Appeal court quashes first instance judgment for late witness summons in adverse possession case.

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi v izpodbijanem

delu (2. in 5. točka izreka sodbe) ter zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Priči X in Y je tožeča stranka predlagala na enem od kasnejših

narokov, takoj po zaslišanju A in B. Prvega je sodišče zaslišalo kot

direktorja podjetja. Izpovedal je, da je bil direktor v letih

1990-2003, pred njim pa je bil direktor A. Drugi pa je izpovedal, da

je bil direktor gostinstva v podjetju v letih 1989-1993, pred njim pa

je bil to B. Pritožbeno sodišče sodi, da tožeča stranka brez svoje

krivde teh dveh prič ni predlagala že na prvem naroku, saj ni mogla

vedeti, od kdaj sta bili sicer pravočasno predlagani priči na

direktorskih mestih v podjetju - lastninskemu predniku tožeče

stranke. Morda bi to res lahko zvedela že pred pravdo oziroma pred

prvim narokom, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da poizvedovanje

pri osebah, ki so predlagane za priče o tem, kdo vse bi lahko še

pričal, presega normalno skrbnost stranke, ki jo mora ta sicer

vložiti v pravočasno predlaganje dokazov, saj bi ji to narekovalo več

kot le zbiranje dokazov. Pri navedeni presoji je treba upoštevati

tudi okoliščine konkretnega primera. Tožeča stranka namreč zatrjuje

priposestvovanje določenega dela zemljišča. Za priposestvovanje

nepremičnine se zahteva razmeroma dolga doba, poleg tega mora biti

posest, da privede do pridobitve lastninske pravice, posebej

kvalificirana. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje

direktorja kot predstavnika lastniškega prednika, zelo težko pa bi

bilo od nje pričakovati, da bo vedela tudi za vse predhodne

direktorje za ves čas, ki je potreben za priposestvovanje. Sodišče

prve stopnje pa bo moralo pred nadaljevanjem postopka pozvati tožečo

stranko tudi na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnik

namreč zahteva od tožencev ugotovitev njegove solastninske pravice v

deležu 1/6 in izstavitev listine za takšen vpis njegove pravice. Ni

pa jasno, v kakšnem deležu toženci ostajajo solastniki nepremičnine.

Ker so toženci kot sedanji solastniki vpisani v različnih

solastniških deležih, enako pa zahteva tudi tožnik s tožbenim

zahtevkom, seveda ni na mestu domneva o enakih deležih (2. odstavek

13. člena ZTLR oziroma 2. odstavek 65. člena sedaj veljavnega SPZ).

Tožbeni zahtevek bo zato moral tožnik v nadaljevanju oblikovati tako,

da bodo iz njega razvidni solastniški deleži vsakega posameznega

solastnika na delu parcele, na katerem uveljavlja pridobitev

solastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ustavilo pravdni postopek v delu, ki se

nanaša na določitev solastniškega deleža na skupnih delih stavbe in

odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa postopek v tem delu

nadaljuje po pravilih nepravdnega postopka (1. točka izreka). Sicer

pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavljata dela

parcel št. 41/1 in št. 40 k.o. S. v obsegu, kot bo določil izvedenec

geodetske stroke, funkcionalno zemljišče k obstoječi zgradbi, stoječi

na parceli št. 41/4 k.o. S. in da pripada tožniku lastninska pravica

na njem do 1/6, pri čemer so toženci dolžni naročiti tako geometrsko

odmero in izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri novi parceli

tožnik vpisal kot lastnik do 1/6 (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi

predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencem

prepovedal kakršenkoli gradbeni poseg in spreminjanje obstoječega

stanja na opisno določenem funkcionalnem zemljišču k obstoječi stavbi

(3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi

stranki povrniti pravdne stroške v višini 416.334,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper 2. in 5. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča

stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvena kršitev določb

pravdnega postopka je podana, ker je sodišče nepravilno uporabilo 2.

