Court partially allowed appeal reducing plaintiff's liability from 50% to 40% for negligence in explosive training.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba

po 1. točki sprememi tako, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi

utemeljen do 60 %.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba

tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi

vmesna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Topovski udar M 81 je eksplozivno telo, sestavljeno iz telesa iz

zelene plastike, nosilca za počasi gorečo vrvico in pokrovom, ter

polnjeno s 60 do 70 g črnega smodnika, v celoti ustreza pravnemu

standardu stvari, ki je zaradi notranjih lastnosti nevarna sama po

sebi. Vsako eksplozivno telo namreč lahko povzroči škodo brez

sodelovanja človeka oziroma tudi ob njegovi največji možni skrbnosti.

Vrednotenje dejanskih okoliščin konkretnega primera, to je dejstev,

da je tožnik premalo skrbno nadzoroval vojaka prostovoljca pri

sprožanju topovskih udarov, da je imel vojaško izobrazbo in izkušnje

pri usposabljanju vojakov, kar predpostavlja tudi vedenje o

nevarnosti eksplozivnih sredstev, da je bil edini poveljnik na vaji z

velikim številom vojakov, pa ob pravilni uporabi materialnega pravila

iz 3. odst. 177. člena ZOR utemeljuje nekoliko drugačno razmerje

odgovornosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je

tožeča stranka za škodo kriva v obsegu 40 %, ne pa 50 %, kot je

oškodovančev prispevek ovrednotilo sodišče prve stopnje. Takšna

materialnopravna odločitev je v sorazmerju s težo tožnikove kršitve,

postroženo stopnjo skrbnosti tožeče stranke kot poveljujočega in

stopnjo nevarnosti pri usposabljanju s topovskimi udari.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je

tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo, ki je nastala zaradi

eksplozije topovskega udara na vojaški vaji 1.8.1998, v obsegu 50 %,

za preostalih 50 % pa je odgovoren tožnik sam. Odločitev o višini

odškodnine in povrnitvi pravdnih stroškov je pridržalo za končno

sodbo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene

kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne oz. zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem

delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v

celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da spis Okrožnega državnega

tožilstva v Kranju (v nadaljevanju ODT Kranj) ne vsebuje

vseh listin, ki so pomembne v tej zadevi, ampak se nahajajo

le v spisu Kpd 116/95. Zaradi tega je bilo kršeno načelo iz

8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Podana pa je tudi

kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek sodbe

v neskladju z razlogi sodbe, obrazložitev pa je

nerazumljiva. V sodbi sodišča prve stopnje se trdi, da

tožnik ni bil navzoč ob izvajanju v neposredni bližini, v

nadaljevanju pa, da je bil oddaljen nekaj metrov. Sodišče

prve stopnje je tudi povsem spregledalo, da topovski udar ni

eksplodiral, ampak je samo bruhnil ogenj. To pa pomeni, da

je bilo z njim nekaj narobe. Ugotovitve o dejanskem stanju

so bile zreducirane samo na dogodek, ki je neposredni vzrok

nastanka škode. Na ta način so bili izpuščeni bistveni

elementi, odločilni za razumevanje odgovornosti za škodo oz.

prispevek oškodovanca. Usposabljanje vojakov je potekalo

stihijsko brez izdelanega programa, brez nadzora in ob

pomanjkanju poveljniškega kadra. Izkazano je, da so nekateri

poveljniki vojakom dovoljevali prižigati topovske udare.

Poveljniški kader ni bil na usposabljanju v zvezi z uporabo

topovskih udarov. Topovski udar ni bil brezhiben, saj ni

eksplodiral, ampak samo bruhnil ogenj, in to v bistveno

krajšem času, kot je sicer predviden. Ni izkazano, da so

bila navodila proizvajalca priložena in izročena tožniku.

Glede na dejstvo, da je šlo za pokvarjen topovski udar, med

premajhno skrbnostjo tožeče stranke in "eksplozijo"

topovskega udara, ni vzročne zveze.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz.

