Slovenian court partially allows damages claim for medical travel costs under discretionary assessment rule.

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se delno

ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno

spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku še v obsegu glavnice

530.942,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 30.942,19 SIT

po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 18.12.2003 do

plačila, od zneska 500.000,00 SIT pa z zamudnimi obrestmi po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšane za TOM od

8.5.2003 do 30.9.2004, od tedaj dalje pa z zamudnimi obrestmi po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter za zamudne obresti od

zneska 524.744,90 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,

zmanjšane za TOM od 8.5.2003 do 30.9.2004, posledično pa še glede

pravdnih stroškov prvostopnega postopka, in se po spremembi sodba

sodišča prve stopnje v celoti glasi:

"1.)Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek

1.063.186,50 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki od zneska

1.024.744,90 SIT tečejo v višini predpisane obrestne mere

zamudnih obresti zmanjšane za TOM od 8.5.2003 do 30.9.2004.

od tedaj dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti, od zneska 7.500,00 SIT od 8.5.2003 v

višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od zneska

30.942,19 SIT pa od 18.12.2003 do plačila v višini

predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15 dneh,

pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne

stroške v znesku 274.441,28 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, da

ne bo izvršbe."

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v

nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 68.500,00

SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za povrnitev gmotne

škode - stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z vožnjami k

zdravniku, pravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP, po kateri tudi

pri odškodninskih zahtevkih odloči sodišče po prostem preudarku, ko

se višina zahtevka ne da ugotoviti ali pa bi se mogla ugotoviti le z

nesorazmernimi težavami, saj je kljub predloženi dokumentaciji tudi

po presoji pritožbenega sodišča nemogoče natančno ugotoviti, koliko

kilometrov je bilo prevoženih zaradi navedene potrebe po zdravljenju

in opravljanju fizioterapije.

Presoja višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti

med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti in prestanega strahu pri nihajni poškodbi vratne

hrbtenice.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu

zahtevku in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki znesek 524.744,90 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki

pravdne stroške v znesku 271.944,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15

dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi v zavrnilnem delu vlaga pritožbo

tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da

sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako,

da odškodnino zviša za znesek 737.350 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 8.5.2003 dalje do plačila ter znesek

obresti v višini 30.942,19 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 27.9.2003 dalje do plačila, toženi stranki pa

naloži tudi v plačilo stroške pritožbenega postopka. Glede

odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med

zdravljenjem sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti

ugotovilo obsega bodočih telesnih bolečin, ki bodo trajala z

gotovostjo v prihodnosti in je zato dejansko stanje

nepopolno ugotovoljeno. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno

izhaja, da tožnica lažje bolečine občasno trpi še sedaj in

da jih bo trpela tudi v bodoče predvsem pri prisiljenih in

nenadnih položajih glave. V premajhni meri so upoštevane

tudi v sodbi ugotovljene številne nevšečnosti, ki jih je

tožnica imela zaradi obravnavane nezgode. Po mnenju

pritožnice bi bila primerna odškodnina iz tega naslova

600.000,00 SIT. Intenzivnost in trajanje primarnega in

sekundarnega strahu bi zahtevali odmero v višini 250.000,00

SIT. Glede postavke odškodnine za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi po pritožničinem

mnenju znašala primerna odškodnina 900.000,00 SIT. Sodišču

prve stopnje v zvezi s to postavko očita, da je v premajhni

meri upoštevalo, da tožnica dela v računovodstvu in je njeno

delo v glavnem pisarniško, za pisalno mizo in za

računalnikom, kar je konstantno povezano s prisilnimi

položaji vratu oziroma glave. Tudi ni v zadostni meri

upoštevana prikrajšanost pri športnih aktivnostih, saj je

pred poškodbo veliko rolala, igrala odbojko, košarko, hodila

pa je tudi na badminton in je redno plesala v jazz balet v

plesnem klubu Wolfy, kar je morala praktično v celoti

opustiti. V zvezi z materialno škodo iz naslova potnih

stroškov pritožnica očita, da je imelo sodišče prve stopnje

na razpolago dovolj podatkov za izračun dejansko nastale

škode in odškodnine ne bi smelo določiti v pavšalnem znesku.

