Appeal dismissed; strict liability applies to vehicle owners, but victim's contributory negligence reduces damages.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Imetnik nevarne stvari je lahko deloma prost odgovornosti, če je

oškodovanec deloma kriv za škodo, vendar pa se odgovornost imetnika

nevarne stvari tudi v tem primeru še vedno presoja po načelu

vzročnosti, in ne po krivdnem načelu. Po obrazloženem krivdno

ravnanje toženca ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki

je objektivna, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti

tožnika kot oškodovanca. Sodišče prve stopnje je deljeno odgovornost

tudi ugotavljalo, in po oceni pritožbenega sodišča glede na

ugotovljeno dejansko stanje prispevek tožnika k nastali škodi (ki je

po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z

zadostno skrbnostjo opazoval približevanja tovornjaka k prikolici,

ker bi se sicer glede na majhno hitrost tovornjaka lahko še umaknil),

upoštevaje pri tem tudi prispevek toženca (ki je po neizpodbijanih

prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno pozornostjo

gledal v vzvratna ogledala, pri čemer bi se tudi moral zavedati, da

tožnik pripenjanja prikolice še nikoli ni opravljal), pravilno

ocenilo na 25%.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžan

toženec tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

750.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni

zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka 1. izreka). Nadalje je

tožencu naložilo tudi plačilo odškodnine za gmotno škodo v znesku

14.146,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2000

dalje do plačila, medtem ko je tudi v tem delu višji tožbeni zahtevek

zavrnilo (točka 2. izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo

tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 381.068,25 SIT, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje

od plačila (točka 3. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču

predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj napadeno sodbo v

izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo njegovih

pritožbenih navedb je, da tožnik poškodb, glede katerih

vtožuje plačilo odškodnine v tej zadevi, ni zadobil v

obravnavanem škodnem dogodku, temveč že pred tem.

Prvostopnemu sodišču zato očita, da je zmotno sledilo

navedbam tožnika, čeravno so te nelogične. Da do poškodbe ni

moglo priti na način, kot zatrjuje tožnik, izhaja namreč iz

izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, T. J., po katerem pri

običajnem zaporednem položaju kamiona in prikolice v fazi

pripenjanja, ta dva ne moreta priti v položaj, ko bi osebo, ki bi se

nahajala med kamionom in prikolico, lahko stisnilo. Takšen položaj bi

bil po izvedenčevem mnenju hipotetično sicer mogoč, to je v primeru,

ko bi bil pripenjalni drog prikolice obrnjen v levo za 90 stopinj in

bi voznik kamiona začel približevanje prikolici pravokotno s ceste,

pri čemer bi pripenjalno mesto popolnoma zgrešil, vendar pa tožnik

takšne variante odvijanja spornega škodnega dogodka ni zatrjeval. Da

obstaja velika verjetnost, da se je tožnik poškodoval že prej, pa

izhaja tudi iz s strani toženca že ves čas postopka zatrjevanega

dejstva, s katerim se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ukvarjalo,

da je bil namreč tožnik, ki je bil v tistem času zaposlen pri

toženčevi ženi, že dva dni pred škodnim dogodkom odsoten z dela.

Opozarja tudi, da izvedenec medicinske stroke ob prvem pregledu

tožnika ni ugotovil, da bi ta utrpel tudi poškodbo na desni strani

prsnega koša zadaj, pod lopatico, temveč je to navedel šele v

dopolnitvi izvedenskega mnenja. Po drugi strani pa izvedenec v

dopolnitvi izvedenskega mnenja ni jasno odgovoril na vprašanje, ali

lahko oseba kljub zlomljenim rebrom normalno funkcionira. Izpodbija

tudi pravilnost tožnikove izpovedbe o tem, kje naj bi do škodnega

dogodka prišlo, namreč na asfaltnem dvorišču in ne na njivi. Glede na

drugačno izpovedbo tožnika še dodaja, da je izvedenec prometne stroke

pri izdelavi izvedenskega mnenja pregledal isto tovorno vozilo in

prikolico, kot sta bila uporabljena v obravnavanem škodnem dogodku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po presoji izpodbijane sodbe v smeri

