Appeal allowed; first-instance judgment vacated due to unclear rejection of claim and insufficient expert opinion reasoning.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do spremembe tožbe in iz sodbe

tudi ni razvidno, v kakšnem obsegu je tožbeni zahtevek zavrnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora

Republika Slovenija kot tožena stranka tožnikom plačati odškodnino,

ki jim pripada kot dedičem pokojnega F. P. v zvezi z materialno

škodo, ki mu je nastala kot neupravičeno obsojenemu. Odločilo je, da

mora tožena stranka plačati P. P., J.P., R.P., M. M. P. in J.P. kot

otrokom pokojnega vsakemu 1.140.766,00 SIT, J. P., A.P. in M.D. kot

vnukom pokojnega pa vsakemu 380.255,00 SIT, vsakemu z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila. Odločilo je, da vsaka

pravdna stranka trpi svoje stroške. Kar so tožniki zahtevali več, je

sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožniki se

pritožujejo zoper zavrnilni del in predlagajo spremembo

tako, da mora toženka poleg prisojene odškodnine plačati še

odškodnino v skupnem znesku 6.644.180,00 SIT, kar je v

skladu s tožbenim zahtevkom, postavljenim na zadnji

obravnavi dne 3.6.2004. Toženo stranko naj obsodi tudi na

plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev.

Bistvena vsebina pritožbe je, da je sodišče prve stopnje

spregledalo, da so tožniki 15.9.2003 spremenili tožbo tako,

da so zahtevali odškodnino za vseh enajst let in deset

mesecev in ne le za pet let in deset mesecev kot v prvotni

tožbi. Sodišče bi torej moralo odločati o celotnem zahtevku

v višini 13.488.775,00 SIT. Predlagajo, naj se upošteva

izvedensko mnenje in naj se tožnikom dosodi celotna

odškodnina.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja. Višina premoženjske škode je bistveno

previsoka in nepravilna. Navaja, da je izvedenskemu mnenju

ugovarjala. Upoštevati bi bilo treba mnenje izvedenca

Š.F.. Za 260 ur dela v dopolnilni dejavnosti ni podlage, saj te ure

niso z ničemer izkazane.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kolikor gre za pritožbo tožene stranke Republike Slovenije

zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno,

pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljive

razloge o tem, zakaj je sprejemljivejše izvedensko mnenje

dr. A. U.. Pri obeh izvedenskih mnenjih gre namreč za bistveno

razliko v višini odškodnine, saj po ugotovitvah izvedenca dr. A.U.

znaša več kot še enkrat toliko kot po ugotovitvah izvedenca Š.F..

Sodišče prve stopnje navaja tri razloge, zaradi katerih šteje, da je

izvedensko mnenje izvedenca dr. U. bolj sprejemljivo. Najprej pravi,

da je ta izvedenec navedel vir, iz katerega je črpal podatke. Ta

argument je nejasen, saj ni razvidno, za kakšen vir naj bi šlo in

kako to vpliva na kvaliteto in pravilnost izvedenskega mnenja. Nato

kot razlog navaja, da je izvedenec F. očitno uporabil podatke o

stroških pridelave iz leta 2001, ki jih po mnenju izvedenca dr.

U. ni mogoče uporabiti in da je višino stroškov mogoče oceniti le z

odstotkom od ustvarjenega prihodka. Tudi če je res, da stroškov

predelave iz leta 2001 ni mogoče uporabiti (čeprav iz sodbe ni

razvidno, zakaj), pa spisovni podatki ne dajejo dovolj podlage za

tako ugotovitev, ker tega izvedenec Fujs ni zapisal in zato zaenkrat

o očitnosti še ni mogoče govoriti. Ko gre za 260 ur v zvezi z

dopolnilno dejavnostjo, pa izvedenec za to ni imel podlage niti v

sklepu sodišča (redna št. 50) niti v trditvah, ki so jih do takrat

podali tožniki. Tožena stranka je v tem delu izvedenskemu mnenju tudi

izrecno ugovarjala. V tem obsegu gre torej za pomanjkljive razloge o

odločilnih dejstvih, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti (člen

339/2 točka 14 ZPP). Razveljavitev tega dela sodbe ima tako podlago v

členu 354/1 ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je bila

storjena tudi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi presežka

tožbenega zahtevka tožnikov. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče

preizkusiti, ker so razlogi pomanjkljivi in deloma nejasni

(člen 339/2 točka 14 ZPP). Po isti določbi kot zgoraj je

bilo zato sodbo treba razveljaviti tudi v tem delu in zadevo

vrniti sodišču prve stopnje, ki bo o celotnem zahtevku

moralo opraviti novo glavno obravnavo.

Niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno,

kakšen zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodba

govori o tem, da je zahtevek delno utemeljen, ne pa, do

kakšne višine je zavrnjen. To je pomembno zato, ker so

tožniki prvotno tožbo spremenili (redna št. 43) kot to

poudarjajo tudi v pritožbi, sodba pa o tem nima nobenih

razlogov. Ko je sodišče prve stopnje 23.1.2004 postavilo

izvedenca, je bila tožba že spremenjena, zato tudi ni bilo

podlage za odločanje le o obdobju petih let in desetih

mesecev, ampak bi moralo biti zajeto celotno obdobje (tudi

obdobje 1945 do 1951). Obe stranki sta na glavni obravnavi

dne 3.6.2004 (redna št. 63) to sprevideli in v zvezi s tem

podali svoje predloge, vendar sodišče prve stopnje do tega

ni zavzelo nikakršnega stališča in je to v celoti

spregledalo. Gre torej za pomanjkljivost, ki po zgoraj

navedenem predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zato

ni pogojev za spremembo sodbe kot to predlagajo tožniki.

Tudi sicer v spisu zaenkrat ni podlage za to, da bi bilo

tudi za obdobje od leta 1945 do 1951 v zvezi s škodo mogoče

obravnavati po enakih kriterijih kot obdobje od 1951 do

1957.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje

vse zgoraj nakazane pomanjkljivosti odpraviti, nato pa o

stvari ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena

165/3 ZPP.