Tožeča stranka je predložila specifikacijo opravljenih poti

v zvezi z obravnavano nezgodo, prav tako je število obiskov

pri zdravniku in fizioterapiji razvidno iz predložene

medicinske dokumentacije.V zvezi z odločitvijo o zamudnih

obrestih se tožeča stranka sklicuje na načelno pravno mennje

Vrhovnega sodišča, sprejeto na obči seji dne 26.6.2002.

Tožeča stranka je z zahtevkom toženi stranki posredovala

tudi vse podatke in dokumentacijo, iz katerih je tožena

stranka lahko ugotovila obstoj in višino njene obveznosti in

je v zamudo z izplačilom odškodnine prišla 14 dni po

vložitvi odškodninskega zahtevka. Tožena stranka pa je glede

na določbo 943. člena OZ odškodnino dolžna izplačati v roku,

ki ne sme biti daljši kot 14 dni šteto od dneva, ko je

dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal.Tožena

stranka pa tekom postopka ni navedla nobenih dejstev,s

katerimi bi izpodbila zapadlost tožnikove terjatve. Datum

teka obresti je bil tako nesporen. Ker sodišče ni upoštevalo

nespornega dejstva, je sodba napačna in je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o gmotni škodi

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za

povrnitev gmotne škode - stroškov, ki so tožnici nastali v

zvezi z vožnjami k zdravniku pravilno uporabilo določbo 216.

člena ZPP, po kateri tudi pri odškodninskih zahtevkih odloči

sodišče po prostem preudarku, ko se višina zahtevka ne da

ugotoviti ali pa bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi

težavami. Kljub predloženi dokumentaciji, na katero se

tožnica sklicuje v pritožbi, je tudi po presoji pritožbenega

sodišča nemogoče natančno ugotoviti, koliko kilometrov je

bilo prevoženih zaradi navedene potrebe po zdravljenju in

opravljanju fizioterapije. Okoliščina, da tožnica stanuje v

Ljubljani, torej v istem kraju, kjer so bile tudi nudene

omenjene storitve tožnici, pa je narekovala takšno oceno,

kakršno je napravilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno

sodišče tako soglaša, da je upoštevaje število tožničinih

obiskov pri zdravniku in fizioterapevtu, kot izhaja iz

predloženih listin in približno ocenjeno razdaljo od

tožničinega prebivališča do zdravnika oz. fizioterapevta,

realno številka 135 km prevoženih kilometrov, kar posledično

pomeni polovično utemeljenost tožničinega zahtevka iz tega

naslova. V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev navedene

procesne določbe ob povedanem ni izkazana. Zato je sodišče

druge stopnje moralo v tem delu pritožbo zavrniti in

potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi zoper odločitev o negmotni škodi

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini

odškodnine za negmotno škodo zaradi telesnih in bolečin med

zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedeni

postavki ni takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji

določeni v 200. členu ZOR za pravično zadoščenje oz.

satisfakcijo oškodovanca. Predvsem so v premajhni meri

upoštevane številne in neprijetne nevšečnosti, na katere

opozarja pritožnica, saj je bila tri dni v bolnišnici, nato

pa kar osemkrat pregledana pri splošnem zdravniku, trikrat

pri specialistu, štirikrat je bila podvržena rentgenskemu

žarčenju in kar štirideset krat je bila pri fizioterapevtu,

vaje je morala opravljati tudi doma, morala pa je nositi

tudi vratno opornico. Primerna odškodnina, ki upošteva tudi

vrsto, stopnjo in trajanje telesnih bolečin, kot izhajajo

tudi iz izvedenskega mnenja tako znaša po oceni pritožbenega

sodišča 500.000,00 SIT in ne 400.000,00 SIT kot je odmerilo

sodišče prve stopnje.

