Court partially allows appeal on seized property restitution, adjusting compensation amounts and interest rates for real and movable assets.

Pritožbam se delno ugodi in se sklepa z dne 11.4.2003 in 17.12.2003

1. s p r e m e n i t a glede odločitve, ki se nanaša na

vrnitev zaplenjenega nepremičnega premoženja v obliki odškodnine

tako, da je Republika Slovenija dolžna plačati F. L. in P. K. vsakemu

1/2 odškodnine v tolarski vrednosti 157.204,20 EUR, po srednjem

tečaju Banke Slovenije na dan 11.4.2003, v obveznicah Republike

Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo

odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni

zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 49/99, ZIOOZP) in Uredbe o izdaji

obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje (Ur. l. RS,

št. 84/99, Uredba), z obrestmi od dneva pravnomočnosti odločbe o

razveljavitvi kazni zaplembe premoženja (10.4.1991) do izdaje

obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po

deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje

obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na

podlagi ZIOOZP.

Kar predlagata predlagatelja glede zahevka za vrnitev nepremičnega

premoženja več ali drugače, se zavrne;

2. glede odločitve, ki se nanaša na vrnitev zaplenjenega

premičnega premoženja v obliki odškodnine pa se:

- delno spremenita tako, da je Republika Slovenija dolžna plačati F.

L. in P.K. vsakemu 1/2 odškodnine v tolarski vrednosti 108.331,85 USD

po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 11.4.2003, v obveznicah in

s tekom ter višino obresti, ki izhaja iz točke 1. izreka tega sklepa,

- nad tem zneskom s pripadki (razlika med zneskom 176.636,91 USD in

108.331,85 USD spp) pa se sklep r a z v e l j a v i, r a z v e

l j a v i pa se tudi odločitev o stroških postopka in se zadeva v

tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Odškodnina za zaplenjeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi,

se plača v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona

o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje,

zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. l. RS, št. 49/99,

ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za

zaplenjeno premoženje (Ur. l. RS št. 84/99, Uredba) z obrestmi od

dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe

premoženja (10.4.1991) do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled

pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki

Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot

jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 11.4.2003 odločilo o vrnitvi

zaplenjenega nepremičnega in premičnega premoženja pok. J.L. in

naložilo Republiki Sloveniji, da plača njegovima dedičema F. L. in

P. K. vsakemu 1/2 odškodnine v znesku 70.338.729,00 SIT v obveznicah.

Obenem je odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati

predlagateljici P. K. stroške nepravdnega postopka v znesku

166.200,00 SIT, F. L. pa 1.051.824,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obestmi od 11.4.2003 dalje do plačila. Z dopolnilnim sklepom z dne

17.12.2003 je višji zahtevek predlagateljev zavrnilo.

Proti sklepu z dne 11.4.2003 sta se pritožila oba

predlagatelja in tudi nasprotna udeleženka. Predlagatelja

sta predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, vsi pa, da

sodišče na naroku v smislu 2. odst. 33. člena ZNP razčisti

še sporna vprašanja med strankama. Dne 17.12.2003 je nato

prvo sodišče izdalo že navedeni dopolnilni sklep, proti

kateremu so se ponovno pritožili oba predlagatelja in

nasprotna udeleženka. Dne 9.3.2004 je nato sodišče opravilo

narok, ker pa tudi v dogovorjenem roku do dogovora glede

zaplenjenih premičnin in odškodnine zanje med udeleženci ni

prišlo, je pritožbo predložilo v obravnavanje temu

pritožbenemu sodišču.

V pritožbi proti sklepu z dne 11.4.2003 predlagateljica

P. K. navaja, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, na kakšen

način je predlagateljema odmerilo odškodnino v znesku 70.338.729,00

SIT iz sklepa ni mogoče ugotoviti, in sklepa ni mogoče preizkusiti.

Ugotovitev sodišča, da znaša vrednost nepremičnin 157.204,29 EUR, je

med strankami usklajena in točna. Ni pa jasno, kateri tečaj je

uporabilo sodišče. Predlagateljica je predlagala, da se vrednost, za

katero se morajo izdati obveznice, izračuna na dan izdaje obveznic.

