Appeal allowed; joint property defined by ZZZDR Art. 59, not just economic benefit.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in se sklep potrdi.

[JEDRO]

Glede na skladno izpoved prodajalca nepremičnine in njegove matere,

ki jo je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje, da je bila pogodba

sklenjena z toženko, prodajalec o navideznosti kupca ničesar ni

vedel. Če ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave

volje navidezne, prodajna pogodba med toženko in prodajalcem ni mogla

biti navidezna, zato omenjene pogodbe iz tega razloga niso

neveljavne.

Za delo se ne šteje le njegov ekonomski segment, to je tisti, ki

prinaša neposredno finančno korist (iz naslova zaposlitve oziroma

opravljanja poklica), ampak gre tudi za druge dejavnosti, ki so

primeroma naštete v 2. odstavku 59. člena ZZZDR, kot npr. vodenje

gospodinjstva, delo v zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem

njegove vrednosti ter pomoč drugemu partnerju. Že glede na samo

naravo zakonske zveze, pri kateri igrajo čustveni momenti pomembno

vlogo, je jasno, da povsem ekonomističen "cost - benefit" pristop ni

primeren (dr.V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, str.

357). Prav tak pristop pa je mogoče očitati sodišču prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka

dolžna tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere

se bo pri nepremičninah vl. št. 1337 k.o. K. vknjižila lastninska

pravica za vsakega tožnika do 1/4. Odločilo je še, da je toženka

dolžna izročiti tožnikom v posest premičnine v lasti pokojnega J.S.,

in sicer traktor Tigrone 7700 Turbo 0,2, priključke za mulčar 110 cm

proizvajalca Inno Krška vas, vinogradniško škropilnico 200 L firme

Zupan, desko za pluženje snega, proizvajalca Inno Krška vas, motorno

ročno kosilnico, dve ročni kosilnici lakserici, motorno škropilnico

znamke Solo in motorno žago Dolmar. Odločilo je tudi, da je toženka

dolžna izstaviti tožnikom listino, na podlagi katere se pri dvosobnem

stanovanju v izmeri 54,67 m2 v 7. nadstropju stanovanjskega bloka na

M.ul. 6 v B. vknjižila lastninska pravica na tožnike za vsakega do

1/4, enako pa tudi na osebnem avtomobilu znamke VW Golf 1,4, letnik

2000. Toženki je še naložilo, da tožnikom plača po enakih delih

znesek 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove

Ljubljanske banke na dan plačila in jim povrne pravdne stroške v

skupnem znesku 1.347.849,90 SIT.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin

ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero se ji prepoveduje

odtujiti ali obremeniti nepremičnino vl. št. 1337 k.o. K. z vknjižbo

te prepovedi v zemljiški knjigi, obremeniti omenjeno dvosobno

stanovanje ter premičnine za kmetijsko proizvodnjo.

Toženka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka,

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega

zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka s pripravljalno

vlogo z dne 6.3.2004 zvišala tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje

pa o spremembi sploh ni odločalo. Spremembe sodba ne omenja, sodišče

prve stopnje pa tudi ni sprejelo sklepa, s katerim bi dovolilo

spremembo, s čemer je kršilo določbo 185. člena ZPP. Nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja izkazuje zaključek sodišča prve stopnje,

