Appeal dismissed; late power of attorney accepted; late submission not fatal to proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po določilu 1. odstavka 98. člena ZPP mora stranka predložiti

pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju, sicer ji sodišče naloži, da v

določenem roku to stori, lahko pa dovoli, da za stranko opravlja

pravdna dejanja začasno oseba, ki ni predložila pooblastila. Res je

sodišče prve stopnje to pooblaščenki tožeče stranke naložilo s

sklepom in pooblaščenka tožeče stranke pooblastila v danem roku ni

predložila. Ker pa sodni roki niso prekluzivni, je sodišče lahko

upoštevalo tudi pooblastilo, ki ga je pooblaščenka predložila po

preteku tega roka. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana s tem, da je

sodišče pooblaščenko po preteku roka, ki ji ga je dalo, ponovno

pozvalo na predložitev pooblastila niti s tem, da ima pooblastilo

kasnejši datum od datuma vložitve tožbe. S tem, da je stranka

(kasneje) pooblastila odvetnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo,

je odobrila tudi njegova do tedaj opravljena pravdna dejanja zanj in

še posebna - izrecna odobritev opravljenih pravdnih dejanj ni

potrebna. Neutemeljene so trditve o tem, da "tipična kavza posojilne

pogodbe ne vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje

posojilo, saj je to njegov nagib, ki na samo pogodbo ne vpliva".

Posojilo je namreč lahko tudi namensko (566. člen ZOR); če

posojilojemalec porabi izposojeni denar v kakšen drug namen, pa lahko

posojilojemalec izjavi, da razdira pogodbo - seveda pa mu v vsakem

primeru ostaja pravica zahtevati vrnitev posojila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici

plačati 3.017.191,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

21.11.2003 do plačila in 192.724,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do

plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj pooblaščenec tožnice ni imel pooblastila, njegova

pravdna dejanja pa pozneje niso bila odobrena. Tudi po sklepu sodišča

pooblaščenka tožnice ni predložila pooblastila, zaradi česar je

ostala tožba nepopolna in neprimerna za vsebinsko obravnavanje. V

nasprotju s 4. odstavkom 98. člena ZPP sodišče prve stopnje tožbe ni

zavrglo, temveč je pooblaščenko ponovno pozvalo, da predloži

pooblastilo. Ta je predložila pooblastilo, ki je bilo podpisano

5.2.2004. Nepopolnost tožbe v danem roku ni bila odpravljena, poleg

tega pa se obseg pooblastila nikakor ne more raztezati na dejanja,

opravljena pred tem datumom. Za tak primer pravo pozna institut

odobritve pravdnega dejanja, v konkretni zadevi pa vložitev tožbe ni

bila odobrena. Zato pritožba primarno predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe. Sodišče prve stopnje je

zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je

kljub pojasnilu toženke, da se v njem nahajajo nekateri pomembni

listinski dokazi, zavrnilo dokaz z vpogledom v kazenski spis zoper

obdolženko M.V., s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Dopustna pravna podlaga (kavza) je ena izmed predpostavk pravnega

posla. Sodišče temu ni posvetilo pozornosti, zato ni moglo ugotoviti,

da kavza razmerja med pravdnima strankama ne ustreza tipični kavzi

posojilnega razmerja. Tipična kavza posojilne pogodbe namreč ne

vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje posojilo, saj

je to nagib, ki na pogodbo ne vpliva. Nasprotno pa v konkretni zadevi

ni šlo za samostojno razpolaganje toženke s sredstvi, saj se je

subjektivna kavza pogodbe raztezala tudi na način porabe sredstev,

t.j. da bodo izročena M.V.. Tožnica je vedela in soglašala s takšnim

načinom porabe sredstev in je sredstva toženki izročila ravno z

namenom, da jih izroči M.V.. V nasprotnem primeru jih ne bi izročila.

