Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for failure to assess causation of damages.

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Nesporna so tista dejstva, ki jih obe stranki priznavata - teh tudi

ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Zaključki sodišča

prve stopnje, "da je tožena stranka nesporno samovoljno izvedla

prisilno deložacijo", da je škoda "nesporno nastala" in druge navedbe

o "nesporno" ugotovljenih dejstvih, glede katerih je bil dejansko med

strankama spor in so si bile navedbe strank o njih diametralno

nasprotne, so torej napačni. Kljub temu pa temu napačnemu

izrazoslovju ni mogoče pripisati "protispisnosti". Sodba prve stopnje

namreč izraz "nesporno dejstvo" dosledno uporablja v drugem pomenu,

namreč "s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo". Čeprav

izraza nista identična, sodba zaradi takšnega napačnega izražanja ni

nerazumljiva, pa tudi razlogi niso sami s sabo ali z izrekom v

nasprotju, saj je izraz dosledno uporabljen v prikazanem pomenu in

glede na to, da sodba o takih "nespornih" dejstvih vsebuje razloge in

dokazno oceno glede njihovega (ne)obstoja, je v zvezi s tem pritožben

očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka in v

postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnava le še višino

tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če sodišče izda vmesno sodbo v

odškodninskem sporu, mora ob obravnavanju podlage zahtevka ugotoviti

vse elemente civilnega delikta, pri čemer mora obstoj škode ugotoviti

z veliko stopnjo verjetnosti, z obsegom škode pa se sicer ne ukvarja;

to je predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku po pravnomočnosti

vmesne sodbe. Ostali elementi civilnega delikta pa sodijo v podlago

zahtevka. Učinek vmesne sodbe se sicer izčrpa v pravdi, v kateri je

bila izdana in preko meja konkretnega postopka učinkov pravnomočnosti

vmesne sodbe ni mogoče raztezati. Kljub takemu učinku (le v tekoči

pravdi) pa pravnomočna vmesna sodba pomeni prekluzijo ugovorov v

zvezi s podlago zahtevka, torej ima prekluziven učinek glede podlage

v mejah, ki ga določa konkreten v pravdi uveljavljen tožbeni zahtevek

(1. odstavek 2. člena ZPP).

Vzročna zveza pomeni, da je določen škodni dogodek (nedopustno škodno

ravnanje) pripeljal do določene škode. Kadar je škoda posledica

delovanja več vzrokov, ki delujejo istočasno ali si sledijo v

določenem časovnem zaporedju, je treba ugotoviti morebiten vpliv

medsebojnega učinkovanja teh vzrokov oziroma do kod sega vzročna

zveza med škodnim dejanjem (ravnanjem) in škodo. Tožena stranka je

trdila, da je tožnika po opravljeni deložaciji nemudoma na prevzem

osnovnih sredstev, inventarja, zalog in ostalih stvari. Tožnika se na

prevzem stvari nista odzvala oziroma sta ga neupravičeno odklanjala

skoraj dve leti, zaradi česar sta sama odgovorna za nastalo škodo.