Pritožnica utemeljeno opozarja na v izpodbijani sodbi

ugotovljene okoliščine v zvezi z odškodnino za prestane

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V odmerjenem znesku je delno zanemarjeno dejstvo, da mlademu

dekletu, kakršna je pritožnica, povzročajo tudi ugotovljene

življenjske aktivnosti lažje stopnje, relativno močno

duševno trpljenje, saj ne le da trpi omejitve pri

opravljanju svojega poklicnega dela, ko mora celo večkrat

dnevno delo prekiniti in izvajati predpisane telesne vaje,

temveč je prikrajšana tudi pri izvajanju športnih in

rekrativnih aktivnosti, pri čemer je morala celo opustiti

ukvarjanje z določenimi športnimi aktivnostmi ter s plesom

jazz baleta, ugotovljene posledice pa bodo trajale vse

življenje, na kar vse opozarja v pritožbi. Primerna

odškodnina iz tega naslova je po odmeri pritožbenega sodišča

900.000,00 SIT, in ne le 500.000,00 SIT, kot je priznalo

prvostopno sodišče.

Pravilno pa je uporabljeno materialno pravo v odmerjenem

znesku 120.000,00 SIT za prestani primarni in sekundarni

strah, in je torej v tem delu pritožba neutemeljena. V

izpodbijani sodbi nanizane dejanske ugotovitve, katerih

pritožnica ne izpodbija, so, da je bila tožnica po škodnem

dogodku nekaj ur močno prestrašena, pri čemer pa ta strah ni

presegel tiste stopnje, ko bi morala tožnica zaužiti

pomirjevala, strah za izzid zdravljenja pa je bil le zmerne

intenzivnosti v trajanju dveh tednov, torej ne zelo

dolgotrajen. V tem delu je tožnica utrpela strah takšnega

trajanja in intenzivnosti, da ustreza pravnemu standardu

pravno priznane škode. V sodbi prav tako ugotovljena

zaskrbljenost oziroma blažja prestrašenost tožnice v

nadaljnjem trajanju dveh tednov pa niti ne predstavlja več

pravno upoštevnega strahu, saj mora biti ta tudi po

ustaljeni sodni praksi intenziven. Navedene okoliščine tako

niso dopuščale višje odmere, od tiste za kakršno se je

odločilo sodišče prve stopnje.

Skupaj tako znaša pravična odškodnina za negmotno škodo,

upoštevaje merila in kriterije iz 200. člena ZOR

1.520.000,00 SIT SIT. Tako odmerjena odškodnina iz naslova

navedenih postavk upošteva tudi ustaljeno sodno prakso v

podobnih odškodninskih primerih. Skupaj ob povedanem znaša

odškodnina za gmotno in negmotno škodo 1.527.500,00 SIT, pri

čemer je od tega zneska potrebno odšteti 495.255,10 SIT

(nesporni plačani in valorizirani del odškodnine), kot je

storilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnici tako pripada še

znesek 1.032.244,40 SIT odškodnine.

K pritožbi zoper odločitev o zamudnih obrestih

Pritožnica v pretežni meri utemeljeno izpodbija tudi tisti

del odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen

obrestni del zahtevka.