Navsezadnje je tožnica tudi mimo toženke M. V. izročila večji denarni

znesek. Šele na podlagi teh ugotovitev o pravni podlagi pravnega

razmerja med pravdnima strankama bi sodišče prve stopnje lahko

pravilno pravno okarakteriziralo razmerje in ga ne bi moglo

avtomatično uvrstiti med posojilne pogodbe. Samo poimenovanje pogodbe

za to ne more biti zadosten razlog. Izpolnitveno ravnanje, h kateremu

se je zavezala toženka, bi bilo treba oceniti povsem drugače. Toženka

se ni zavezala k vrnitvi prejetega zneska, vsaj ne k vrnitvi celote

prejetega zneska. Pri tem izpodbijana sodba nima razlogov glede

neenakega obravnavanja 15.000,00 DEM iz 1. točke ter 10.000,00 DEM

iz 2. točke pogodbe. Med vsebino zavez iz teh dveh točk namreč že na

prvi pogled obstaja bistvena razlika. Dogovor med pravdnima strankama

vsaj v pretežnem delu ne opredeljuje zavezanosti toženke osebno k

vrnitvi prejetega zneska, zaradi česar ni mogoče vnaprej zavrniti

možnosti, da sta stranki pisni dogovor (naknadno) sklenili samo

zaradi dokaznih namenov, da je bila določena vsota denarja dejansko

izročena toženki. V tem smislu bi bilo treba listino presojati kot

izročilnico oziroma prevzemnico, ne pa kot posojilno pogodbo. Sodišče

prve stopnje je prezrlo možnost, da je izročeni znesek predstavljal

dejansko posojilo tretji osebi, medtem ko se je toženka kvečjemu

zavezala k izročitvi prejetega zneska M.V., kar je tudi storila in v

zvezi s čimer je M.V. tožeči stranki izstavila potrdilo. Toženka je

svojo obveznost izpolnila že s tem, ko je prejeti znesek izročila

M.V.. Toženka je prava nevešča oseba in zanjo pomen izraza

pooblastilo ni tako precizen in tudi ne vsebinsko identičen pravnemu

pomenu izraza. Sodišče prve stopnje je zato sodbo zmotno oprlo na

izpoved toženke, da pri sklepanju dogovora s tožečo stranko ni

ravnala kot pooblaščenka. Toženka je med tožečo stranko in M.V.

igrala zgolj vlogo sla, v skrajnem primeru posrednika, nikakor pa ni

bila posojilojemalec, torej pogodbena stranka. Četudi bi bilo

razlogovanje sodišča prve stopnje glede pravne narave posla pravilno,

pa je bila zanemarjena presoja nadaljnje pravne usode sklenjenega

dogovora in dejansko stanje v tej smeri ni bilo ustrezno razjasnjeno.

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati možnost naknadnih sprememb

sklenjenega dogovora po volji obeh strank. Glede na to, da je tožnica

mimo toženke tudi sama neposredno izročala večje zneske denarja M.V.,

se sodišče prve stopnje ni opredelilo do možnosti, da je bil

dogovorjen prevzem dolga, v katerega je tožnica privolila. Za

privolitev se ne zahteva posebna oblika in je lahko dana tudi s

konkludentnim ravnanjem. Iz dosedanjega postopka sicer ne sledi nujno

zaključek, da bi M.V. kakšen del obveznosti izpolnila v svojem imenu,

čeprav je tudi to možno, vendar pa to pomeni le, da ni mogoče

privolitve tožnice v prevzem domnevati (po 446. členu ZOR), ne pa, da

privolitev dejansko ni bila dana (tudi s konkludentnim ravnanjem).

Toženka je namreč v prvostopenjskem postopku navajala, da je tožnica

od M.V. tudi glede vtoževanega zneska sprejela zadolžnico, kar bi

bilo pravno mogoče šteti kot privolitev v prevzem dolga. Dejansko

stanje v tej smeri bi bilo mogoče ugotoviti le z vpogledom v kazenski

spis. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče, če ne bo ugodilo

primarnemu pritožbenemu predlogu, izpodbijano spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne ter nadalje podrejeno, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb

pravdnega postopka, niso utemeljeni. Po določilu 1. odstavka 98.

člena ZPP mora stranka res predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem

dejanju, sicer ji sodišče naloži, da v določenem roku to stori, lahko

pa dovoli, da za stranko opravlja pravdna dejanja začasno oseba, ki

ni predložila pooblastila. Tudi je res, da je sodišče prve stopnje to

pooblaščenki tožeče stranke naložilo s sklepom dne 27.11.2003 in da

pooblaščenka tožeče stranke pooblastila v danem roku ni predložila.