Sodba prve stopnje se do navedenih trditev ni opredelila, kar ji

pritožba utemeljeno očita. Razlogi sodbe prve stopnje so

pomanjkljivi, ker ne obravnavajo trditev tožene stranke o tem, da so

k nastanku škode (v končnem obsegu - npr. k uničenju zalog hrane in

pijače) prispevali tudi drugi, kasnejši dejavniki, konkretno sama

oškodovanca z neutemeljeno zavrnitvijo prevzema stvari. Ker pa se

tožbeni zahtevek tiče povrnitve škode, ki je nastala na osnovnih

sredstvih in zaradi uničenih zalog, bi v primeru potrditve

izpodbijane sodbe o podlagi imela vmesna sodba prekluzivni učinek v

mejah celotnega uveljavljenega zahtevka. Zato bi bilo treba že v tej

fazi postopka, torej v fazi odločanja o podlagi odškodninskega

zahtevka, z vidika vzročne zveze obravnavati tudi nadaljnje ravnanje

samih oškodovancev. Ker pa sodba prve stopnje nima razlogov o tem

nadaljnjem ravnanju tožnikov, ki je lahko kot samostojen dejavnik

poseglo v vzročno zvezo med škodnim dogodkom (prisilno deložacijo) in

škodo in bistveno vplivalo na to, da je škoda večja, je moralo

pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP

v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena

stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki je nastala

na opremi in stvareh zaradi izvedene prisilne deložacije dne

20.4.1995. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških je

pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodbe so enostranski in

zavajajoči, pri čemer sodišče v obrazložitvi ne navede smisla

celotnega dokaza (izpovedi prič, zlasti tistih, ki jih je predlagala

tožena stranka), pač pa izven konteksta navede posamezen del izpovedi

(tisti, ki je toženi stranki v škodo), prezre pa celotno vsebino

izpovedi, ki kaže na drugačen zaključek. Tak fragment izpovedi tudi

ne primerja z drugimi dokazi, saj bi sicer sodišče prišlo do

drugačnega zaključka. Sodišče ugotavlja kot nesporno, da je podana

odškodninska odgovornost tožene stranke. Ta ugotovitev je

protispisna, ker med strankama odškodninska odgovornost ni nesporna,

ampak ravno nasprotno, tožena stranka je prepričana, da ni

odškodninsko odgovorna. Enako velja za ugotovitev, da je škoda

nesporno nastala ter ugotovitev glede določenih drugih dejstev.

Sodišče je enostransko pri zaključku o nedopustnosti ravnanja. Tožena

stranka je opozorila na okoliščine, zaradi katerih je bila prisiljena

v deložacijo. Tožnika sta namreč dve leti pred tem neupravičeno

zavlačevala z izpraznitvijo poslovnih prostorov. Tožnika nista bila

več primerna najemnika, nivo postrežbe gostov je bil zelo nizek in

tožena stranka je bila deležna številnih pritožb in kritik na račun

gostinske ponudbe. Turistična sezona je bila pred vrati in tožena

stranka se je bila prisiljena odločiti, kako naprej. Brez

restavracije ni mogla poslovati, s tožnikoma pa se ni dalo. Tožena

stranka je še pred deložacijo izposlovala sklep in sodbo, s katerima

je bila tožnikoma odpovedana najemna pogodba in na podlagi katerih

sta bila dolžna v roku 1 leta, šteto od 14.2.1994, izprazniti vse

prostore tožene stranke ter ji jih izročiti. Tožnika sta sodno

odločbo ignorirala, zato je tožena stranka dne 17.3.1995 vložila

predlog za izvršbo, dne 6.4.1995 pa je bil izdan sklep o izvršbi.

Tožnika sta bila tista, ki sta ravnala nedopustno, protipravno, v

nasprotju s sodnimi odločbami in v škodo tožene stranke. Tožena

stranka je bila zaradi časovne stiske in zaradi preprečitve

nenadomestljive škode ob ignoranci tožnikov prisiljena v njihovo

deložacijo. Sodišče v zvezi s protipravnim in samovoljnim ravnanjem

tožnikov ne pove ničesar. V tem delu je sodba brez razlogov in je

podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je

tožnika telegramsko seznanila s stanjem in ju pozvala na prevzem

robe, na kar tožnika nista reagirala. Na najmanj 13 priporočenih

dopisov za prevzem robe nista reagirala oziroma sta postavljala

nemogoče pogoje. Robo sta prevzela na podlagi zapisnikov šele 7.3. in

13.3.1997. Lahko bi jo prevzela takoj naslednji dan, zato gre

eventualno poslabšanje v njuno škodo in ne v škodo tožene stranke.

