Court partially allows appeal awarding additional non-pecuniary damages for pain, fear, and loss of life activity in traffic accident case.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča

prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da sta

toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki poleg že

prisojenega zneska denarne odškodnine plačati še odškodnino

v višini 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.12.2003 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve

tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu,

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sta nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti

stroške pritožbenega postopka v znesku 19.760,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 dalje do plačila,

v 15 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožnik je v prometni nesreči, star 52 let, utrpel zdrobljen

odprti zlom spodnjega dela desne stegnenice, odtrgan zunanji

meniskus desnega kolena, pretres možganov, raztrganino na

desnem komolcu in hrbtišču desne roke. Za telesne bolečine

mu je sodišče prisodilo 3.500.000,00 SIT, za strah

900.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti 7.500.000,00 SIT in za skaženost

1.200.000,00 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema v

nerazdelno plačilo naložilo odškodnino v znesku 9.781.765,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska

8.480.000,00 SIT od 4.12.2003 do plačila po zakonski

obrestni meri in od zneska 1.301.765,00 SIT za čas od

19.5.2004 dalje do plačila po zakonski obrestni meri ter

pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.244.826,00 SIT z

zamudnimi obrestmi, tekočimi od 21.9.2004 do plačila. V

ostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče

stranke zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prva tožena

stranka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči

stranki prisodi bistveno višji znesek odškodnine za

nepremoženjsko škodo in v celoti škodo iz naslova izgube na

zaslužku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in

razveljavi tako, da iz naslova nepremoženjske škode prisodi

višjo odškodnino, glede izgube na zaslužku pa zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče

prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik od

nesreče do invalidske upokojitve več kot štiri leta v

bolniškem staležu. Tožnik je utrpel strašno hude telesne

poškodbe, 203 x je bil v ambulanti, 120 x izpostavljen

ionizirajočemu sevanju, ležati je moral polnih 60 dni in bil

pri tem odvisen od tuje pomoči. Glede na navedeno in

številne druge nevšečnosti je potrebno tožniku prisoditi

bistveno višjo odškodnino. Tožnik bo trpel tudi bodoče

bolečine. Tudi strah je bil zelo močne intenzivnosti,

sekundarni strah pa je dejansko trajal od dneva nastanka

poškodbe in vse do upokojitve, torej 1064 dni. Zato bi bilo

treba tožniku prisoditi bistveno višjo odškodnino za strah.

V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pa sodišče

prve stopnje ni upoštevalo, da zaradi vseh ugotovljenih

trajnih anatomskih posledic tožnik, ki je sedaj star 61 let,

dejansko ne more več ničesar početi. Večino časa preživi v

pritličju svoje hiše, ker je vzpenjanje po stopnicah v

zgornje nadstropje zanj hudo naporno in obremenilno. Sodišče

bi zato moralo tožniku prisoditi bistveno višjo odškodnino

od prisojene. Izvedenec v tem delu tudi ni ocenil stopnje

invalidnosti v posledici duševnih bolečin zaradi trajnega

zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tudi odškodnina

iz naslova skaženosti je prenizka. Skaženost se zlasti

odraža v poletnih mesecih, ko so vse brazgotine in

deformacije bolj vidne, zaradi česar tožnik močno duševno

trpi. Poškodbe so vidne s prostim očesom, ne more nositi

kratkih hlač, prav tako pa tudi visoki desni čevelj ter sama

hoja še bolj povečuje zanimanje okolice. Sodišče prve

stopnje je sicer pravilno povzelo vse ugotovitve izvedenca,

vendar je iz njih povleklo napačne zaključke glede višine

odškodnine in ni pravilno uporabilo določil 200. in 203.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tudi sodna praksa v podobnih primerih priznava bistveno

višjo odškodnino. Nadalje je tožnik dokazal izgubo na

zaslužku, saj je pred škodnim dogodkom kot taksist prejemal

bistveno višje dohodke kot je znašalo nadomestilo za čas

bolniškega staleža do upokojitve. Tožnik je razliko dokazal,

ti podatki pa se opirajo na uradne podatke Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije o povprečni plači na

zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v tem obdobju, ki je

osnova za plačilo vseh prispevkov. Podana je tudi kršitev iz

14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih, ki so narekovali odločitev o prisoji odškodnine.

Sodba sploh nima razlogov o bodočih bolečinah in

nevšečnostih, v celoti pa se ne da preizkusiti glede

odločitve o zavrnitvi zahtevka glede izgube na zaslužku.