da so posli toženke kot pridobiteljice lastninske pravice fiktivni

oziroma simulirani in je v resnici šlo za posle pokojnega J. S., ki

je dajal sredstva za premoženje, čeprav sodišče za takšen sklep ni

imelo nobenega prepričljivega dokaza. Pri prodajni pogodbi z

navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja, to je

prodajalca, zatrjevanega resničnega kupca in zatrjevanega navideznega

kupca. Tožeča stranka pa v predmetni pravdi ni niti trdila, kaj šele

dokazala obstoj dogovora med resničnim in navideznim kupcem, ki naj

bi bila po trditvah tožeče stranke toženka, prav tako ni niti trdila

niti dokazala, da je prodajalec za ta dogovor vedel in da je bila

njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec, ne pa

navidezni. Ob trditvi, da so posli fiktivni oziroma simulirani, bi

morala tožeča stranka v prvi vrsti postaviti ustrezni zahtevek na

ugotovitev ničnosti kupnih pogodb. Prodajalec stanovanja v B. za

J. S. sploh ni vedel, zaradi česar tudi prodajna pogodba ne more biti

simulirana. Toženka je stanovanje kupila kot imetnica stanovanjske

pravice od Ministrstva za obrambo. Poleg tega je toženka s potrdilom

o plačilu izkazala, da je bila kupnina prodajalcu nakazana iz žiro

računa podjetja A. B.. Če bi res šlo za denar pokojnega J.S., potem

toženka ne bi imela nobenega razloga, da bi denar položila pri

A. B.. Ne glede na navedeno meni, da le plačilo kupnine ne zadostuje

za pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Ni pravilno stališče

sodišča prve stopnje, da kupna pogodba za nepremičnine vl. št. 1337

k.o. K. predstavlja fiktivni posel. Ne drži namreč trditev tožeče

stranke, da je bila kupna pogodba za O. napisana na toženko iz

razloga, ker je bil pokojni J. S. dolžan davčni upravi. V pravdi

zaradi razveze zakonske zveze je pokojni S. trdil, da je lastnino

zemljišča in zgradb zemljiškoknjižno prenesel na toženko na njeno

prigovarjanje. Nikjer ni tudi izkazano, da naj bi davčni dolg

obstajal že v letu 1992 ali 1997, ko je toženka kupila sporne

nepremičnine. Poudarja, da sta priči B. M. in B. V. oba skladno

povedala, da je pogodbo sklenila kot kupovalka toženka, pokojni

S. pa je bil le njen pooblaščenec. Povedala sta tudi, da je kupnino v

letu 1992 izročila toženka, ki je med sestavljanjem pogodbe šla po

denar za kupnino v B.. B. V. je tudi povedal, da je čez nekaj let sam

ponudil drugo polovico nepremičnin v prodajo toženki, kar pomeni, da

je bila kupovalka in lastnica nepremičnin in jo je kot takšno štel

tudi prodajalec. Z njim je toženka sklenila pogodbo, ki je ustrezala

zakonitim pogojem za prodajo kmetijskih zemljišč po tem, ko se je

javila na objavo prodaje na oglasni deski Upravne enote K., tako da o

fiktivnem poslu ne more biti govora. Zakaj toženka ni predložila

originala potrdila o prejemu zneska 106.000 DEM, je pojasnila že

tekom postopka. Glede na oddaljenost dogodka pa je tudi mogoče

pojasniti, zakaj so posamezne priče izpovedale različno glede zneskov

prejetega denarja. Sodišče tudi nima prepričljivih razlogov, zakaj

toženki ne verjame, da je prejela denar od očeta in ga porabila za

nakup zemljišča in gradnjo na O.. Mnoge priče so izpovedale, da je

toženka sodelovala pri gradnji, bodisi tako, da je naročila gradbeno

dokumentacijo, organizirala gradnjo, se dogovarjala z delavci in

plačevala opravljeno delo. Pokojni S. v tožbi ni navajal, da bi

toženki kdaj dajal denar, da je plačala delavce. Iz tega izhaja, da

je toženka vlagala svoje delo in svoja denarna sredstva ne le v

nakup, pač pa tudi v gradnjo. Napačen je zato zaključek sodišča prve

stopnje, da četudi je bilo premoženje pridobljeno pretežno v času

trajanja zakonske zveze oziroma delno v izvenzakonski zvezi, toženka

niti z obsegom svojega dela niti z vlaganjem denarnih sredstev ni

mogla pridobiti premoženja v zvezi katerega je spor. Vložek k

soustvarjanju skupnega premoženja priznava v tožbi celo pokojni

S. in sicer glede stanovanja v B. ter osebnega avtomobila. Primerjava

zaslužkov po dohodninskih odločbah izkazuje, da so bili zaslužki

S. večji predvsem v letih 1997 in 1998, medtem ko so za leta, ko je

toženka kupila stanovanje ter zemljišče in gradila stanovanjsko hišo,

njegovi prihodki dosti nižji. Toženka pa je z lastnim denarjem kupila

tudi sporne premičnine. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da

so bile vse stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, nabavljene v

družbi I. K.. Traktor Tigrone je kupila pri A., d.d. Kranj, kupnino

zanj pa nakazala direktno iz svojega bančnega računa. O tem sodba

sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka

po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je podana tudi

glede osebnega avtomobila Golf. Iz blagajniškega prejemka v spisu z

dne 31.1.2000 namreč izhaja, da je avtomobil plačala toženka. Tudi ni

logično, da bi pokojni S. plačal razliko kupnine, če pa naj bi bila

že od jeseni 1999 v nesoglasju. Ponavalja tudi trditev iz postopka

pred sodiščem prve stopnje, da je avtomobil Fiat Punto, v zvezi

katerega tožeča stranka zahteva plačilo 15.000 DEM, kupil B. N. in

zanj v celoti plačal kupnino, razen 50.000,00 SIT, kar je prispevala

toženkina hčerka. N. je hčeri pustil avtomobil, kot odmeno za delo

pri urejanju knjigovodstva za njegov lokal. Nelogično je tudi, da bi

S. dne 26.6.2000 toženki izročil 15.000 DEM, potem ko je dne

25.4.2000 zoper njo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo toženka

vlaga pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo

izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe

kot neutemeljen zavrne. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve

stopnje, da obstoji nevarnost, da bo toženka vse premoženje prodala.

