Appeal dismissed; new loan contract validates debt despite prior interest-bearing loans.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tudi v primeru, če vtoževani znesek zajema prejšnja posojila z

obrestmi, je bistveno to, da je bila dne 1.2.1999 sklenjena nova

posojilna pogodba (neobstoja le-te toženec ni uspel dokazati), za

katero sta se pravdni stranki svobodno odločili. Četudi sta namesto

vračila dolga z obrestmi izbrali sklenitev nove posojilne pogodbe,

gre torej za svobodno odločitev za novo posojilo. Čim pa je tako v

materialnopravnem pogledu, ni mogoče govoriti o prepovedanem

anatocizmu iz 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in

isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v

plačilo, začnejo teči obresti. V konkretnem primeru pa je šlo

kvečjemu za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si

spet sposodi denar od tožnice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati

tožnici znesek 1.530.470,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.6.1999 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku

122.604,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2004 dalje do

plačila.

Proti navedeni sodbi je toženec vložil pravočasno pritožbo. Ne

strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da mu je tožnica dne

1.2.1999 posodila 15.500,00 DEM in da mu je denar posodila brez

obresti. Navaja, da nima nobene pogodbe niti tožničinega podpisa, da

mu je kaj dala, da je prek sodišča prosil za pogodbe in zapiske o

vračilu dolga, pa mu to ni uspelo. Meni, da bi morala tožnica

predložiti fotokopije pogodb in zapiske o vračilu denarja, vendar

tega ni storila. Sodišču očita, da tožnici posreduje njegove pritožbe

in da si tožnica lahko prilagodi pogodbe sebi v prid. Navaja, da bi

tožnica, neupoštevaje vračila, samo z obrestmi zaslužila 800.000,00

SIT. Predlaga, da gresta s tožnico na detektor laži. Ne strinja se

ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je od tožnice dne 21.5.1997

prejel 1.860,00 DEM, nadalje dne 10.11.1997 1.240,00 DEM in dne

1.12.1997 11.200,00 DEM. V zneskih so vštete 5 % obresti, ki jih hoče

tožnica na vsak način prekriti. Sposodil si je 7.000,00 DEM, od

katerih je bila odšteta vsota iz prejšnje pogodbe. Ko je napisal

pogodbo za 7.000,00 DEM, tožnici to ni odgovarjalo, zato je moral

napisati še tri pogodbe za 11.200,00 DEM, v katerih so vključene 5 %

letne obresti in s spremenjenim datumom. Tudi 5.1.1998 mu tožnica ni

dala 4.320,00 DEM, ampak z obrestmi, za katere ne ve, kako jih je

dobila. Od tega dne mu ni dala ničesar več, ampak le popravljala

pogodbe. Navaja, da ima dokaze, iz katerih je razvidno, kako je

tožnica sestavljala vsote posojila z obrestmi na obresti. Pravi, da

se ne izmika plačilu resničnega dolga, pač pa plačilu lažnivo

oderuškega. Še enkarat poudarja, da si dne 1.2.1999 ni ničesar

sposodil, ampak le podaljšal pogodbo.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04-drugo uradno prečiščeno

besedilo) je bila pritožba vročena tožnici, vendar nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo, ki

od pravdnih strank terja, da navedejo dejstva, na katera opirajo

tožbeni zahtevek oziroma ugovore in za zatrjevana dejstva predložijo

dokaze (7. in 212. člen ZPP). V obravnavanem primeru toženec v

odgovoru na tožbo (red. št. 7 spisa) ni navedel, koliko posojilnih

pogodb naj bi pravdni stranki sklenili, za kakšno glavnico in za

kakšne obresti. Omenil je le pogodbo za 7.000,00 DEM s 5 % obrestmi,

ki naj bi bila sklenjena dne 3.12.1997, vendar niti za to trditev ni

predložil nobenega dokaza. Toženec se kljub temu, da je bil pravilno

povabljen (glej vročilnico, pripeto na list. št. 17 spisa in določbo

142. člena ZPP o vročanju) ni udeležil prvega naroka za glavno

obravnavo 5.10.2004, na katerem bi lahko ugovarjal tožničinim

trditvam in predloženim dokazom ter predložil lastne dokaze (prim.