Tožena stranka je robo skladiščila kot dober gospodar in jo

obvarovala pred poslabšanjem. Uskladiščila jo je v suh, zračen, zaprt

skladiščni prostor, primeren za shranjevanje tovrstne robe. Ker je

bilo vmes nekaj živil z omejenim trajanjem, je ta živila izločila in

ker jih tožnika nista bila pripravljena prevzeti, jih je prodala po

najvišjih tržnih cenah ter izkupiček nakazala tožnikoma, ki pa sta

prevzem denarja zavračala. Vse to je tožena stranka natančno navedla

v kronologiji dogodkov, ki jo je sestavila upravnica kampa, in ji

priložila dokaze. O tem sodišče nič ne reče. Trditev, da je bila

deložacija opravljena na nestrokoven način in da naj bi tožena

stranka pri tem ravnala malomarno, nima osnove v predloženem dokaznem

gradivu. Tožena stranka je angažirala strokovnjake (vodovodnega

inštalaterja in elektroinštalaterja), sodnega izvedenca,

specializirano podjetje za selitve, posebno komisijo za deložacijo,

shranjevala robo v primernem skladiščnem prostoru, jo redno

kontrolirala, izločala in podala živilske artikle pred potekom

trajanja ter izkupiček vedno nakazala tožeči stranki. Vse to kaže, da

se je tožena stranka dobro pripravila na selitev ter jo izvršila z

največjo skrbnostjo. Iz računa podjetja za selitve je razvidno, da je

bilo delo opravljeno v glavnem podnevi, z najeto delovno silo ter

primernim prevozom. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in

škodo ni podana. Sodba tudi nima razlogov v zvezi z motenjsko pravdo,

v kateri sta tožnika popolnoma propadla, tudi z zahtevkom na vrnitev

opreme in drugih stvari po popisu predmetov izvedenca B.D.. Ravnanje

tožene stranke torej ni bilo protipravno, tožena stranka pa je tožeči

vse predmete tudi vrnila. Pritožba nadalje opozarja na cenitveno

poročilo izvedenca B., za katerega je tožena stranka točno navedla,

zakaj ga odklanja, kar v nadaljevanju ponovno pojasnjuje. Na prostem

ob recepciji je bila locirana le prikolica, kar je primeren prostor,

saj tudi drugi imetniki počitniških prikolic svoje prikolice

prezimujejo na tak način. Če je do škode prišlo, je to zaradi

ravnanja tožnikov, ker je nista odpeljala. Nadalje pritožba

pojasnjuje še svoje stališče v zvezi z lupilcem krompirja,

šankomatom, plinskim žarom in vitrino za sladice. Tožeča stranka od

tožene povsem nekritično zahteva plačilo za predmete iz izvedenskega

mnenja. Vse te predmete je prevzela. Zahtevek je zato neutemeljen,

tožba pa nesklepčna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen

postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in

predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi s grajo sodbe prve stopnje, češ da protispisno kot nesporna

ugotavlja dejstva, ki so bila med strankama sporna, naj bo najprej

pojasnjeno, da je graja takšnega izrazoslovja sodišča prve stopnje

utemeljena. Nesporna so namreč tista dejstva, ki jih obe stranki

priznavata - teh tudi ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena

ZPP). Zaključki sodišča prve stopnje, "da je tožena stranka nesporno

samovoljno izvedla prisilno deložacijo", da je škoda "nesporno

nastala" in druge navedbe o "nesporno" ugotovljenih dejstvih, glede

katerih je bil dejansko med strankama spor in so si bile navedbe

strank o njih diametralno nasprotne, so torej napačni. Kljub temu pa

temu napačnemu izrazoslovju ni mogoče pripisati "protispisnosti"

(očitno pritožba meri na to, da naj bi bila s tem podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bilo odločilnih

dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini

listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi

listinami oziroma zapisniki). Sodba prve stopnje namreč izraz

"nesporno dejstvo" dosledno uporablja v drugem pomenu, namreč "s

strani sodišča prve stopnje s stopnjo prepričljivosti (torej za

meritorno odločanje potrebno stopnjo materialne resnice) ugotovljeno

dejstvo". Čeprav izraza nista identična, sodba zaradi takšnega

napačnega izražanja ni nerazumljiva, pa tudi razlogi niso sami s sabo

ali z izrekom v nasprotju, saj je izraz dosledno uporabljen v

prikazanem pomenu in glede na to, da sodba o takih "nespornih"

dejstvih vsebuje razloge in dokazno oceno glede njihovega

(ne)obstoja, je v zvezi s tem pritožben očitek bistvene kršitve

določb pravdnega postopka neutemeljen.