Tožnica je zahtevala zamudne obresti od zneska negmotne

škode v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti

zmanjšane za TOM od 8.5.2005 do dneva izdaje sodbe ter od

zneska zahtevane gmotne škode po predpisani meri zamudnih

obresti od istega datuma do plačila. Potem, ko je tožena

stranka plačala nesporni del odškodnine je od plačanega

zneska 475.000,00 SIT tožena stranka izračunala zahtevane

zamudne obresti za čas od 8.5.2003 do plačila, kar znese

30.942,19 SIT. Tožena stranka ni nasprotovala višini

kapitaliziranega zneska nateklih zamudnih obresti kot tudi

ne datumu zapadlosti tožničine odškodninske terjatve. Ta je

v tožbi uveljavljan v skladu z določbo 943. člena

Obligacijskega zakonika, po kateri je tožena stranka dolžna

odškodnino izplačati v roku, ki ne sme biti daljši kot 14

dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je

zavarovalni primer nastal. Zato je moralo sodišče druge

stopnje, upoštevaje nesporne okoliščine o začetku teka

zamudnih obresti ter višini nateklih obresti od plačanega

dela odškodnine, tudi v tem delu ugoditi pritožbi iz razloga

zmotne uporabe materialnega prava in spremeniti izpodbijani

del sodbe tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek

kapitaliziranih obresti v višini 30.942,19 SIT z zamudnimi

obrestmi, pri čemer pa je lahko priznalo te zamudne obresti

v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti (procesne

obresti) le od vložitve zahtevka dalje (primerjaj določbo

381. člena Obligacijskega zakonika). V konkretnem primeru je

tožnica zahtevala zamudne obresti od navedenega zneska

izračunanih obresti (procesne obresti) s pripravljalno

vlogo, ki je bila vložena pri sodišču dne 18.12.2003, in je

bilo torej potrebno pritožbi ugoditi kolikor so zahtevane

procesne obresti od tega datuma in sodbo sodišča prve

stopnje spremeniti z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tem

delu, kolikor pa je tožnica procesne obresti zahtevala pred

tem datumom pa je bilo glede na cit. zakonsko določilo

potrebno pritožbo zavrniti in potrditi v tem delu zavrnilni

del izpodbijane prvostopne sodbe (člen 358-tč. 4 ZPP in člen

353 ZPP).

Utemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, kolikor

izpodbija zavrnitev zahtevka za zamudne obresti od

odškodnine za čas od 8.5.2003 do 30.9.2004. Le te pripadajo

tožnici že od zahtevanega dne 8.5.2003, to je od dne, ko je

bila v skladu z navedeno določbo 943. člena Obligacijskega

zakonika tožena stranka že v zamudi s plačilom odškodnine,

pri čemer tečejo od zneska gmotne škode, ovrednotene po

cenah ob času uveljavljanja odškodninskega zahtevka

(8.5.2003) v višini predpisane obrestne mere zamudnih

obresti, od zneska negmotne škode izračunane po cenah na dan

izdaje sodbe pa od 8.5.2003 do dneva izdaje sodbe sodišča

prve stopnje po predpisani obrestni meri zamudnih obresti

zmanjšani za TOM, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje

dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti

(primerjaj tudi Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS,

sprejeto na Občni seji dne 26.junija 2002; objavljeno v

Pravnih mnenjih štev. I/2002, str. 7).

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu

pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo v navedenem

obsegu sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega

razloga zmotne uporabe materialnega prava tako glede

glavničnega zahtevka kot tudi glede zamudnih obresti v

zgoraj opisanem obsegu (4. točka 358.člena ZPP). Glede

višjih tožbenih zahtevkov pa je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu

materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi

uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni

pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale

poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni

dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka.

Spremenjena odločitev glede višine glavničnega tožbenega

zahtevka je terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo

prvostopne odločitve glede stroškov postopka (2. odstavek

165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na novo odmerilo

stroške pravdnih strank. Tako je, enako kot sicer že sodišče

prve stopnje, ugotovilo da ob upoštevanju Odvetniške Tarife

(v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih taksah oz. Taksne

tarife znašajo tožničini potrebni pravdni stroški

237.600,00 SIT iz naslova odvetniških stroškov ter 25.148,00

SIT iz naslova takse za tožbo ter 10.000,00 SIT za takso za

sodbo in 93.500,00 SIT stroškov izvedenine. Ker znaša uspeh

tožeče stranke 71,13 % (100% po temelju in 42,27% po

višini), ji je tako tožena stranka dolžna povrniti

168.767,28 SIT odvetniških stroškov, ter 128.648,00 SIT

ostalih zgoraj navedenih stroškov, katere je sodišče druge

stopnje tožnici priznalo v celoti, saj so bili v teh zneskih

potrebni ne glede na uspeh v pravdi. Tožena stranka pa je

upravičena do povrnitve stroškov za takso za odgovor na

tožbo v višini 22.074,00 SIT in za administrativne stroške v

višini 900,00 SIT, ki so bili v teh zneskih prav tako

potrebni ne glede na uspeh v pravdi. Tožeča stranka je tako

upravičena do povrnitve stroškov v skupni višini 297.415,28

SIT, tožena stranka pa do stroškov v višini 22.974,00 SIT.

Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 274.441,28 SIT

njenih stroškov.

Tožena stranka je tožnici dolžna plačati pritožbene

stroške, upoštevaje tožničin uspeh v pritožbenem postopku.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela z zneskom

530.942,00 SIT. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek

znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375

točk (Tar.št. 16/1 OT) x 110= 37.750,00 SIT ter stroške

sodne takse za pritožbo v višini 30.400,00 SIT (Tar.štev.

3/1 ZST), kar vse skupaj znese 68.500,00 SIT.