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu

spremeni tako, da tožbeni zahevek zavrne, podrejeno pa, da

sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je

sodišče prve stopnje premalo upoštevalo okoliščine na strani

tožnika, zaradi katerih je prišlo do eksplozije topovskega

udara. Kot poklicni vojak in podčastnik Slovenske vojske je

vedel, kakšne posledice lahko pozvzroči nepravilna uporaba

vojaških predmetov. Kljub temu je aktiviranje topovskih

udarov v nasprotju z dnevnim ukazom zaupal vojakoma B. Š. in K. P..

Zmoten in nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve

stopnje, da pojem usposobljenosti za rokovanje s topovskimi udari ni

bil natančno opredeljen in da je tožnik na dan škodnega dogodka

ravnal po dnevnem ukazu. Z opustitvijo varnostnih ukrepov,

poveljevanja in nadzora je oškodovanec kršil določbe Zakona o obrambi

(Ur. l. RS, št. 82/94 - 138/04, ZObr).

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke

predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrne in v ugodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve

stopnje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene

stranke pa je neutemeljena.

Materialnopravno izhodišče za rešitev tega spornega razmerja

vsebuje določilo 2. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR), ki uzakonja objektivno odgovornost.

Topovski udar M 81 je eksplozivno telo, sestavljeno iz

telesa iz zelene plastike, nosilca za počasi gorečo vrvico

in pokrovom, ter polnjeno s 60 do 70 g črnega smodnika, v

celoti ustreza pravnemu standardu stvari, ki je zaradi

notranjih lastnosti nevarna sama po sebi. Vsako eksplozivno

telo namreč lahko povzroči škodo brez sodelovanja človeka

oz. tudi ob njegovi največji možni skrbnosti.

Posebej o pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve

stopnje, da toženi stranki, ki jo bremeni dokazovanje tega

dejstva, ni uspelo dokazati, da je bilo rokovanje s

topovskimi udari natančno opredeljeno, zaradi česar tožnik

na dan škodnega dogodka ni ravnal po dnevnem ukazu. Iz

protislovnih in v določenih točkah nejasnih izjav zaslišane

priče J. H. je mogoče s stopnjo zanesljivosti sklepati le, da pravila

o tem, ali vojaki na usposabljanju v okviru nalog obrambe in napada

lahko aktivirajo topovske udare ali ne, niso bila dorečena. Priča je

tako izpovedala, da morajo vojaki po 16 tednih opraviti preizkus

znanja in šele takrat so usposobljeni za izvajanje vojnih nalog,

vendar pa "metanje topovskega udara ni vojna naloga" (izpoved priče,

list. št. 26). Poudaril je, da tožnik na dan škodnega dogodka "ne bi

smel ničesar delati s topovskimi udari", kar je v protislovju z

nadaljnjo izjavo, "da ni bilo prepovedi uporabe topovskih udarov in

da je bila njihova uporaba predvidena v vaji, ki se je izvajala".

Tožena stranka ni predložila nobene listine, ki bi potrjevala trditev

priče J. H., da poveljnik vojakoma ne bi smel dati topovskih udarov.

Samo v podkrepitev pravkar povedanega pritožbeno sodišče še dodaja,

da zaključek o neustaljeni in nedorečeni praksi pri uporabi topovskih

udarov izhaja tudi iz spisa Kpd 116/99, iz katerega je razvidno, da

so nekateri poveljniki v okviru taktičnega urjenja vojakom dopuščali,

da sami sprožijo topovske udare, ukaz o prepovedi njihove uporabe pa

je bil izdan šele po škodnem dogodku (glej zagovor tožeče stranke,

list. št. 32 in zaslišanje priče G. H., list. št. 36 v spisu opr. št.

Kpd 116/99).