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka in v

postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnava le še višino

tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če sodišče izda vmesno sodbo v

odškodninskem sporu - kot je to v tem primeru - mora ob obravnavanju

podlage zahtevka ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer

mora obstoj škode ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti, z obsegom

škode pa se sicer ne ukvarja; to je predmet obravnavanja v nadaljnjem

postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe. Ostali elementi civilnega

delikta pa sodijo v podlago zahtevka. Učinek vmesne sodbe se sicer

izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana in preko meja konkretnega

postopka učinkov pravnomočnosti vmesne sodbe ni mogoče raztezati.

Kljub takemu učinku (le v tekoči pravdi) pa pravnomočna vmesna sodba

pomeni prekluzijo ugovorov v zvezi s podlago zahtevka, torej ima

prekluziven učinek glede podlage v mejah, ki ga določa konkreten v

pravdi uveljavljen tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP).

Navedene posebnosti vmesne je pritožbeno sodišče uvodoma poudarilo,

ker so bile glede na pritožbo tožene stranke izhodišče presoje sodbe

prve stopnje na pritožbeni stopnji. Glede na sistematiko in

preglednost sodbe prve stopnje pritožbeno sodišče v nadaljnji

obrazložitvi sledi sistematiki sodbe prve stopnje glede obstoja

posameznih elementov odškodninskega delikta:

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe prve stopnje,

da deložacija, ki jo je opravila tožena stranka, predstavlja

nedopustno škodno ravnanje. Tožena stranka namreč neutemeljeno podaja

tako ugovor dovoljene samopomoči kot tudi ugovor stiske (v obeh

primerih gre za izključitev protipravnosti ravnanja), ki ju ponavlja

še tudi v pritožbi. Po 2. odstavku 162. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je glede na določilo 1060. člena

Obligacijskega zakonika še treba uporabiti za odločitev v tej zadevi)

je z dovoljeno pomočjo mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev

pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in

če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja

nevarnost. Gre za splet naštetih okoliščin, ki mora biti podan, da je

dejanje mogoče obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče

ne sme svoje pravice (čeprav ni dvoma o njenem obstoju in je lahko

tudi prizadeta oziroma ji grozi kršitev) uveljavljati sam. Samopomoč

je obrambno dejanje, ravnanje tožene stranke - prisilna izselitev

tožnikov iz poslovnih prostorov, za kar je sicer imela izvršilni

naslov, pa predstavlja samovoljno in nasilno uveljavljanje te pravice

proti tožnikoma. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sodnih

odločb ni mogoče izvrševati samovoljno, temveč le v za to predvidenem

postopku izvršbe, v katerem ima nasprotna stranka (dolžnik) tudi na

voljo vsa pravna sredstva, ki ji jih zakon nudi. Zgolj izrabo te

zakonske možnosti (očitno je zaradi tega sklep o izvršbi, ki je bil

sicer izdan dne 6.4.1995, postal pravnomočen šele bistveno kasneje)

ni mogoče šteti v škodo tožnikov, to pa tudi ne predstavlja tiste

nujne potrebe tožene stranke po zaščiti lastnih pravic. Kot izhaja iz

njenih navedb, je ščitila svoj ekonomski interes pred izgubo, ki bi

jo zaradi nepravočasne izvršitve sodne odločbe za izpraznitev

poslovnih prostorov lahko utrpela v naslednji turistični sezoni.