Tudi v stroškovnem delu izpodbijane sodbe ni mogoče povsem

preizkusiti. Tožnik je šele pred zaključkom pravde zvišal

tožbeni zahtevek, zato je odločitev sodišča prve stopnje o

tožnikovem uspehu v postopku napačna. Zvišanje tožbenega

zahtevka je namreč predstavljalo le uskladitev in

prilagoditev izvedenskemu mnenju. Druga tožena stranka

stroškov ob zaključku glavne obravnave ni priglasila, zato

sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stroškov, ki jih

je druga tožena stranka priglasila v prejšnjem postopku.

Tožnik ponavlja še prošnjo za taksno oprostitev.

Prva tožena stranka pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo tako spremeni, da prisojeno odškodnino iz

naslova nepremoženjske škode zniža na 7.800.000,00 SIT.

Navaja, da je prisojena odškodnina za strah pretirana, saj

je tožnik utrpel le kratkotrajni primarni strah. Strah pred

morebitno amputacijo je minil že v mesecu januarju, ko se je

noga začela odzivati. Tožnik prometne nesreče ne podoživlja.

Glede na navedeno je tožnik upravičen do polne odškodnine iz

naslova strahu v višini 700.000,00 SIT, kar ob upoštevanju

80% pravnega temelja znaša 560.000,00 SIT. Prva tožena

stranka se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino iz naslova

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izvedenec je ocenil, da so poškodbe pustile procentualno

zmanjšanje v višini 40%. Prisojena odškodnina, ki vsak

odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti ovrednoti s

150.000,00 SIT, je glede na starost tožnika pretirana. Meni,

da je tožnik upravičen do izplačila odškodnine iz tega

naslova v višini 5.500.000,00 SIT, kar ob upoštevanju 80%

pravnega temelja znaša 4.400.000,00 SIT. Prva tožena stranka

se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino za skaženost.

Glede na dejstvo, da je noga večino časa pokrita z obleko,

se dejanska skaženost ne odraža v prisojeni odškodnini.

Tožnik bi bil upravičen le do odškodnine v višini 550.000,00

SIT, kar ob upoštevanju 80% pravnega temelja znaša

440.000,00 SIT. Odškodnina je odmerjena previsoko tudi v

primerjavi s podobnimi primeri.

Tožeča in tožena stranka na vročeni pritožbi nista

odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve

tožene stranke pa ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja,

da niso utemeljeni očitki pritožbe glede zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa pritožbeno

sodišče ni ugotovilo nobene izmed uveljavljanih kršitev

določb pravdnega postopka, kot tudi ne tistih kršitev, na katere mora

skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vse

dejanske ugotovitve v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske

škode, na podlagi katerih je tožniku odmerilo denarno odškodnino. Ker

je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, katera dejstva je sodišče

prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo (med drugim tudi

dejstvo, da se bodo pri tožniku telesne bolečine pojavljale tudi v

bodoče), ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da izpodbijana

sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim očitkom, da

je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje

v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine tožniku iz naslova

pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med

zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti in skaženosti, zmotno uporabilo

materialno pravo in tožniku ni odmerilo pravične odškodnine.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine je sodišče vezano na

merila iz 200. člena ZOR. Sodišče odškodnino odmerja glede

na stopnjo in trajanje telesnih ter duševnih bolečin in

strahu (1. odstavek 200. člena ZOR), dolžno pa je upoštevati

še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in

družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Hkrati mora

biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na

razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se

prisojajo v podobnih škodnih primerih.

Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med

zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo

3.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja s

pritožbenim očitkom, da je prisojena odškodnina glede na

ugotovljeno težo in obseg poškodb, ugotovljeno intenzivnost

in trajanje telesnih bolečin in številne nevšečnosti, ki jih

je med zdravljenjem prestal tožnik, prenizka. Tožnik je

utrpel hude telesne poškodbe (zdrobljen odprti zlom

spodnjega dela desne stegnenice, odtrgan zunanji meniskus

desnega kolena in pretres možganov), zaradi katerih je bil

hospitaliziran kar 136 dni in tri leta v bolniškem staležu.