Gre namreč le za predvidevanja, saj namen prodaje ni z ničemer

izkazan. Hiše in drugih nepremičnin v kateri prebiva nima namena

prodati. Zgolj domnevano dejstvo morebitne odtujitve še ne kaže na

to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Sodišče prve stopnje tudi

ne navaja, v čem naj bi bila nenadomestljiva škoda, ki naj bi nastala

tožeči stranki.

Pritožba proti sodbi je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem

zahtevku, ki je bil nazadnje spremenjen s pripravljalno vlogo z dne

6.3.2003. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na celotno stanovanje

v B. in na celotno vozilo znamke GOLF, zato ne drži očitek kršitve

določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Prav tako ne drži očitek relativne kršitve določb

postopka, ker sodišče o spremembi tožbe ni odločilo s sklepom, saj ta

okoliščina ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Dejansko in materialnopravno podlago spremenjene tožbe so

predstavljale trditve, da je bilo vse vtoževano premoženje

pridobljeno bodisi v času trajanja zakonske zveze oziroma v

izvenzakonski skupnosti pred njo. Vendar pa toženka, po trditvah

tožnikov, k pridobitvi vtoževanega premoženja ni ničesar prispevala,

saj za kaj takega ni imela potrebnih sredstev. Pri tem je po mnenju

tožbe nepomembno, da se pogodbe, ki so bile pravni naslov za

pridobitev nepremičnin in računi za premičnine, glasijo na toženko.

Pri vsakem nakupu je šlo dejansko za posel pok. J. S., ki je za to

tudi dal ustrezna sredstva, toženka pa je na pogodbah oziroma računih

nastopala le kot "slamnati mož", zato so bili ti posli glede nje

fiktivni.

Sodišče prve stopnje je takšno dejansko in pravno podlago sprejelo in

zaključilo, da toženka ni dokazala nasprotnih trditev, da naj bi bilo

sporno premoženje pridobljeno izključno z njenimi sredstvi, da je vse

premoženje ustvarjal oziroma financiral pok. S. in da je toženka le

formalno navedena kot lastnica vtoževanega premoženja, saj je šlo za

fiktivne posle. Po mnenju sodišča prve stopnje pa tudi ne gre za

skupno premoženje, saj toženka niti z obsegom svojega dela niti z

vlaganjem denarnih sredstev ni mogla pridobiti spornega premoženja.

Ker vtoževano premoženje predstavlja premoženje pok. S., je sodišče

prve stopnje odločilo, da ga je toženka dolžna izročiti njegovim

dedičem.

Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da vtoževano

premoženje ne predstavlja posebnega toženkinega premoženja, kot tudi

zaključku, da toženka ni uspela dokazati obstoja lastnih denarnih

sredstev za pridobitev vtoževanega premoženja. Ni pa mogoče sprejeti

nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da zato vse premoženje

pripada dedičem pokojnega toženkinega razvezanega moža.

Nesporno dejstvo je, da pridobitev vtoževanega premoženja časovno

sodi v obdobje, ko je med pravnim prednikom tožnikov in toženko

obstajala življenska skupnost - izvenzakonska od leta 1991 in

zakonska od 17.2.1996 do 28.9.2000, pri kateri pa ni šlo, glede na

ugotovljene dejanske okoliščine, le za osebnopravno oziroma

emocionalno razmerje, temveč nedvomno tudi za ekonomsko. Vzpostava

življenjske skupnosti praviloma pomeni tudi vzpostavitev premoženjske

povezave. Tega tožeča stranka niti ne zanika, le da meni, da je

toženka v takšni povezavi predstavljala le strošek.

