Court dismisses enforcement costs against debtor due to missing necessity assessment under ZIZ Art. 38.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Dokončen obračun je lahko podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika,

vendar pa v tem oziru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper

dolžnika, ker je pri odločanju o stroških v razmerju med upnikom in

dolžnikom treba upoštevati 38. člen ZIZ

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo dolžnici

plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnice v znesku 74.500,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti sklepu je dolžnica vložila pritožbo brez opredelitve

pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijani sklep ni utemeljen, saj

je izvršitelj opravil rubež premičnih stvari, ki niso last dolžnice.

Izvršitelj ni nikoli opravil dela, za katerega je izstavil upniku

račun, zato dolžnica zavrača plačilo nadaljnjih stroškov izvršbe.

Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja ureja določba 38. c

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po 1.

odst. 38. člena ZIZ plača najprej upnik vse izvršilne stroške, torej

tudi stroške, ki so med opravo izvršbe zoper dolžnika nastali

izvršitelju. Določba 38. c člena ZIZ ureja razmerje med izvršiteljem

in upnikom. Velja domneva, da je obračun stroškov dokončan, če upnik

v 8 dneh, odkar mu ga je izvršitelj poslal v vednost, ne vloži

zahteve pri sodišču, da o njem odloči (2. odst. 38. c člena ZIZ).

Kadar upnik soglaša z izvršiteljevim obračunom, postane ta dokončen.

Dokončen obračun je izvršilni naslov (2. odst. 38. c člena ZIZ). To

pomeni, da lahko izvršitelj na njegovi podlagi prisilno izterja

izvršilne stroške od upnika, če založen predujem (ali varščina) ne

zadošča za njegovo poplačilo ali če se izvršitelj ne more poplačati

iz izterjanega zneska. Dokončen obračun je lahko podlaga za

stroškovno obremenitev dolžnika, vendar pa v tem oziru ne predstavlja

izvršilnega naslova zoper dolžnika, ker je pri odločanju o stroških v

razmerju med upnikom in dolžnikom treba upoštevati določbo 38. člena

ZIZ. Ta med drugim določa, da mora dolžnik povrniti upniku na njegovo

zahtevo le potrebne stroške izvršbe (5. odst 38. člena ZIZ). Gre za

določilo, veljavno uporabljivo tudi glede odločanja o upnikovem

predlogu glede priznanja stroškov izvršitelja, kadar upnik predlaga

sodišču, naj jih naloži v plačilo dolžniku. V takem primeru je treba

oceniti uspeh izvršiteljevih dejanj (oziroma njihovo potrebnost) v

odnosu do dolžnika, to je, ali so izvršiteljeva dejanja pripomogla k

realizaciji izvršbe ali ne, pri čemer je treba pri odmeri priglašenih

postavk iz izvršiteljevega obračuna upoštevati Pravilnik o tarifi za

plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim

delom. Zaključek sodišča, da so bili za izvršbo potrebni stroški

izvršitelja, ki jih je upnik z vlogo z dne 18.2.2004 in dne 11.6.2004

priglasil kot izvršilne stroške, v skupnem znesku 74.500,00 SIT, je

obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odst.

339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s

15. členom ZIZ. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu

niso navedeni, zato sklepa ni bilo mogoče preizkusiti. Iz podatkov

spisa je razvidno, da je izvršitelj predložil dva stroškovnika (list.

št. 16 in list. št. 30), na podlagi katerih je upnik zahteval

povračilo od dolžnice. Sodišče prve stopnje je nekritično priznalo

upniku stroške na podlagi obeh stroškovnikov, saj v razlogih ni

navedlo, kako je ocenilo njihovo potrebnost v zvezi z nadaljevanjem

izvršbe zoper dolžnico, ne na kakšen način je opravilo odmero. Zato

je bilo treba ugoditi pritožbi dolžnice, izpodbijani sklep

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).