Appeal dismissed; enforcement court correctly halted execution for non-solidary debt portion based on strict formal legality of judgment.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v tč. I. izreka potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izvršilno sodišče je utemeljeno delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru

zoper sklep o izvršbi, v katerem je uveljavljal, da je glede na izrek

sodbe, ki je izvršilni naslov bilo določeno, da so štirje toženci

dolžni plačati tožniku 2.323.589,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, tako, da mu je ugodilo za znesek nad 580.897,00 SIT s

pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, torej nad 1/4 glavnice

in nad tem zneskom ustavilo izvršbo, ker dolžnost plačila tožencev po

izvršilnem naslovu ni bila določena kot solidarna, čeprav se v

obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in druge stopnje navaja, da

dejansko gre za solidarno odgovornost tožencev. V izvršilnem naslovu

velja načelo stroge formalne legalitete, zato tistega, kar ni postalo

pravnomočno, torej izven okvira izreka sodbe, izvršilno sodišče ne

more upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo ugovoru dolžnika in

izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. I 04/08064, delno

ustavilo za izterjavo glavnice v znesku nad 580.897,00 SIT s

pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje (tč.

I. izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zoper sklep o

izvršbi zavrnilo (tč. II. izreka).

Upnik se pritožuje zoper ugoditveni del sklepa, to je zoper izrek pod

tč. I. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in dovoli

izvršba po že izdanem sklepu ter zavrne dolžnikov ugovor v celoti,

podrejeno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva

vrne v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da iz

izreka izvršilnega naslova ne izhaja, da bi bila obveznost dolžnikov

solidarna. Zakaj ni upoštevalo razlogov in argumentov upnika v

odgovoru na ugovor, kjer je navedeno, da iz obrazložitve izvršilnega

naslova tako sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje izhaja,

da obstaja solidarna obveznost med dolžniki. Prezrlo je dejstvo, da

obveznost dolžnikov izhaja iz gospodarske pogodbe, kjer se

solidarnost domneva, razen če ni izrecno drugače dogovorjeno. Takega

izrecnega dogovora oziroma izrecne odklonitve solidarne odgovornosti

pa ni bilo. Pri odločitvi bi sodišče moralo uporabiti 413. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060 členom

Obligacijskega zakonika (OZ), ne pa 412. člen ZOR v zvezi s 1060

členom OZ, kot je to napačno storilo. Da gre za gospodarsko pogodbo

oziroma obveznost, ki izhaja iz gospodarske pogodbe ni sporno, ker je

to razvidno iz sodb sodišča prve in druge stopnje, pa tudi dolžnik ne

ugovarja, da ni šlo za gospodarsko pogodbo oziroma z ničemer ne

dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe izrecno odklonil solidarno

odgovornost.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni

naslov pa je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba. Ta pa je

izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za

prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (17. in 19. člen Zakona

o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pravnomočen in izvršljiv je lahko

postal le izrek sodbe, ki strankam nalaga določeno storitev,

opustitev ali dopustitev. V konkretnem primeru torej, da so toženci

dolžni plačati tožeči stranki 2.333.589,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi in da so ti dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki

pravdne stroške v znesku 92.942,00 SIT s pripadki. Ker v izvršilnem

postopku velja načelo stroge formalne legalitete, lahko izvršilno

sodišče postopa le tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Iz izreka

sodbe pa ne izhaja, da bi bili toženci nerazdelno dolžni plačati

tožeči stranki ugotovljeni znesek 2.323.589,00 SIT, kot je bilo to

odločeno glede povrnitve pravdnih stroškov. Drži, da je sodišče

ugodilo tožbenemu zahtevku sedanjega upnika z obrazložitvijo, da gre

za nerazdelno obveznost dolžnikov. Vendar pa ker tega tožeča stranka

očitno ni zahtevala, sodišče v izreku sodbe tako ni razsodilo, kar pa

pomeni bistveno drugačno obveznost posameznih tožencev. Zato tudi

sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku ni moglo odločiti izven

okvira izvršilnega naslova, ne glede na to, da se je sicer strinjati,

da bi tožeča stranka po materialnem pravu utemeljeno zahtevala od

tožencev povrnitev terjatve nerazdelno. Če je upnik zahteval v pravdi

drugače kot je to ugotovilo sodišče, bi moral uporabiti ustrezna

pravna sredstva, da bi se to odrazilo, če pa tega ni zahteval, pa bi

sodišče, če bi odločilo drugače, odločilo preko tožbenega zahtevka.

Kot že rečeno, glede na izvršilni naslov, ko gre za deljivo

obveznost, saj je denarna obveznost deljiva, ob tem da toženci niso

bili dolžni nerazdelno plačati upniku prisojeni znesek, je sodišče

prve stopnje utemeljeno delno ugodilo ugovoru dolžnika in izvršbo

ustavilo za izterjavo glavnice v znesku nad 580.887,00 SIT s

pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje. Pri

tem je neutemeljen očitek pritožnika, da bi v tem pogledu moralo

sodišče prve stopnje uporabiti 413. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih v zvezi z 1060 členom Obligacijskega zakonika. Ta člen bi

sodišče prve stopnje moralo uporabiti v pravdi, če bi se zahtevek

tožnika glasil, da so toženci solidarno odgovorni za obveznost, kar

pa glede na izrek sodbe, s katero je bilo v celoti ugodeno tožbenemu

zahtevku ni razvidno, da bi tako bilo. Ni pa na strani dolžnika

dolžnost, da bi dokazoval, da je ob sklenitvi pogodbe izrecno

odklonil solidarno odgovornost, kot tudi ne stvar izvršilnega

sodnika, da bi ugotavljal, iz kakšne pogodbe in ali morda ne iz

gospodarske pogodbe, izhaja obveznost po izvršilnem naslovu. Pritožba

tožene stranke je glede na vse navedeno neutemeljena, zato jo je

pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi

2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.

členom ZIZ.

Upnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbe, saj le-ti niso bili

glede na neuspeh potrebni za izvršbo. Le potrebne stroške za izvršbo

pa mora dolžnik povrniti upniku na podlagi 5. odstavka 38. člena ZIZ.

Odločitev o stroških upnika za pritožbo je vsebovana že v odločitvi o

zavrnitvi pritožbe.