Ker pa sodni roki niso prekluzivni, je sodišče lahko upoštevalo tudi

pooblastilo, ki ga je pooblaščenka predložila po preteku tega roka.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana s tem, da je sodišče

pooblaščenko po preteku roka, ki ji ga je dalo, ponovno pozvalo na

predložitev pooblastila niti s tem, da ima pooblastilo kasnejši datum

od datuma vložitve tožbe. S tem, da je stranka (kasneje) pooblastila

odvetnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo, je odobrila tudi

njegova do tedaj opravljena pravdna dejanja zanj in še posebna -

izrecna odobritev opravljenih pravdnih dejanj ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni izvedlo s

strani tožene stranke predlaganega dokaza - vpogleda v kazenski spis

v zadevi zoper M.V. (stran 3 obrazložitve sodbe): ker je zaključilo,

da tudi morebitna pisna potrditev M.V. tožnici (ta naj bi bila v

kazenskem spisu), da je prejela 25.000,00 DEM, ne vpliva na obstoj

obligacijske zaveze napram tožnici. Ker je sodišče prve stopnje torej

obrazloženo zavzelo stališče do predlaganega dokaza, ni utemeljen

očitek, da je kršilo načelo kontradiktornosti. Temu je treba le še

dodati, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo

in da sodišče odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev

odločilnih dejstev (213. člen ZPP), pri čemer lahko predlagane

dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in

navede, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Ker je

sodišče ravnalo v skladu z navedenimi določili ZPP, ne more biti

podana niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1.

odstavek 339. člena ZPP), temveč bi lahko neizvedba predlaganega

dokaza pomenila le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

V zvezi s očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je

treba odgovoriti še na pritožbeno trditev, da sodba prve stopnje nima

razlogov o neenakem pravnem obravnavanju zneskov navedenih v 1. in 2.

točki pogodbe z dne 26.9.2001. Četudi obstaja določena razlika v

zavezi, tožena stranka niti ne pojasni, zakaj naj bi bila ta

relevantna. Tudi pravdni stranki temu vprašanju med postopkom pred

sodiščem prve stopnje nista posvečali pozornosti - zato v zvezi s tem

tudi nista podali ustreznih dejanskih navedb (1. odstavek 7. člena in

212. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa tega utemeljeno ni štelo za

odločilno dejstvo v zadevi. Zgolj zaradi popolnejšega odgovora na

pritožbene trditve pa naj bo pojasnjeno, da sta v zvezi s tem obe

pravdni stranki skladno izpovedali, da je bil rok enega meseca za

vrnitev določenega dela posojila določen zaradi tega, ker je tožnica

denar rabila za odkup hiše, ki je bila v postopku denacionalizacije

(izpovedba tožnice na 21. in toženke na 23. strani spisa).

Pritožbeno sodišče pri nadaljnjem preizkusu sodbe prve stopnje glede

pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v

obsegu, kot mu to narekuje preizkus po uradni dolžnosti, ni ugotovilo

tistih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so naštete

v 2. odstavku 350. člena ZPP.

Kot je bilo že omenjeno, pritožbena trditev o nepravilnostih v zvezi

z neizvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis zoper M.V. lahko meri

le na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa tudi to

neutemeljeno. Podrobnejši razlogi v zvezi s tem bodo navedeni pri

obrazložitvi pravilnosti uporabe materialnega prava ? konkretno

določb o prevzemu dolga.

Pretežna pritožbena graja se tiče zmotne uporabe materialnega prava

in s tem povezane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S tem v

zvezi pritožba ponuja več pravnih konstrukcij oziroma različnih

pravnih presoj pravnega razmerja med pravdnima strankama. Nobena od

teh pa ne vzdrži pritožbene presoje.

Kot takšne se izkažejo trditve o tem, da "tipična kavza posojilne

pogodbe ne vsebuje namena, zaradi katerega posojilojemalec jemlje

posojilo, saj je to njegov nagib, ki na samo pogodbo ne vpliva".