pritožbenih navedb ugotavlja in zaključuje, da je odločitev

prvostopnega sodišča o 75% odgovornosti toženca pravilna

tako v dejanskem, kot tudi v pravnem pogledu. Tako v prvi

vrsti niso sprejemljivi očitki pritožbe o zmotno

ugotovljenem dejanskem stanju. Izveden dokazni postopek je

namreč po oceni pritožbenega sodišča nudil sodišču prve

stopnje dovolj opore za zaključek, da se je tožnik

poškodoval ravno pri priklapljanju prikolice na tovornjak,

ki ga je upravljal toženec, in ne morda že pred obravnavanim škodnim

dogodkom. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje tudi logično in

dosledno obrazložilo, opirajoč se pri tem predvsem na izvedensko

mnenje izvedenca medicinske stroke, dr. S. C., kot tudi na izvedensko

mnenje izvedenca prometne stroke, T. J.. Izvedenec medicinske stroke

je namreč pojasnil, da glede na težo poškodb, ki jih je tožnik

utrpel, ni mogoče, da bi ta zdržal dan ali dva brez zdravniške

pomoči, saj je šlo pri tožniku za hude poškodbe, ki so zahtevale

nujno bolniško zdravljenje. Pritožbenim očitkom, češ da izvedenec ni

dovolj jasno odgovoril na vprašanje, ali lahko oseba kljub takšnim

poškodbam normalno funkcionira, torej ni mogoče pritrditi. Glede na

takšno izvedensko mnenje pa tudi ne more biti relevantno, ali je bil

tožnik dva dni pred škodnim dogodkom res odsoten z dela, zato se

sodišče s tem vprašanjem pravilno ni ukvarjalo. Iz izvedenskega

mnenja izvedenca medicinske stroke nadalje tudi izhaja, da je najbolj

logična razlaga nastanka tožnikovih poškodb (to je serijskega zloma

2. do 8. rebra s poškodbami desnega pljučnega krila, vdora zraka in

tekočine v desno prsno votilno ter vdora zraka v podkožje) ravno v s

strani tožnika zatrjevanem stisnjenju med tovornjak in prikolico. Pri

tem pa ni relevantno, da je izvedenec šele v dopolnitvi izvedenskega

mnenja dodal, da je tožnik ob tem utrpel tudi odrgnine kože v

področju pod desno lopatico, saj mu je bilo vprašanje v tej smeri

postavljeno šele v predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker pa