odstavek 286. člena ZPP, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem

prič X, Y ter opravo poizvedb na KS S.. Tožeča stranka je šele na

glavni obravnavi dne 2.3.2004 ob zaslišanju prič A in B zvedela, da

sta bila pred njima na vodilnih mestih predlagani priči in da se je

dostopna pot do objekta asfaltirala preko KS S.. Tožeča stranka je

vedela, da je bil direktor A., v listinah pa ni bilo zaznati drugega

direktorja. Tožeči stranki tako niti ni moglo biti znano, od kdaj je

bil direktor A. in kdo je bil direktor pred njim. Za to je zvedela

šele na glavni obravnavi in je zato pravočasno predlagala dokaze v

smislu 2. odstavka 286. člena ZPP. Z zavrnitvijo teh dokazov je

sodišče nepravilno uporabilo 2. odstavek 286. člena ZPP, kar je

vplivalo na pravilnost sodbe. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo

dejansko stanje, kar je predvsem posledica opustitve izvedbe vseh

predlaganih dokazov. Poslovni prostor je bil nacionaliziran, ves čas

pa je bil v funkciji gostinske dejavnosti. Lastnik oziroma imetnik

pravice uporabe tega poslovnega prostora je ves čas koristil tudi

funkcionalno zemljišče k stavbi in dostopno pot. Od podržavljenja

poslovnega prostora dalje je šlo za takšen način uporabe

funkcionalnega zemljišča okoli stavbe s strani lastnika oziroma

imetnika pravice uporabe poslovnega prostora, da je na tem zemljišču

pridobljeno stvarnopravno upravičenje solastniškega deleža, kot to

vtožuje tožeča stranka. Enak režim je bil tudi na dovozni poti k

stavbi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so toženci šele v zadnjem

obdobju začeli z uveljavljanjem svojih pravic na parc. št. 40 in 41/1

k.o. S., kar pa se je začelo pojavljati šele po tistem, ko je bila v

korist lastnika poslovnega prostora že pridobljena solastninska

pravica na funkcionalnem zemljišču, ki pa kasneje na noben pravno

veljavni način ni bila izgubljena. Sklenjene najemne pogodbe in

aneksi k najemnim pogodbam se dejansko ne nanašajo na funkcionalno

zemljišče, ki je predmet tožbenega zahtevka, pač pa na druge površine

in prostore. Iz aneksa z dne 13.3.1990 jasno izhaja, da se ta zapis

nanaša na dostop do vrtnega prostora, sanitarij in pomožnih

prostorov, ne pa na dostop do stavbe, v kateri leži poslovni prostor.

Funkcionalno zemljišče ob stavbi, ki je predmet tožbenega zahtevka,

in glavni dostop s ceste do stavbe niso bili nikoli predmet najemne

pogodbe, pač pa vedno v souporabi lastnika oziroma imetnika pravice

uporabe poslovnega prostora, ves čas v prepričanju, da to pripada

poslovnemu prostoru. Ravno ta dejstva bi za preteklo obdobje od

podržavljenja dalje lahko potrdili obe predlagani priči. Ker ju

sodišče ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno

ugotovljeno. Iz izpovedbe B. izhaja, naj bi asfaltiranje dovozne poti

do objekta financirala KS S.. To dejstvo le potrjuje trditev tožeče

stranke, da je šlo za skupno pot, ne pa za lastnino tožencev oziroma

njihovih prednikov. KS namreč nikoli niso financirale asfaltiranja

privatnih dostopov, tožeča stranka pa predvideva, da je to

financirala ABC T., ne pa KS S.. To bi tudi potrdilo, da je šlo za

uporabo poti v dobri veri, da pripada tudi lastniku lokala v objektu,

torej za dobroverno posest tožnikovega lastninskega prednika, kar je

eden od pogojev za priposestvovanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi v 2. in 5. točki izreka in zadevo v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami pritožbe, da je sodišče

prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo določilo 286.

