Landowner moving power lines to own costs gains no ownership or usage fee right.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Lastnik zemljišča, ki na lastno željo in s soglasjem

elektorenegetskega podjetja, ki je upravljalec elektrovoda in

transformatorske postaje (TP), prestavi obstoječe omrežje in TP na

lastne stroške, s tem ne pridobil lastninske pravice na prestavljenem

elektrovodu in TP, zato tudi ni upravičen zahtevek za plačilo

uporabnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za

uporabo električnega kablovoda, ki poteka po parc. št. 1173/1 in

1177/2 k.o. T. za leto 2002 od 1.8.2002 do 1.8.2003 5.000.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje do plačila ter ji

povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je

sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženi

stranki 183.400,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da

sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka. V pritožbi pojasnjujeta, da je

sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je brez

glavne obravnave izdalo sodbo, saj narok, ki je bil

opravljen, ni bil glavna obravnava. Na naroku sodišče ni

izvajalo nikakršnih dokazov. Sodba ima takšne

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj

nima razlogov, odločitev pa je v nasprotju z listinami, ki

so v sodnem spisu. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, saj ni razumelo bistva tožbe,

zato je odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma

odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Zaradi tega je tudi

materialno pravo uporabilo napačno. Zmotno je stališče

prvostopnega sodišča, da sta tožnika s pogodbo, ki sta jo

sklenila 3.7.2002 dokazovala, da sta lastnika dela

elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje. S

citirano pogodbo dokazujeta izključno višino stroškov za

delo, ki ga je opravila povsem slučajno tožena stranka.

Tožeči stranki sta postali lastnici elektroenergetskega

omrežja in sicer dela, ki poteka po njunih parcelah ter

transformatorske postaje na podlagi nakupa materiala,

plačila upravnih dovoljenj, upravnih taks, geodetske

podloge, gradbenega dovoljenja, lokacijskega dovoljenja in

na podlagi plačila za opravljeno delo. Gre dejansko za

gradbeno pogodbo, na podlagi katere investitor postane

lastnik zgrajenega objekta. Tudi izdano uporabo dovoljenje

dokazuje, da sta tožeči stranki lastnika novo zgrajenih

objektov. Tožeči stranki pa sta delno dela opravljali tudi v

lastni režiji, za kar sta predložili številne račune za

plačilo stroškov, o vseh teh računih pa se sodišče v svoji

obrazložitvi sploh ni izjasnilo. Lastništvo nad kupljenim

meterialom, ki je vgrajen v transformatorsko postajo in v

omrežje je izkazano z računi. Ker sta tožnika lastnika dela

elektroenergetskega omrežja, sta upravičena tudi do plačila

nadomestila takoimenovane omrežnine, ki jo tožena stranka

trži iz tega naslova. Tožeča stranka je za ugotovitev višine

omrežnine predlagala, da te podatke dostavi tožena stranka,

ali da sodišče po potrebi določi izvedenca, ki bo izračunal

višino omrežnine, ki pripada tožnikoma kot lastnikoma dela

elektroenergetskega omrežja in transformatorske postaje,

vendar pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvajalo, pač

pa je odločilo povsem mimo listin v spisu. Pritožnika

nadalje opozarjata na Zakon o vračanju vlaganj v javno

telekomunikacijsko omrežje, na podlagi katerega je država

omogočila naročnikom telefonov, ki so s priključnino morali

pokrivati tudi izgradnjo telekomunikacijskega omrežja,

pravico do denarne odškodnine. Glede na to, da morajo

odjemalci električne energije dobavitelju plačevati poleg

cene električne energije tudi stroške za uporabo omrežja,

kar dokazuje predložena pogodba, katere sodišče prve stopnje

ni upoštevalo pri odločitvi, je povsem jasno, da je tožbeni

zahtevek tožnikov utemeljen.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala

zavrnitev pritožbe, saj meni, da je v celoti neutemeljena. V

pritožbi ponovno pojasnjuje svoje stališče, kot ga je že

opredelila v odgovoru na tožbo. Tožena stranka zahteva tudi

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani. Ne drži pritožbena trditev, da je

prvostopno sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, saj

zapisnik na red. št. 10 spisa dokazuje, da je bila glavna

obravnava dne 22.11.2004 opravljena, saj na pravilnost

izvedbe glavne obravnave ne vpliva dolžina obravnave. Na

obravnavi je sodišče izvedlo dokazni postopek in vpogledalo

v listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, zato ne

drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni

izvajalo nikakršnih dokazov. Iz zapisnika o obravnavi ne

izhaja, da bi imeli pravdni stranki nanj kakršnekoli ugovore

oziroma da ugovorom pravdnih strank ne bi bilo ugodeno (124.

člen ZPP). Zapisnik glavne obravnave je pooblaščenka tožeče

stranke podpisala (1. odstavek 126. člena ZPP), ne da bi

imela kakšne ugovore, zato je smiselna pritožbena graja, da

zapisnik ni odraz dejanskega dogajanja na obravnavi,

neutemeljena. Dokazovanje z listiniami pa ne vsebuje le

vpogled ali branje listin na sami obravnavi, pač pa tudi

študij listin pred in po obravnavi pred odločitvijo in

izdelavo sodbe. To pa je prvostopno sodišče nedvomno

storilo, kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Po

presoji pritožbenega sodišča namreč ne drži niti pritožbena

trditev, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da

so razlogi v nasprotju z listinami v spisu. Tožnika

zahtevata plačilo uporabnine za uporabo transformatorske

postaje in elektrovoda, po katerem tožena stranka dobavlja

električno energijo drugim odjemalcem, saj naj bi bil

elektrovod, kolikor poteka po njunem zemljišču, njuna last.