Zaščita te pravice ni bila nujna, zlasti pa način odvračanja kršitve

te pravice (s samovoljno, nasilno izpraznitvijo poslovnih prostorov)

ne ustreza okoliščinam, v katerih je nastajala nevarnost kršitve

njene pravice. Tudi sklicevanje na stisko (2. odstavek 161. člena

ZOR) ni utemeljeno, saj je za dejanje, storjeno v stiski, značilno,

da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti na drug način (kot z dejanjem,

ki je povzročilo škodo), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Pravilni so torej zaključki sodišča prve stopnje, da gre za

samovoljno in nedopustno ukrepanje tožene stranke, ki bi morala

počakati na opravo sodne izvršbe s strani sodnega izvršitelja (v

skladu s tedaj veljavnim Zakonom o izvršilnem postopku). Dejstvo, da

je tožena stranka razpolagala z izvršilnim naslovom in

(nepravnomočnim) sklepom o izvršbi ter dejstvo, da je bila zaradi

preteče materialne škode zainteresirana za čimprejšnjo izvršitev

sodne odločbe, je torej ni opravičevalo do tega, da je sama

(samovoljno) uveljavila pravico, za katero je prisilna izvršitev

sicer predvidena v posebnem sodnem postopku.

V zvezi s presojo nedopustnosti ravnanja tožene stranke naj bo

omenjen tudi spor o motenju posesti, ki je tekel med pravdnima

strankama pred Sodiščem v R. pod opr. št. P 111/95 (kasneje P

233/95). Pritožba meni, da sodba prve stopnje nima razlogov v zvezi s

tem sporom med pravdnima strankama. Vendar pa zadeva zaradi motenja

posesti nima zveze z v tej pravdi uveljavljenim tožbenim zahtevkom.

Tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti je bil zavrnjen, ker je

sodišče ugotovilo, da je bilo že odločeno o pravici do posesti, ta pa

tožnikoma ne pripada. Vendar pa je sodišče tudi v postopku zaradi

motenja posesti ugotovilo, da je nedopustno ravnanje tožene stranke,

ki je sama ukrepala in izpraznila opremo in stvari tožnikov iz

poslovnih prostorov, namesto da bi počakala na opravo sodne izvršbe

(str. 3 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne

18.12.1996, podobno str. 3 in 4 sklepa Sodišča v R. z dne 19.1.1996,

opr. št. P 233/95).

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z ugotovitvami in

zaključkom sodišča prve stopnje o nastanku škode kot drugega elementa

odškodninske terjatve. Ker mora biti ta v primeru, ko sodišče odloči

z vmesno sodbo, ugotovljena (le) s stopnjo velike verjetnosti,

pritožbeno sodišče podrobneje na pritožbene trditve v zvezi s

posameznimi predmeti niti ne odgovarja, saj natančna ugotovitev

obsega škode v postopku do izdaje vmesne sodbe niti ni potrebna. V

zvezi s tem elementom odškodninskega delikta naj bo zato navedeno le,

da veliko verjetnost obstoja škode potrjujeta ne le izpovedbi

tožnikov, temveč tudi M.G. (ki je bil prisoten ob prevzemu stvari in

sodeloval pri popisu tistih, ki so bile poškodovane), I.P. (ki ni

mogel odkupiti od tožnika želenega retropulta z vitrino za sladice,

ker naj bi bil uničen), nenazadnje pa je nastanek določene škode

dopuščal tudi B.D.. Navedene dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo

korektno in mu pritožba neupravičeno očita, da je iz konteksta vzelo

le posamezne izseke, ki jih tudi ni primerjalo z drugimi izvedenimi

dokazi. Dejstvo, ki ga večkrat poudari pritožba, namreč, da naj bi

bili vsi predmeti tožnikoma izročeni, samo po sebi še ne pomeni, da

škode ni. Že v tožbi sta tožnika navedla, da so bile svari ob

prevzemu večinoma uničene in praktično neuporabne, v nadaljnjih

vlogah pa še dodala, da jima vse niti niso bile izročene. Zato

pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni

zahtevek zavrniti zaradi nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje

pred izdajo vmesne sodbe upravičeno ni podrobneje raziskovalo, katere

stvari so bile uničene oziroma v kakšnem stanju so bile vrnjene, kot

že navedeno, pa je doslej izveden dokazni postopek potrdil veliko

verjetnost obstoja škode. Pred končno odločitvijo o uveljavljenem

tožbenem zahtevku pa bo moralo seveda sodišče prve stopnje natančno

ugotoviti, v kakšnem obsegu je škoda dejansko nastala.