določbo prvega odstavka 286. člena ZPP). Na navedenem naroku je

tožnica pojasnila, da sta pravdni stranki sklenili sledeče posojilne

pogodbe: 21.5.1997 za znesek 1.860,00 DEM, 10.11.1997 za znesek

1.240,00 DEM, ki je zajemal neplačani del po prejšnji posojilni

pogodbi, v preostalem pa novo posojilo, 1.12.1997 za znesek 11.200,00

DEM, ki zajemal neplačini del iz prejšnje posojilne pogodbe, v

preostalem pa novo posojilo, 5.1.1998 za znesek 4.320,00 DEM in

1.2.1999 za znesek 15.500,00 DEM, ki je zajemal neplačane znesek po

prejšnjih pogodbah in novo posojilo, oboje z rokom vračila dne

1.6.1999. Za navedene trditve je tožnica predložila s strani toženca

podpisana potrdila o prejemu denarja in dve posojilni pogodbi skupaj

z zapiski o vrnjenih zneskih (glej priloge A spisa). Pritožbeni

očitek, da tega ni storila, je torej neutemeljen. Ker se toženec

naroka, na katerem je tožnica odgovorila na toženčeve trditve,

pojasnila temelj vtoževane terjatve in predložila dokaze o sklenjenih

posojilnih pogodbah, neopravičeno ni udeležil, mu sodišče prve

stopnje ni bilo dolžno vročati s strani tožnice predloženih listin, s

katerimi toženec (sodeč po pritožbenih trditvah) očitno ni seznanjen;

medtem ko je tožnico pravilno seznanilo z listinama, predloženima s

strani toženca (v prilogah B spisa). Možnost obravnavanja pred

sodiščam prve stopnje bi bila tožencu odvzeta (kršitev iz 8. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP) le v primeru, če sodišče prve

stopnje toženca na narok, na katerem so se sprejemali in obravnavali

dokazi, ne bi pravilno povabilo, za kar v obravnavanem primeru ni

šlo.

Na podlagi predloženega procesnega gradiva obeh pravdnih strank se

je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno

skoncentriralo zgolj na zadnjo posojilno pogodbo z dne 1.2.1999.

Le-ta je očitno zajemala (tudi) znesek nevrnjenih posojil po

prejšnjih pogodbah in dokončno uredila razmerje med pravdnima

strankama. Glede na to, da pritožbeni očitki, s katerimi toženec

zanika obstoj omenjenih posojilnih pogodb, v predloženih dokazih

nimajo opore, pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno

dejansko stanje, da je bilo med pravdnima strankama sklenjenih več

posojilnih pogodb, pri čemer je ključna tista z dne 1.2.1999 za

znesek 15.500,00 DEM posojila.

Toženec v pritožbi tudi trdi, da naj bi šlo za nedovoljeno obrestno

obrestovanje - anatocizem (400. člen Zakona o obligacijskih razmerjih

- ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami v zvezi s

1060. členom obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS; št. 83/01) in

posledično za "lažno oderuški dolg". V zvezi s tem pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da je tudi v primeru, če vtoževani znesek zajema prejšnja

posojila z obrestmi, bistveno to, da je bila 1.2.1999 sklenjena nova

pogodba (njenega neobstoja toženec ni uspel dokazati), za katero sta

se pravdni stranki svobodno odločili. Toženec namreč posojilne

pogodbe z dne 1.2.1999 ni izpodbijal zaradi napak volje (60., 61. in

65. člen ZOR v zvezi s 111. členom ZOR), glede na to, da v trditveni

podlagi odgovora na tožbo ni konkretiziral poslov, ki naj bi jih

prekrivala, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je uveljavljal ničnost

pogodbe z dne 1.2.1999 zaradi fiktivnosti (66. člen ZOR). Če sta

pravdni stranki namesto vračila dolga z obrestmi izbrali sklenitev

nove posojilne pogodbe, gre za svobodno odločitev za novo posojilo.

Čim pa je tako, v materialnopravnem pogledu ni mogoče govoriti o

prepovedanem anatocizmu iz 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično

določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki

zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti. V konkretnem primeru pa bi

(je) šlo kvečjemu za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno

voljo, da si spet sposodi denar od tožnice.

Ker niso podane uveljavljane kršitve in tudi ne tiste, na ketere pazi

po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).