Odločilno dejstvo je torej obstoj lastninske pravice na

elektrovodu in transformatorski postaji na strani tožnikov.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno navedlo,

da tožnika nista pridobila lastninske pravice na podlagi

nobenega od pravnih naslovov, ki jih je za pridobitev

lastninske pravice na premičninah določal Zakon o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v 20.

oziroma 21. členu. Glede na zatrjevanje tožnikov, da naj bi

lastninsko pravico pridobila na podlagi 22. člena ZTLR, z

ustvaritvijo nove stvari, ker sta plačala ves potreben

material za prestavitev elektrovoda, je sodišče prve stopnje

povsem jasno in pravilno navedlo razloge, da to ne drži. Iz

listin v spisu namreč izhaja povsem jasen zaključek, da je

že pred deli, ki sta jih financirala tožnika, na njunem

zemljišču obstajala transformatorska postaja S.L. s potrebnim

prostovodnim električnim omrežjem, po katerem je tožena stranka

dobavljala električno energijo odjemalcem. Ali sta tožnika kot

lastnika zemljišča oziroma njun lastninski prednik dovolila izgradnjo

električne infrastrukture na tem zemljišču, za odločitev v tem

postopku ni bistveno, saj tožnika ne zahtevata odstranitve. Dejstvo

je, da so bila dela, dogovorjena s pogodbo z dne 18.6.2002 med

tožnikoma kot naročnikoma in toženo stranko kot izvajalcem,

opravljena na željo tožnikov in s soglasjem tožene stranke kot

upravljalcem elektroenergetske infrastrukture. Tožnika sta zaradi

lastnih koristi, saj sta s tem pridobila zemljišče za gradnjo,

zaprosila za prestavitev, s čimer je tožena stranka soglašala pod

pogojem, da stroške prestavitve finansirata tožnika, kar sta tudi

storila. Ker je bilo za prestavitev potrebno upravno dovoljenje v

skladu z Zakonom o graditvi objektov, je povsem jasno, da sta morala

tožnika kot investitorja vseh del v zvezi s prestavitvijo, nositi vse

stroške v zvezi s tem. Plačati sta morala tudi potreben material in

delo v zvezi s prestavitvijo. Vendar pa zaradi vseh teh nespornih

dejstev nista postala lastnika prestavljenega elektrovoda in

transformatorske postaje, saj nista zgradila novega omrežja z

namenom, da bi opravljala energetsko dejavnost na področju oskrbe z

električno energijo, ker zato niti ne izpolnjujeta pogojev, ki jih

določa Energetski zakon (Ur. l. RS št. 79/99), niti jima izgradnje

novega omrežja ni naročila tožena stranka z namenom, da bi z novo

zgrajenim omrežjem ona upravljala, zato kljub visokim stroškom, ki

sta jih imela v zvezi s prestavitvijo omrežja, nista pridobila

lastninske pravice na njem, niti kakšnih drugih upravičenj. Ker torej

na prestavljenem električnem omrežju in transformatorski postaji

nimata nobenih upravičenj, tudi ni podlage za njun zahtevek za

plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je zato njun zahtevek v tej

smeri povsem utemeljeno zavrnilo.

Dokazovanje obsega vsa tista dejstva, ki so pomembna za

odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za

ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen

ZPP). Pritožbeno sodišče povsem soglaša z odločitvijo

prvostopnega sodišča, da za odločitev o zahtevku ni bilo

potrebno izvajati drugih dokazov, ki jih je predlagala

tožeča stranka. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo vse tiste

izvedene dokaze, ki so pomembni za odločitev, zato niso

utemeljeni očitki pritožnikov, da sodišče ni določilo

izvedenca, ki bi izračunal višino omrežnine, ki pripada

tožnikoma kot lastnikoma dela elektroenergetskega omrežja in

transformatorske postaje in da je odločilo mimo listin v

spisu.

Povsem nesprejemljiva je tudi primerjava med zahtevkom

tožnikov in pravicami telefonskih naročnikov, ki jim jih

daje Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko

omrežje. Na podlagi navedenega zakona imajo določene pravice

tisti telefonski naročniki, ki so v večjem obsegu

finansirali izgradnjo novih telefonskih central in novega

telekomunikacijskega omrežja preko krajevnih skupnosti ali s

plačilom priključkov in ne tisti, ki so eventuelno zaprosili

za prestavitev obstoječih omrežij in sami finansirali

stroške prestavitve kot se je zgodilo v obravnavanem primeru

z elektroenergetskim omrežjem in transformatorsko postajo.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker sodišče

prve stopnje v postopku ni storilo kršitev, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju

določila 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge

stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s

pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 1. odstavka 154.

člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Po

presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z vložitvijo

odgovora na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o

pritožbi, zato ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni

postopek in jih tožena stranka nosi sama (155. člen ZPP).