Njegovo zdravljenje je bilo resnično dolgotrajno in povezano

s številnimi nevšečnostmi, na kar v pritožbi pravilno

opozarja tožnik. Številni operacijski posegi, rentgenski in

zdravniški pregledi, 60 dni mirovanja v postelji,

imobilizacije desnega kolena z mavčevo oblogo ali kolensko

opornico, ki je trajala 194 dni in 890 dni uporabe bergel so

samo nekatere izmed nevšečnosti, ki jih je zaradi nastalih

poškodb moral med zdravljenjem prestati tožnik. Glede na

navedeno ter upoštevaje dolgotrajnost in intenzivnost

telesnih bolečin, ki jih je trpel tožnik in ki se bodo

pojavljale tudi v bodoče, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je

ob pravilni uporabi standarda pravične odškodnine potrebno

tožniku za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter

nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi odškodnino v višini

3.500.000,00 SIT. Upoštevajoč tožnikovo soodgovornost (20 %)

je bilo potrebno prisojeno odškodnino znižati na

2.800.000,00 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova, ki jo

predlaga tožnik, pa po oceni pritožbenega sodišča ne bi bila

v skladu z merili iz 200. člena ZOR.

Tudi pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožniku

odmerilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje ni v

zadostni meri upoštevalo vseh trajnih posledic, ki jih je

ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca. Slednji je ugotovil

več trajnih funkcionalnih posledic poškodb (zelo omejena

gibljivost desnega kolena, hudo šepanje, oslabljena mišična

moč spodnje desne okončine za 1/3, zmerno omejena gibljivost

ledvene hrbtenice zaradi statične obremenitve in

pokomocijski sindrom lažje stopnje), ki se odražajo prav na

vseh področjih tožnikovega življenja. Tožnik ni več zmožen

opravljati svojega poklica in vrsto drugih del, ki se

pojavljajo v vsakodnevnem življenju (opravil, pri katerih je

potrebna prisilna drža spodnjih okončin ali zajemajo

vzpenjanje ali sestopanje, hojo nad 500 m brez vmesnega

počitka, delo na višini ali delo na soncu), pri ostalih

opravilih pa mora za doseganje enakega delovnega učinka

vlagati več psihofizičnih naporov. Vseh navedenih trajnih

posledic, ki pri tožniku nedvomno povzročajo duševne

bolečine, sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo v zadostni

meri. Glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske

aktivnosti in številne trajne posledice, ki tožnika

omejujejo v vsakodnevnem življenju, po oceni pritožbenega

sodišča primerna denarna odškodnina iz tega naslova znaša

7.500.000,00 SIT, ta znesek pa je upoštevajoč tožnikovo

soodgovornost (20 %) potrebno znižati na 6.000.000,00 SIT.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi zahtevami tožeče in

prve tožene stranke za odmero višje oz. nižje denarne

odškodnine, saj bi bila glede na vse okoliščine

obravnavanega primera in glede na odškodnino, ki se prisoja

v podobnih škodnih primerih višja odškodnina pretirana,

nižja odškodnina od prisojene pa prenizka. V zvezi z

odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa

tožnik v pritožbi še navaja, da bi sodni izvedenec moral

oceniti tudi stopnjo invalidnosti zaradi duševnih bolečin,

ki jih trpi. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnik glede

na vse omenjene trajne posledice nedvomno trpi duševne

bolečine, vendar mu je bila za to tudi priznana primerna

denarna odškodnina. Če pa se posledice nastalih poškodb

pojavljajo tudi v njegovi duševni sferi, bi moral tožnik

psihične težave, ki jih trpi, izrecno zatrjevati že v

postopku na prvi stopnji in sodišču prve stopnje ponuditi

tudi ustrezne dokaze (npr. predlagati postavitev sodnega

izvedenca psihiatra). Takšnih posledic namreč sodni

izvedenec - specialist kirurg, ki je v obravnavani zadevi

izdelal izvedensko mnenje, ne more ugotavljati.