člena ZPP. Po tem določilu mora stranka najkasneje na prvem naroku za

glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev

njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev

njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih

nasprotne stranke. Kasneje smejo stranke navajati nova dejstva in

predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle

navesti na prvem naroku. Priči X in Y je tožeča stranka predlagala na

enem od kasnejših narokov, takoj po zaslišanju A in B. Prvega je

sodišče zaslišalo kot direktorja ABC PT. Izpovedal je, da je bil

direktor v letih 1990-2003, pred njim pa je bil direktor J.K.. Drugi

pa je izpovedal, da je bil direktor gostinstva v ABC PT v letih

1989-1993, pred njim pa je bil to I.M.. Pritožbeno sodišče sodi, da

tožeča stranka vendarle brez svoje krivde teh dveh prič ni predlagala

že na prvem naroku, saj ni mogla vedeti, od kdaj sta bili sicer

pravočasno predlagani priči na direktorskih mestih pri ABC PT -

lastninskemu predniku tožeče stranke. Morda bi to res lahko zvedela

že pred pravdo oziroma pred prvim narokom, vendar pa pritožbeno

sodišče sodi, da poizvedovanje pri osebah, ki so predlagane za priče

o tem, kdo vse bi lahko še pričal, presega normalno skrbnost stranke,

ki jo mora ta sicer vložiti v pravočasno predlaganje dokazov, saj bi

ji to narekovalo več kot le zbiranje dokazov.

Pri navedeni presoji je treba upoštevati tudi okoliščine konkretnega

primera. Tožeča stranka namreč zatrjuje priposestvovanje določenega

dela zemljišča, ki naj bi predstavljalo funkcionalno zemljišče k

stavbi, stoječi na parceli 41/4 k.o. S.. Za priposestvovanje

nepremičnine se zahteva razmeroma dolga doba, poleg tega mora biti

posest, da privede do pridobitve lastninske pravice, posebej

kvalificirana. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje

direktorja ABC PT kot predstavnika lastniškega prednika, zelo težko

pa bi bilo od nje pričakovati, da bo vedela tudi za vse predhodne

direktorje za ves čas, ki je potreben za priposestvovanje in jih tako

v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP predlagala kot priče.

Pritožbeno sodišče torej sodi, da je sodišče prve stopnje napačno

uporabilo 286. člen ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost sodbe.

Doslej zaslišani priči sta bili namreč direktorja pri ABC PT v času,

ko naj bi po trditvah tožeče stranke ABC PT že priposestvovala

lastninsko pravico na spornem funkcionalnem zemljišču, za čas pred

tem, torej o okoliščinah, relevantnih za odločitev v zadevi, pa niti

nista vedela izpovedati. Zaradi navedenega tožeča stranka utemeljeno

uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339.

člena ZPP (v zvezi z 286. členom ZPP), kar je pritožbenemu sodišču

narekovalo razveljavitev sodbe prve stopnje v izpodbijanem delu in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354.

člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje upošteva, da je

tožeča stranka dokazni predlog na glavni obravnavi dne 2.3.2004

podala pravočasno. Vse navedeno velja tudi za predlagane poizvedbe o

asfaltiranju dovozne poti ? tudi za to dejstvo je tožeča stranka

zvedela šele po zaslišanju direktorjev. Zavrnitev dokazov zato, ker

naj bi bili podani prepozno, po obrazloženem ni bila pravilna.

Pravilno pa je sicer izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno

breme glede pridobitve lastninske pravice na tožeči stranki, in sicer

glede vseh okoliščin, potrebnih za priposestvovanje (posebej

kvalificirana posest vso priposestvovalno dobo). Naj bo na koncu še

opozorjeno na to, da bo moralo sodišče prve stopnje pred

nadaljevanjem postopka pozvati tožečo stranko tudi na pravilno

oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnik namreč zahteva od tožencev

ugotovitev njegove solastninske pravice v deležu 1/6 in izstavitev

listine za takšen vpis njegove pravice. Ni pa jasno, v kakšnem deležu

toženci ostajajo solastniki nepremičnine. Ker so toženci kot sedanji

solastniki vpisani v različnih solastniških deležih (razvidno iz

zemljiškoknjižnih podatkov), enako pa zahteva tudi tožnik s tožbenim

zahtevkom, seveda ni na mestu domneva o enakih deležih (2. odstavek

13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma 2.

odstavek 65. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika).

Tožbeni zahtevek bo zato moral tožnik v nadaljevanju oblikovati tako,

da bodo iz njega razvidni solastniški deleži vsakega posameznega

solastnika na delu parcele, na katerem uveljavlja pridobitev

solastninske pravice.