Posojilo je namreč lahko tudi namensko (566. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je v tej zadevi

treba uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega

Obligacijskega zakonika); če posojilojemalec porabi izposojeni denar

v kakšen drug namen, pa lahko posojilojemalec izjavi, da razdira

pogodbo - seveda pa mu v vsakem primeru ostaja pravica zahtevati

vrnitev posojila. Dejstvo, ki ga v zvezi s tem poudarja pritožba,

namreč, da je tožnica (kasneje) tudi mimo toženke M.V. izročila

določene denarne zneske, pa na presojo ne more vplivati: obe pravdni

stranki sta skladno izpovedali, da je v konkretnem primeru tožnica

posodila denar toženki, da se je toženka sama zavezala k vrnitvi

posojila po pogodbi, ki jo je po njenem naročilu sestavila njena

kolegica in za katero je sama (tako toženka v lastni izpovedbi)

predlagala, da se overi pri notarju K.. Toženka je nadalje

izpovedala, da ob tem posojilu tožnica M.V. še ni poznala, njej pa je

denar izročila, ker ji je zaupala in ker sta se kot sodelavki poznali

že od prej in bili tudi prijateljici. Ne glede na to, za kakšen namen

(če je šlo za namensko posojilo) je tožnica posodila toženki

25.000,00 DEM, je po povedanem sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je v zavezi za vrnitev posojila toženka in ne morda

tretja oseba, kot očitno meni pritožba, ki govori o "posojilu tretji

osebi". Določila pogodbe med pravdnima strankama so jasna (1.

odstavek 99. člena ZOR), vsaj delno skladna s samim poimenovanjem

pogodbe (pravilno bi bilo posojilna pogodba, saj s kreditno pogodbo

denarni znesek uporabniku kredita daje banka) in povsem skladno s tem

sta izpovedali tudi obe pravdni stranki, zato pritožba sedaj

neutemeljeno izpostavlja nek drug skupni namen pogodbenih (pravdnih)

strank in očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno utemeljilo,

zakaj naj bi se dogovor med pravdnima strankama pravno sploh

opredelil kot posojilna pogodba. Dejstvo, da naj bi bila pogodba

dejansko podpisana kasneje (dan) po prejemu denarja, ne spreminja

narave pogodbe (četudi bi bila zapisana zaradi dokaznih namenov) in

tudi ni mogoče šteti, da ima (zgolj) zato pogodba značaj prevzemnice

ali izročilnice, kot meni pritožba. Pogodba zavezuje toženko kot

posojilojemalko in njeno izpolnitveno ravnanje je v vrnitvi

posojenega zneska tožnici in ne izročitvi prejetega zneska naprej

tretji osebi. Zato so neutemeljene tudi trditve o tem, da je bila

toženka le v vlogi sla ali posrednika. Ni tudi utemeljeno sklicevanje

na pravno neukost toženke glede izraza pooblastilo. Toženka je namreč

povsem jasno izpovedala, da ni nastopala kot pooblaščenka V. in ni

imela njenega pooblastila, da bi nastopala v njenem imenu in za njen

račun.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res ne presoja pravnega

razmerja med strankama s stališča prevzema dolga. To pa zato, ker

trditvena podlaga (tožbe in) odgovora na tožbo takšne pravne presoje

ni narekovala. Zgolj dejstvo, da je tožnica kasneje sama posojala

M.V. določene vsote denarja, ne kaže na prevzem dolga. Tudi morebitno

potrdilo ali zadolžnica, ki naj bi jo izdala M.V. tožnici in ki naj

bi bila v kazenskem spisu, ne narekuje takšne presoje. Prevzem dolga

se namreč opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je

privolil upnik (1. odstavek 446. člena ZOR). Toženka ni zatrjevala,

da je z V.V. sklenila tovrstno pogodbo, prav tako pa tudi ne, da bi

tožnica privolila v prevzem ali da bi tožnica sprejela kakšno

izpolnitev od M.V.. Pritožbene trditve o privolitvi v prevzem dolga s

konkludentnim ravnanjem (ki ga pritožba niti določno ne opredeli, kot

že povedano, pa to izdaja zadolžnice oziroma njen sprejem ne more

biti) se tako izkažejo le kot nekakšna ugibanja, s čimer pa pritožba

ne more uspeti. Vse navedeno torej kaže, da tudi dejansko stanje ni

bilo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče prve stopnje ni

pregledalo kazenskega spisa in listin v njem.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s

katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav

tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.