Pritožbeno sodišče pa se s tožnikovo pritožbo strinja tudi

glede odmere odškodnine za skaženost. Sodišče prve stopnje

je tožniku iz tega naslova prisodilo 700.000,00 SIT. Ni

mogoče sprejeti pritožbenih trditev prve tožene stranke, da

lahko tožnik skaženost prikrije z obleko. Oškodovanec lahko

z obleko prikrije samo brazgotine, v obravnavanem primeru pa

je tožnik utrpel tudi skrajšanje spodnje okončine za 5,5 cm,

tožnikove deformacije pa se odražajo tudi v opazni šepajoči

hoji z polkrožnimi gibi. Vse opisane posledice poškodb tudi

po oceni sodnega izvedenca predstavljajo skaženost hude

stopnje. Glede na ugotovljen obseg in stopnjo skaženosti

pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena denarna

odškodnina prenizka, nikakor pa previsoka, kot to zatrjuje

prva tožena stranka. Upoštevaje vse navedene okoliščine

pravična denarna odškodnina iz tega naslova po oceni

pritožbenega sodišča znaša 1.200.000,00 SIT, ta znesek pa je

ob upoštevanju soodgovornosti tožnika (20%) potrebno znižati

na 960.000,00 SIT. Odškodnina v tej višini je primerljiva

tudi z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih

primerih. Ob upoštevanju vsega navedenega znižanje prisojene

odškodnine na znesek, ki ga je predlagala prva tožena

stranka, ne bi bilo utemeljeno, prisoditev odškodnine v vsem

zahtevanem znesku pa bi bila pretirana.

V zvezi z odškodnino za strah pa prva tožena stranka oporeka

višini prisojene odškodnine in navaja, da je sekundarni

strah trajal manj časa, kot je bilo ugotovljeno v

izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se z njenimi

pritožbenimi navedbami ne strinja, saj se je sodišče prve

stopnje pri ugotavljanju intenzivnosti in trajanja strahu

oprlo na s strani obeh pravdnih strank neprerekano

izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prim.

A. K., ki je jasno, prepričljivo in strokovno utemeljil svoje

ugotovitve in ga zato v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko

stanje v tem delu pravilno ugotovljeno. Prva tožena stranka bi morala

svoje ugovore v zvezi z ugotovitvami glede trajanja strahu podati že

v postopku na prvi stopnji, saj je uveljavljanje takšnih ugovorov v

pritožbi glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP prepozno. Glede

na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu (hud primarni strah in

sekundarni strah hude intenzitete v trajanju 369 dni ter zmerne

intenzitete v trajanju 1064 dni), pa je sodišče prve stopnje tudi

pravilno uporabilo materialno pravo s prisoditvijo denarne odškodnine

v višini 900.000,00 SIT. Prisojena odškodnina za strah ustreza vsem

kriterijem 200. člena ZPP in je primerljiva z odškodninami, ki se

prisojajo v podobnih škodnih primerih. Prisoja višje odškodnine, ki

jo zahteva tožnik, pa bi že pomenila odmero odškodnine v nasprotju z

njenim namenom in pomenom prizadete dobrine, prisoja nižje

odškodnine, ki jo predlaga prva tožena stranka, pa ne bi bila

utemeljena glede na okoliščine obravnavanega primera.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev

sodišča o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na plačilo izgube

na zaslužku. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek

zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik izgube na zaslužku ni

dokazal, z razlogi za takšno odločitev pa se pritožbeno

sodišče v celoti strinja. Kot je pravilno poudarilo že

sodišče prve stopnje, lahko odškodovanec na podlagi 3.

odstavka 189. člena ZOR uveljavlja razliko med tistimi

prihodki, ki bi jih ustvaril v vtoževanem obdobju, če

škodnega dogodka ne bi bilo, in dohodki, ki jih je v tem

obdobju dejansko prejel. Glede na dejstvo, da je bil tožnik

taksist, bi bilo o višini pričakovanih prihodkov mogoče

sklepati na podlagi podatkov o njegovem preteklem

poslovanju. Tožnik bi torej moral najprej dokazati, da je

pred škodnim dogodkom prejemal prihodke v zatrjevani višini

(to je v višini povprečne plače na zaposleno osebo v

Republiki Sloveniji) in da bi takšne dohodke prejemal tudi

po škodnem dogodku, če do njega ne bi prišlo, ter nadalje,

da so bili njegovi dejanski dohodki v tem obdobju nižji od

navedenih. Tožnik pa v obravnavanem primeru ni dokazal

ničesar od navedenega, saj sodišču prve stopnje ni ponudil

nobenih ustreznih dokazov za svoje trditve. Na podlagi

odločb o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti tožnika, ki

so bile pridobljene na predlog tožene stranke, pa je sodišče

prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno in sicer, da tožniku

izguba na zaslužku sploh ni nastala, saj so bili njegovi

dejanski dohodki v času pred škodnim dogodkom minimalni in

niso presegli višine nadomestila, ki ga je prejemal v času

bolniškega staleža. Glede na tako ugotovljeno dejansko

stanje pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi

zahtevka na plačilo izgube na zaslužku materialnopravno

pravilna. V tej zvezi pa je potrebno še dodati, da je za

odločitev v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kakšne

dohodke je tožnik v resnici prejemal, ne pa, na kakšni

osnovi si je obračunaval prispevke, kot to zmotno meni v

svoji pritožbi.