Sodišče o zahtevku glede obresti ni odločalo, niti ni v sklepu

navedlo, da zahtevek, kot je bil postavljen, ni utemeljen. Tudi o

zahtevku pod točko 3. sodišče ni odločilo.

Tudi predlagatelj F. L., sklicujoč se na določbe 145. člena ZIKS in

3. poglavja ZDen ugotavlja, da je višina zahtevka glede odškodnine za

nepremično premoženje nesporna. Ne da pa se preizkusiti, po katerem

tečaju je sodišče pretvorilo evre v tolarje. Temu bi se sodišče lahko

izognilo in zneske pustilo v evrih, seveda v tolarski protivrednosti

na dan izdaje sodnega sklepa. Odločitve glede odškodnine za

zaplenjeno premično premoženje ni mogoče preizkusiti.

Nasprotna udeleženka Republika Slovenija izpodbija odločitev

le v delu, ki se nanaša na izračunano odškodnino za premično

premoženje. Iz sklepa ne izhaja, katere premične stvari je

sodišče z izpodbijanim sklepom vračamo v obliki odškodnine

in v nadaljevanju navaja odločbe in zapisnike, ki bi jih

moralo sodišče upoštevati. Nato pa, sklicujoč se na ZIKS-G,

izračuna, da bi bila predlagatelja upravičena do tolarske

vrednosti zneska 108.331,85 USD. Višina stroškov je

nepreverljiva.

V pritožbi proti sklepu z dne 17.12.2003 predlagateljica

P. K. ponavlja svoje pravno naziranje glede prisoje obresti, pri

čemer meni, da je tudi zahtevek glede načina obračunavanja in

izplačila obrokov v skladu z zakonom. Zaradi dokončnega stališča, ki

ga je zavzel sodnik, predlaga novo sojenje pred drugim sodnikom.

Predlagatelj F. L. v pritožbi proti sklepu z dne 17.12.2003 graja

odločitev kot nejasno in nekonsistentno in ponavlja, da je sodna

praksa morebitne dileme o teku obresti razčistila.

Nasprotna udeležnka pa v svoji pritožbi proti sklepu z dne

17.12.2003 obrazlaga svoj predlog, da prvo sodišče samo

spremeni svojo prvo odločitev.

Pritožbe so delno utemeljene.

O odškodnini za nepremičnine

Med udeleženci tega nepravdnega postopka ni sporna

- obveznost nasprotne udeleženke, da za zaplenjene

nepremičnine, katerih vrnitev v naravi ni možna, plača

odškodnino, ki predstavlja tolarsko vrednost zneska

157.204,29 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije,

- da je dolžna nasprotna udeleženka plačati odškodnino v

obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi ZIOOZP in

Uredbe.

Sporno pa je tudi v pritožbenem postopku

- po pritožbi predlagateljice P. K. preračun EUR v

tolarje,

- po vseh pritožbah, kakšen tečaj je sodišče pri preračunu

EUR v tolarje upoštevalo,

- po pritožbah predlagateljev pa odločitev o obrestih,

njihovem teku in višini.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. SRS, št. 17/78,

41/87, 32/89 in 8/90 ter Ur. l. RS, št. 12/92 - 29/95, ZIKS)

v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o

izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS št. 10798, ZIKS-G)

v zvezi z 266. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij

(Ur. l. RS, št. 22/2000) v 145. členu določa, da če je kazen

zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje

vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. V 3. točki istega

člena zakon določa, da če vrnitev zaplenjenega premoženja

ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni mogoča,

povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje

sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika

Slovenija. 145.a člen določa, da se za vprašanje

zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili

pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja

pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih

sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z

vračanjem in glede vrednotenja premoženja, smiselno

uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji

(ZDen). Člen 145b istega zakona pa določa v 4. in 5. točki,

da je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi

razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah (tako tudi

ZIKS-A) in denarju Republika Slovenija. Izdajo obveznic za

plačilo odškodnine po ZIKS-u ureja ZIOOZP ter na njegovi

podlagi izdana Uredba. ZIOOZP v V. odst. 3. člena določa, da

za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe

premoženja in določitve višine odškodnine za zaplenjeno

premoženje do izdaje obveznic pripadajo upravičencem obresti

v višini, ki velja za vloge na vpogled pri treh največjih

bankah po deležu varčevalcev (glej tudi odločbo U-I-156/99

Ustavnega sodišča Republike Slovenije).