Če je tako in ni dokazano, da je tožnik ravnal v nasprotju z

dnevnim ukazom, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča

prve stopnje, da je tožeči stranki mogoče očitati le, da ni

stalno spremljal vseh korakov vojaka P. pri aktiviranju topovskega

udara, zato ni pravočasno opazil nepravilnosti pri zažiganju vrvice

in pri njenem nepravilnem izgorevanju, ko iskre niso bile vidne. To

predstavlja kršitev 7. odst. 43. čl. ZObr, ki vsem poveljujočim

nalaga, da nadzorujejo izvrševanje lastnih povelj.

O pritožbi tožeče stranke:

Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje

vpogledati spis Kpd 116/95, ker spis ODT Kranj ne vsebuje

vseh listin, pomembnih v tej zadevi, ne vsebuje pojasnila,

katere so tiste listine v spisu Kpd 116/95 (ki jih ni v

spisu ODT Kranj), ki bi lahko ob uporabi načela proste

presoje dokazov pripeljale do dokazne ocene, ki bi bila

ugodnejša za tožečo stranko. Takšnemu nesubstanciranemu

očitku pritožbeno sodišče zato ni moglo slediti.

Neutemeljen je tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi

določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V ugotovitvah, kje se je med aktiviranjem topovskih udarov

nahajal tožnik, ni zaznati nobenega nasprotja. Iz konteksta

celotne obrazložitve (7. stran sodbe, list. št. 41) je

mogoče jasno razbrati, da je bil oškodovanec, ko sta

prostovoljca sprožala topovske udare, prisoten, vendar pa mu

je, iz razloga, ker ni stalno spremljal vseh korakov vojaka

P., mogoče očitati kršitev dolžnosti nadzora, kako se njegova povelja

izvršujejo.

Tožeča stranka je sicer res že v sami tožbi zapisala, da je

do eksplozije prišlo zaradi defekta na eksplozivnem

sredstvu. Rezultati dokaznega postopka takšne trditve ne

potrjujejo, pri čemer velja zlasti izpostaviti izvedeniško

mnenje J. G., izdelano za potrebe kazenskega postopka zoper tožečo

stranko, v katerem ni prav nikjer omenjeno, da topovski udar ne bi

bil brezhiben. Hipotezo tožeče stranke izključuje tudi sam potek

dogodkov (ker iskre na zažigalni vrvici niso bile vidne, je P.

poklical tožnika), ki kažejo na to, da topovski udar ni eksplodiral

takoj. Vse ostale navedbe, ki merijo na nepravilno oz. nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja (usposabljanje vojakov je potekalo

stihijsko brez izdelanega programa in ob pomanjkanju poveljniškega

kadra, tožnik ni bil usposobljen za usposabljanje za uporabo

topovskih udarov, navodila proizvajalca topovskih udarov niso bila

izročena tožniku) pa so nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337.

čl. ZPP).

Vrednotenje dejanskih okoliščin konkretnega primera, to je

dejstev, da je tožnik premalo skrbno nadzoroval vojaka

prostovoljca pri sprožanju topovskih udarov, da je imel

vojaško izobrazbo in izkušnje pri usposabljanju vojakov, kar

predpostavlja tudi vedenje o nevarnosti eksplozivnih

sredstev, da je bil edini poveljnik na vaji z velikim

številom vojakov, pa ob pravilni uporabi materialnega

pravila iz 3. odst. 177. čl. ZOR utemeljuje nekoliko

drugačno razmerje odgovornosti pravdnih strank. Pritožbeno

sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka za škodo kriva v

obsegu 40 %, ne pa 50 %, kot je oškodovančev prispevek

ovrednotilo sodišče prve stopnje. Takšna materialnopravna

odločitev je v sorazmerju s težo tožnikove kršitve,

postroženo stopnjo skrbnosti tožeče stranke kot

poveljujočega in stopnjo nevarnosti pri usposabljanju s

topovskimi udari.

Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo

materialno pravo (4. tč. 358. čl. ZPP), je pritožbeno

sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano

vmesno sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, kot je

razvidno iz izreka sodbe. V ostalem je pritožbo tožeče

stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v

nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo (164. čl. ZPP).