gre v primerjavi z ostalimi zadobljenimi poškodbami za res blago

obliko poškodbe, je tudi logično, da je izvedenec prej (ko je moral

podati le mnenje o tem, katere poškodbe je tožnik v škodnem dogodku

utrpel), ni posebej izpostavljal. Tudi kar zadeva mnenje izvedenca

prometne stroke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je

namreč ta ravnotako dopustil možnost, da je do poškodovanja tožnika

prišlo s stisnjenjem med tovornjak in prikolico. Res je sicer, da je

izvedenec ob tem poudaril, da do stisnjenja nikakor ni moglo priti na

način, kot je potek škodnega dogodka v okviru svoje izpovedbe s

skiciranjem lege tovornjaka in prikolice predstavil tožnik, temveč je

pojasnil, da sta morala biti v tem primeru prikolica in tovornjak v

drugačnem položaju, vendar pa je to razhajanje sodišče prve stopnje

prepričljivo obrazložilo (namreč da je logično, da se tožnik zaradi

hudih bolečin ob stisnjenju ne more spomniti natančnega načina

stisnjenja), in pritožbeno sodišče takšno argumentacijo v celoti

sprejema. Ni pa res, da naj bi s strani izvedenca opisan hipotetičen

način poteka stisnjenja že presegal okvir tožbenih navedb, saj je

tožnik v tožbi (ter na prvem naroku za glavno obravnavo) navedel, da

je do spornih poškodb prišlo pri toženčevem vzvratnem manevriranju

tovornjaka proti prikolici, katero bi moral tožnik pripeti, pri čemer

je toženec z zadnjim delom tovornjaka zadel tožnika. Končno pa je

treba kot nerelevantna zavrniti tudi pritožbena izvajanja o tem, kje

točno se je škodni dogodek odvijal, saj se prvostopno sodišče s tem

vprašanjem (pravilno) ni ukvarjalo, z utemeljitvijo, oprto na

izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, da to dejstvo pri

ugotavljanju možnega načina stisnjenja niti ni relevantno. Tudi niso

relevantna pritožbena izvajanja, češ da je bil pri izdelavi

izvedenskega mnenja gotovo pregledan isti tovornjak, s katerim naj bi

prišlo tudi do škodnega dogodka, saj drugačnega dejanskega stanja

sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Po povedanem je bilo na prvi

stopnji dejansko stanje glede poteka škodnega dogodka v celoti

pravilno ugotovljeno.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopno sodišče

tudi pravilno razporedilo odgovornost pravdnih strank v

razmerju 75% proti 25% v korist tožnika. Odločitev je torej

pravilna, vendar pritožbeno sodišče ne soglaša povsem z

razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče odgovornost

toženca utemeljilo. Glede na to, da je tožnik utrpel škodo

zaradi toženčevega upravljanja s tovornim vozilom, skladno s

sprejeto sodno prakso pa je motorno vozilo nevarna stvar, bi

moralo sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost toženca

kot voznika presojati po določbi 2. odstavka 154. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 s

spr.; ZOR), po kateri se za škodo od stvari, iz katere

izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede

na krivdo. Pri presoji odškodninske odgovornosti v primeru

nesreče, v kateri je udeleženo motorno vozilo, je torej

treba izhajati iz objektivne odgovornosti voznika. Vzročnost

se po 173. členu ZOR domneva, imetnik nevarne stvari pa se

lahko oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala

zaradi višje sile (1. odstavek 177. člena ZOR) ali izključno

zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni bilo

mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali

jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Ker toženec v

tej pravdi niti ni podal ugovornih navedb v tej smeri,

odgovornosti torej ne more biti prost. Je pa lahko imetnik nevarne

stvari skladno z določbo 3. odstavka 177. člena ZOR deloma prost

odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vendar je treba

ob tem poudariti, da se odgovornost imetnika nevarne stvari tudi v

tem primeru še vedno presoja po načelu vzročnosti, in ne po krivdnem

načelu. Po obrazloženem krivdno ravnanje toženca torej ni pomembno za

njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektivna, pač pa je

pomembno za oceno deleža odgovornosti tožnika kot oškodovanca.

Sodišče prve stopnje je deljeno odgovornost (prim. 192. člen ZOR)

tudi ugotavljalo, in po oceni pritožbenega sodišča glede na

ugotovljeno dejansko stanje, prispevek tožnika k nastali škodi (ki je

po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z

zadostno skrbnostjo opazoval približevanja tovornjaka k prikolici,

ker bi se sicer glede na majhno hitrost tovornjaka lahko še umaknil),

upoštevanje pri tem tudi prispevek toženca (ki je po neizpodbijanih

prvostopnih ugotovitvah podan v tem, da ni z zadostno pozornostjo

gledal v vzvratna ogledala, pri čemer bi se tudi moral zavedati, da

tožnik pripenjanja prikolice še nikoli ni opravljal), pravilno

ocenilo na 25%. Pravilna uporaba materialnega prava torej tudi po

oceni pritožbenega sodišča ni narekovala zmanjšanja odgovornosti

toženca pod 75%.

Odločitev po temelju je torej pravilna, medtem ko toženec

višine tožniku na prvi stopnji dosojene odškodnine niti ne

izpodbija, je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu

pravilne uporabe materialnega prava v tem delu ugotovilo, da

je bila ta pravilno odmerjena (2. odst. 350. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbi toženca ni bilo mogoče ugoditi in

jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani

razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo 154.

člena ZPP.