Dejansko vsebino življenjske skupnosti toženke in pravnega prednika

tožnikov je ta opredelil v tožbi, ko je navedel, da je hotel imeti

tako življenjsko skupnost, da si bo po drugi razvezi zakonske zveze

zagotovil pogoje za delo, da na starost ne bo v breme otrokom in da

ga bo toženka do smrti oskrbovala. Pri tem bi, kot je navedel,

"podarjeno premoženje obveljalo", če bi ga kot ljubeča žena

oskrbovala do smrti. Navedel je še, da sta si oba s toženko želela

medsebojne pomoči in spoštovanja, da ji je on omogočal materialno

eksistenco, ona pa njemu potrebno pozornost, skrb in oskrbo, da mu je

skuhala, kadar je bil na D., na razpravah ali za vikende, ga oprala,

zlikala in imela rada. Po tožbenem izhodišču pok. S. naj bi se njeno

delo ovrednotilo kot skupno premoženje, vendar le na stanovanju v

B. in osebnem avtomobilu. V takšnih okoliščinah osebne oziroma

čustvene povezave med toženko in pravnim prednikom tožnikov je torej

prišlo do nastanka oziroma pridobitve spornega premoženja. Tako iz

dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v letu

1992 (21.8.1992) sklenjena pogodba za polovico nepremičnin

vl.št.1337, nekaj let kasneje (l.1997) pa še za drugo polovico.

Vsakokrat je kot pogodbenica nastopala toženka, ki je tudi vpisana v

zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da pritrjuje

dokazni oceni sodišča prve stopnje glede toženkinih trditev, da naj

bi šlo za nakup nepremičnine z njenimi sredstvi. Toženka teh trditev

ni dokazala ne listinsko, izpovedi prič pa so bile tako

nekonsistentne, da jim ni bilo mogoče slediti. Poleg tega pa je

toženka dejanske trditve, kje je dobila denar za nakup, postavila že

v času po opravi prvega naroka za glavno obravnavo oziroma, ko je

bila prekludirana glede postavljanja dejanskih trditev (286. člen

Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ker torej toženka sama ni imela sredstev, naj bi bila takšna pogodba,

zato da bi se pravni prednik tožnikov izognil davčnim obveznostim, po

mnenju sodišča prve stopnje, fiktivna. Takšna pogodba ne bi bila

fiktivna oziroma navidezna v smislu 66. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR), kot v pritožbi pravilno navaja toženka, saj ni

navidezna njena vsebina, ampak ne bi bila v skladu z resničnostjo

oseba enega pogodbenika. Glede na skladno izpoved prodajalca

nepremičnine in njegove matere (B.), ki jo je v sodbi povzelo sodišče

prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena z toženko, prodajalec o

navideznosti kupca ničesar ni vedel. Če ni soglasne volje

pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje navidezne, prodajna

pogodba med toženko in prodajalcem ni mogla biti navidezna, zato

omenjene pogodbe iz tega razloga niso neveljavne. Vprašljivo je lahko

le razmerje med navideznim in resničnim kupcem, če je za tako

razmerje sploh šlo. Dokler je med njima obstajala življenjska

skupnost, vprašanje, ali je šlo za takšno razmerje, ali pa je morda

šlo za skupen nakup dveh, ki sta ustvarjala življenjsko skupnost, s

tem da je pravni prednik prispeval denar za kupnino, iz razlogov

njegovih nespornih davčnih obveznosti, pa so bile pogodbe pisane na

toženkino ime, ni bilo aktualno. Aktualiziralo se je šele z razpadom

skupnosti. V prvem primeru bi lahko nastopila obveznost navideznega

kupca, da v last resničnega kupca prenese kupljeno stvar. V drugem

primeru pa bi bilo treba zadevo obravnavati po določbah Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na

pridobitev skupnega premoženja (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

Vrnitev nepremičnin v last resničnemu kupcu oziroma njegovim pravnim

prednikom, ki bi temeljilo na razmerju med navideznim in resničnim

kupcem, pa v obravnavani zadevi ne bi bilo več mogoče. Nesporno je

namreč, izhaja pa tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo

med drugim podlago v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, da

so bile na obravnavanem zemljišču zgrajene stanovanjska stavba,

garaže, ..., vse to pa, kot je bilo navedeno, v času obstoja

izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti. Prav to okoliščino pa je

glede vprašanja pravne pripadnosti premoženja sodišče prve stopnje

materialnopravno napačno presojalo, ko se je omejilo le na vprašanje,

kdo je financiral nastanek premoženja.

Premoženjski režim med zakoncema je namreč določen z zakonom, s

kogentnimi normami, ki jih je treba upoštevati. Taka norma je

določba, da je skupno premoženje vse tisto, kar pridobita zakonca z

delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena ZZZDR).

Zakonca ne moreta pravno veljavno določiti drugačne pravne posledice.

Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin izhaja obstoj obeh predpostavk za

nastanek skupnega premoženja. Sporno premoženje je bilo pridobljeno v

času zakonske oziroma izvenzakonske skupnosti. Podan pa je tudi drugi

konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja. Pri tem se za

delo ne šteje le njegov ekonomski segment, to je tisti, ki prinaša

neposredno finančno korist (iz naslova zaposlitve oziroma opravljanja

poklica), ampak gre tudi za druge dejavnosti, ki so primeroma naštete

v 2. odstavku 59. člena ZZZDR, kot npr. vodenje gospodinjstva, delo v

zvezi z vzdrževanjem premoženja ali povečanjem njegove vrednosti ter

pomoč drugemu partnerju. Že glede na samo naravo zakonske zveze, pri

kateri igrajo čustveni momenti pomembno vlogo, je jasno, da povsem

ekonomističen "cost - benefit" pristop ni primeren (dr.V. Žnidaršič,

Premoženjska razmerja med zakoncema, str. 357). Prav tak pristop pa

je mogoče očitati sodišču prve stopnje.

Pritožba pravilno opozarja na dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo

tudi sodišče prve stopnje, da je toženka sodelovala pri pridobivanju

premoženja, da je sodelovala pri gradnji, pri pridobivanju gradbene

dokumentacije, da je sodelovala pri organiziranju gradnje, da se je

dogovarjala z izvajalci, da je tudi kuhala za delavce in kar

potrjujejo izpovedi številnih prič. Opozoriti je treba tudi na

stališče pravne teorije, da dohodek zakoncev ni njuno posebno

premoženje, ampak skupno. Prej navedenim ugotovitvam pa je treba

dodati tudi tiste, ki jih je v tožbi izpostavil sam pravni prednik

tožnikov in sicer, da je šlo med njim in toženko za medsebojno pomoč

in spoštovanje oziroma da je on omogočal toženki v času skupnosti (in

času pridobivanja vtoževanega premoženja) materialno eksistenco, ona

pa njemu potrebno pozornost, skrb in oskrbo. Toženkin prispevek

skupnosti res ni bil finančni, vendar pa gre za dobrine, katerih

vrednost ne more biti sporna. Čeprav se jim ne da določiti denarnega

ekvivalenta, pa so pravnemu predniku tožnikov, v času ko sta se s

toženko razumela, lahko okoliščine, da je imel v jeseni življenja ob

sebi osebo, na katero je lahko računal, ki mu je bila v pomoč in ga

razbremenjevala skrbi za starost, osmislile življenje. Tožbena

trditev, da je bila toženka le strošek skupnosti, zato ni korekten.

Iz vsega navedenega bi se dalo sklepati, da so v skupnosti pravnega

prednika tožnikov in toženke vladali interesi pridobivanja in

delovanja v skupno dobro in blaginjo obeh oziroma da zato sporno

premoženje predstavlja skupno premoženje. Za tak zaključek, ki je

materialnopravni, trditve obeh pravdnih strank, ki vztrajata, da gre

za posebno premoženje enega ali drugega, ne predstavljajo nikakršne

ovire.

Navedene ugotovitve pa se ne morejo raztezati le na del premoženja

pridobljenega v času skupnosti oziroma na nepremičnine na O., ali pa

le na stanovanje v B. in osebni avtomobil znamke Golf, kot je v

prvotni tožbi predlagal pravni prednik tožnikov, ampak na vse

premoženje nastalo v spornem obdobju na navedeni način oziroma na vse

vtoževano premoženje.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva napačno

uporabilo materialno pravo (določbe 51. in 59. člena ZZZDR), ko je

odločilo, da vse vtoževano premoženje pripada pravnim naslednikom

prvotnega tožnika. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba razveljaviti

in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v

tej odločbi izpostavljene dejanske okoliščine in presoditi, v kakšnem

obsegu pripada vtoževano premoženje dedičem toženkinega razvezanega

moža.

Pritožba proti odločitvi o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni

utemeljena.

Glede na dosedanje dejanske ugotovitve ne more biti dvoma, da so

tožniki izkazali verjetnost (najmanj delno) obstoja njihove terjatve

(1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v

nadaljevanju ZIZ). Pritrditi je treba tudi ugotovitvi o drugi

predpostavki za izdajo začasne odredbe, in sicer, da toženka z njeno

izdajo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi

utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje

začasne odredbe nastale tožnikom (3. alineja 2. odstavka 272. člena

ZIZ). Te predpostavke toženka s svojo pritožbo niti ne izpodbija.

Obstoj obeh predpostavk pa izkazuje pogoje za izdajo začasne odredbe,

zato niti ni pomembno, v kakšni meri je podana objektivna nevarnost

onemogočitve uveljavitve terjatve zaradi domnevne toženikine prodaje

nepremičnin. Glede na navedeno je bilo treba toženkino pritožbo zoper

sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo zavrniti in

potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).