S povedanim so razgrnjene materialnopravne podlage tudi za

odločitve, ki so v pritožbah udeležencev sporne.

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da

sta oba predlagatelja oblikovala svoja predloga tako, da sta

višino odškodnine opredelila v EUR (list. št. 130, list. št.

148) in zahtevala njeno tolarsko vrednost po srednjem tečaju

Banke Slovenije. Medtem ko je predlagatelj F. L. vezal višino tečaja

na dan izdaje sklepa sodišča, je predlagateljica vezala višino tečaja

na dan izdaje obveznic. Ker se po že citirani določbi 3. točke 145.

člena ZIKS povrne dejanska vrednost odvzetega premoženja po času

izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe, je

materialnopravno naziranje predlagatelja, ki ga je pri svoji

odločitvi upoštevalo tudi prvo sodišče, pravilno,

predlagateljice pa ne. Čeprav po 21. členu Zakona o

nepravdnem postopku (ZNP) sodišče na predlog predlagatelje

ni vezano, ni ovire, da mu prvo sodišče ne bi sledilo. Ob

delni spremembi odločitve prvega sodišča je predlog

predlagateljev upoštevalo pritožbeno sodišče, in vprašanje,

kakšen tečaj je upoštevalo sodišče v svoji odločbi in

opustitev razlogov zanj ni več pomembno.

Tudi odločitev prvega sodišča o zavrnitvi obrestnega

zahtevka je glede na navedeno materialnopravno podlago

napačna in sodišče druge stopnje jo je spremenilo tako, kot

izhaja iz 1. točke 1. odst. izreka tega sklepa, pri čemer za

opredelitev obresti od dneva izdaje obveznic do izročitve

zadošča sklicevanje na Uredbo, izdano na podlagi ZIOOZP, za

roke in načine izpolnitve obveznosti pa prav tako in o tem

je sodna praksa povsem enotna.

O odškodnini za premičnine

Materialnopravne podlage za določitev odškodnine za

premičnine so enake kot za nepremičnine, pri čemer je v

obravnavanem primeru potrebno glede na v pritožbi sporna

dejstva potrebno dodatno upoštevati še na podlagi 44. člena

ZDen izdano Odredbo o koeficientu za povečanje dolarskih cen

nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS št. 24/92) in

Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih

premičnin in nepremičnin, podjetij ozirom premoženja (Ur. l.

RS, št. 23/92). Glede na vsebino pritožbe nasprotne

udeleženke je višina odškodnine za premičnine v znesku

tolarske vrednosti 108.331,85 USD, po srednjem tečaju Banke

Slovenije na dan 11.4.2003, nesporna. Glede tega priznanega

zneska je pritožbeno sodišče sklep spremenilo tako, kot

izhaja iz 2. točke izreka sklepa, pri čemer se glede višine

in teka obresti pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v

zvezi z odškodnino za nepremično premoženje. V ostalem pa je

zaradi pomanjkljivih razlogov sklepa prvega sodišča, to je

glede razlike med priznanim zneskom 108.331,85 USD in

176.636,91 USD, kolikor sta zahtevala predlagatelja, vse s

pripadki, izpodbijana sklepa razveljavilo. V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče ugotoviti, upoštevaje pritožbene

navedbe in priznanje nasprotne udeleženke, za katero

premično premoženje je plačilo odškodnine še sporno in

kateri koeficient je glede na citirano odredbo potrebno

uporabiti (koeficient leta podržavljenja) in nato upoštevaje

formulo, ki jo je nazorno in pravilno pri svojem izračunu

uporabila nasprotna udeleženka, odločiti o še sporni

odškodnini za premičnine, pripadkih in seveda tudi stroških

postopka, saj je odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno

sodišče delno razveljavilo in bo moralo ob ponovni odločitvi

o stroških sodišče odgovoriti tudi na pritožbene navedbe

nasprotne udeleženke v zvezi z njo.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 2. in 3.

točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, odločitev o

pritožbenih stroških udeležencev pa na določbi 3. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Ne vidi pa sodišče druge

stopnje nobenega razloga za to, da bi za odločanje v tej

zadevi določilo drugega sodnika, za kar se predlagateljica

zavzema v smislu 356. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.