Nadalje so neutemeljeni tudi tožnikovi očitki v zvezi s

stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Le-to je

pravilno ocenilo uspeh tožnika glede na spremenjeno vrednost

spornega predmeta (četudi je bil zahtevek spremenjen tik

pred koncem glavne obravnave), saj šele ta vrednost dejansko

predstavlja tisto višino (realne) denarne odškodnine, do

katere naj bi bil tožnik po svoji oceni upravičen glede na

nastalo škodo in vse okoliščine primera, in o katere

utemeljenosti bo sodišče prve stopnje odločalo. Sodišče prve

stopnje je pri oceni uspeha tožeče stranke v postopku

upoštevalo tudi vse spremembe tožbenega zahtevka, zato ne

drži pritožbena trditev, da tožnikovo znižanje tožbenega

zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo izgubljenega

zaslužka, in umik tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na

plačilo rente, ni bilo upoštevano. Vrednost spornega

predmeta je namreč po zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka

dne 16.6.2004 znašala 44.769.432,00 SIT, to vrednost pa je

sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni uspeha tožeče

stranke. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče

prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov druge tožene

stranke, ker jih le-ta ni priglasila ob koncu glavne

obravnave. Skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP je stranka

dolžna priglasiti stroške postopka najpozneje do konca

glavne obravnave. Ker sodišče prve stopnje o pravdnih

stroških strank v obravnavani zadevi sploh še ni odločalo,

je zato pri odločitvi o stroških postopka pravilno

upoštevalo vse pravdne stroške, ki so jih pravdne stranke

priglasile do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo prve tožene stranke v

celoti zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa deloma ugodilo

in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. členom ZPP

spremenilo v zgoraj navedenem obsegu. V preostalem delu je

pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v

izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP). O predlogu za oprostitev

plačila sodnih taks pa bo odločalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče bi zaradi spremembe sodbe sodišča prve

stopnje in z njim povezanega spremenjenega uspeha strank v

postopku moralo spremeniti tudi odločitev o stroških

postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar pa v

obravnavanem primeru v odločitev o pravdnih stroških ni

poseglo, ker je prvostopenjska sodba v tem delu že postala

pravnomočna. Skupni uspeh tožeče stranke po spremembi

prvostopenjske sodbe znaša 56,50% (80% po temelju in 33% po

višini), kar pomeni, da bi bila toženca ob upoštevanju že

odmerjenih in neprerekanih pravdnih stroškov dolžna tožniku

plačati manj pravdnih stroškov kot so mu že bili priznani z

izpodbijano sodbo (tj. v višini 1.244.826,00 SIT). Sodišče

prve stopnje je namreč ugotovilo uspeh tožeče stranke v

višini 63,65 % in temu ustrezno odmerilo pravdne stroške

vseh pravdnih strank, tožena stranka pa se zoper takšno

odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila. Ker je s tem

odločitev o stroških postopka postala pravnomočna,

pritožbeno sodišče v to odločitev ne more več poseči.

Odločba o povračilu pritožbenih stroškov pa temelji na 165.

členu v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na to, da je tožnik

izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu,

pritožbena vrednost spora znaša 32.542.226,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato tožniku v skladu z Odvetniško

tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo 1.875 točk za sestavo

pritožbe in 40 točk za dve poročili stranki, skupaj torej

1.915 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT

znaša 210.650,00 SIT. Postavka prejem prvostopenjske in

drugostopenjske sodbe pa je že zajeta v drugih priznanih

postavkah. Nadalje je pritožbeno sodišče tožniku priznalo še

materialne stroške v višini 29,15 točk (2% od nagrade v

višini do 1000 točk in 1% od presežka nagrade nad 1000

točk), kar znaša 3.206,50 SIT in 20% DDV v znesku 42.771,30

SIT, vse skupaj torej 256.627,80 SIT. Pritožbeno sodišče

uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku ocenjuje na 7,70

%, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

19.760,00 SIT pritožbenih stroškov skupaj s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene stroške pa je

priglasila tudi prva tožena stranka, ki pa do njihove

povrnitve zaradi neuspele pritožbe ni upravičena.