Pritožbeno sodišče nadalje delno sprejema razloge sodbe prve stopnje

tudi glede vzročne zveze, a sodi, da so ti pomanjkljivi, v primeru

potrditve izpodbijane sodbe pa bi zaradi prej prikazanih učinkov

pravnomočnosti, ne bilo več mogoče posegati v ugotovljeno podlago

tožbenega zahtevka (ugotovitev vzročne zveze kot elementa civilnega

delikta pa sodi v podlago zahtevka).

Vzročna zveza pomeni, da je določen škodni dogodek (nedopustno škodno

ravnanje) pripeljal do določene škode. Kadar je škoda posledica

delovanja več vzrokov, ki delujejo istočasno ali si sledijo v

določenem časovnem zaporedju, je treba ugotoviti morebiten vpliv

medsebojnega učinkovanja teh vzrokov oziroma do kod sega vzročna

zveza med škodnim dejanjem (ravnanjem) in škodo. Tožena stranka je že

v odgovoru na tožbo navedla (pa tudi v kasnejših vlogah in ponavlja

še v pritožbi), da je tožnika o opravljeni deložaciji nemudoma

obvestila in ju tudi pozvala na prevzem osnovnih sredstev,

inventarja, zalog in ostalih stvari. Tožnika se na prevzem stvari

nista odzvala oziroma sta s postavljanjem za toženo stranko nemogočih

pogojev neupravičeno odklanjala prevzem. Do prevzema je prišlo šele

7.3.1997, torej po skoraj dveh letih, zaradi česar sta sama odgovorna

za nastalo škodo. Sodba prve stopnje se do navedenih trditev ni

opredelila, kar ji pritožba utemeljeno očita. Pritožbeno sodišče

sicer sprejema razloge sodbe prve stopnje v tistem delu, ki se tičejo

vzročne zveze za škodo, ki je nastala zaradi deložacije same (škoda

ob demontaži, prevozu in uskladiščenju), vendar pa ugotavlja, da so

razlogi pomanjkljiviker ne obravnavajo trditev tožene stranke o tem,

da so k nastanku škode (v končnem obsegu) prispevali tudi drugi,

kasnejši dejavniki, konkretno sama oškodovanca z neutemeljeno

zavrnitvijo prevzema stvari. To velja za škodo, ki je nastala zaradi

dolgotrajnega skladiščenja (npr. uničenje zalog hrane in pijače, v

pritožbi naveden primer prikolice). Ker pa se tožbeni zahtevek tiče

povrnitve škode, ki je nastala na osnovnih sredstvih in zaradi

uničenih zalog, bi v primeru potrditve izpodbijane sodbe o podlagi

imela vmesna sodba prekluzivni učinek v mejah celotnega

uveljavljenega zahtevka. Zato bi bilo treba že v tej fazi postopka,

torej v fazi odločanja o podlagi odškodninskega zahtevka, z vidika

vzročne zveze obravnavati tudi nadaljnje ravnanje samih oškodovancev.

Ker pa sodba prve stopnje nima razlogov o tem nadaljnjem ravnanju

tožnikov, ki je lahko kot samostojen dejavnik poseglo v vzročno zvezo

med škodnim dogodkom (prisilno deložacijo) in škodo in bistveno

vplivalo na to, da je škoda večja, je moralo pritožbeno sodišče sodbo

prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v

nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2.

odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje odpraviti

prikazano pomanjkljivost sodbe glede vzročne zveze. Glede na

uveljavljen tožbeni zahtevek in zaradi morebitne prepletenosti

vprašanja vzročne zveze z nastankom končne škode (oziroma škode na

različnih stvareh), pa se utegne izkazati za vprašljivo tudi, ali je

izdaja vmesne sodbe smotrna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.