Appeal allowed; appeal court quashed first instance judgment due to improper application of Article 191 of the Traffic Offences Act.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Po 99. čl. ZTSPOZ/90 je imela zavarovalnica regres za plačilo škode

po nezavarovanem vozilu od voznika tega vozila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in

naložilo toženi stranki plačilo 7.751.077,00 SIT s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bila

podana odgovornost tožene stranke, da je tožena stranka

imela možnost sodelovati v postopku pred Okrožnim sodiščem v

Murski Soboti in da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za

uporabo 191. člena ZOR. Iz priloženih listin ne izhaja, da

bi tožena stranka dobila obvestilo o pravdi, temveč samo, da

je bil sporočen naslov sodišču. Nerazumljiv je zaključek

sodišča, da je toženec imel možnost sodelovati v postopku,

ko iz predloženih listin izhaja, da je bilo obvestilo

sodišču datirano 4.5.2000, glavna obravnava pa zaključena

24.5.2000. Sodišče zaključuje, da tožena stranka ni

ugovarjala višini ne obrestim, ko pa je prerekala tožbeni

zahtevek po temelju in višini. Sodišče ugotavlja, da toženec

ni izkazal šibkega premoženjskega stanja in kot dokaz

uporabi sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila

sodnih taks. To je zmotno, saj so standardi za oprostitev

taks drugi kot za uporabo 191. člena ZOR. Znesek odškodnine

je bistveno višji od zneska sodnih taks. Sodišče bi moralo

navesti plačo tožene stranke in sicer njegovo premoženjsko

stanje, če bi želelo to uporabiti kot dokaz.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za rešitev tega spora (ki je sodišče prve

stopnje ni navedlo!) je 99. člen Zakona o temeljih sistema

premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št.

17/90, ki je veljal v času, ko je bila prometna nesreča. Ta

določba je bila pravna podlaga odločanja o pasivni

legitimaciji Zavarovalnice X d.d. v pravdi, ki je tekla pred Okrožnim

sodiščem v Murski Soboti (P, priloga A2). Takrat veljavni zakon je v

primeru povzročitve škode z uporabo nezavarovanega vozila dajal

možnost oškodovancu, da zahteva odškodnino od zavarovalne

organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski

odgovornosti in ima sedež na območju republike, na katerem je nastala

škoda (1. odstaek 99. člena). Zavarovalna organizacija, pri kateri je

bil vložen zahtevek iz 1. odstavka, je morala izplačati odškodnino,

kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba (2. odstavek 99. člena).

Zavarovalna organizacija, ki je oškodovancu izplačala odškodnino, je

vstopila v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo in sicer

za izplačani znesek, obresti in stroške (99. člen, 3. odstavek

zakona). To pomeni, da je na podlagi izplačila, ki ga je

Zavarovalnica X d.d.opravila v tem primeru na podlagi pravnomočno

dosojene odškodnine oškodovanki, sedanja tožeča stranka vstopila v

pravice oškodovanca nasproti sedanjemu tožencu. Po uveljavitvi Zakona

o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS št. 70/94), v tem

primeru sicer odgovarja Slovenski zavarovalni biro, ki pa tudi ima

pravico izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški izterjati

od lastnika motornega vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne

pogodbe (41. člen ZOZP). Tako je podana aktivna legitimacija tožeče

stranke in tej pritožnik ni ugovarjal. Pritožnik je ugovarjal, da je

slabega premoženjskega stanja in da škode ni naredil namenoma ali iz

hude malomarnosti (skliceval se je na določbo 191. člena ZOR) in to v

pripravljalnem spisu (list. št. 34) še navajal, da ni kriv za nastalo

škodo, ker je bil takrat odvisen od alkohola in mamil, bil od tega

zasvojen in šel pozneje na zdravljenje v Francijo. Opisoval je

popivanje oziroma jemanje marihuane in o tem predlagal dokaze (list.

št. 34). Le pavšalno je ugovarjal višini tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa ni sledilo ugovoru toženca, da v

času nesreče ni bil razsoden, ker je iz pravnomočne sodbe

bilo ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola (1,56

g/kg) in da ni bilo ugotovljeno, da bi bil pod vplivom

mamil. Napisalo je še, da je toženec imel možnost sodelovati

v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti in da ni

sodeloval.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je zavarovalnica

vstopila v pravice oškodovanca, ob tem, da je bila obveznost

zavarovalnice, kot da bi bila sklenjena zavarovalna pogodba

(99. člen citiranega zakona), toženec ni izgubil ugovorov,

ki jih ima v takem primeru. Zato bi sodišče prve stopnje

moralo odgovoriti na njegove navedbe, da v trenutku nastale

škode ni bil razsoden oziroma, pojasniti zakaj predlaganih

dokazov ni izvajalo. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre v

tem primeru za smiselno zatrjevano nezmožnost razsojanja

neodgovorne osebe iz 159. člena ZOR. Pri tem je pomemben

tudi 2. odstavek 159. člena ZOR, ki pravi, da kdor povzroči

drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo

odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v

tako stanje. O tej pravni podlagi v zvezi s toženčevo

obrambo pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri

tem je treba poudariti, da ni pravno odločilno dejstvo, kot

zmotno meni sodišče, da naj bi bil toženec o pravdi obveščen

in da naj bi s tem izgubil možnost ugovorov v tej pravdi.

Takoimenovani intervencijski efakt v pravdi še ne pomeni, da

tožena stranka ne more v mejah podanih navedb in predlaganih

dokazov zatrjevati drugačnih pravno odločilnih okoliščin.

Sodišče v tej pravdi ni vezano na sicer pravnomočno sodbo

sodišča v Murski Soboti.

Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dejansko

stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je to narekovalo

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v

ponovno sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi,

ali je podan ugovor tožene stranke, da ni bil v trenutku

nesreče sposoben razsojati. Odgovornost je namreč tudi pri

povračilnih zahtevkih potrebna, saj gre v tem primeru za

subrogacijski zahtevek na podlagi zakona. Zahtevku je mogoče

ugoditi, če je bil toženec kriv za nastalo prometno nesrečo

in element odgovornosti je tudi razsodnost. Sicer pa je

treba pritožbi odgovoriti, da nima prav v delu, ko graja

napadeno sodbo, ki ugotavlja, da toženec ni ponudil dokazov

glede prerekanja višine škode. Tožena stranka je le pavšalno

navedla v odgovoru, da prereka tožbeni zahtevek, pri tem pa

o sami višini (izpodbijanje izplačanega zneska po

pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, na

katero to sodišče ni vezano!), tožena stranka v tej pravdi

pravočasno ni podala in ni navajala, da ni imela možnosti

brez svoje krivde navajati teh dokazov.

Pač pa ima pritožba prav v delu, ko trdi, da je sodba zmotno

uporabila pravni standard šibkega premoženjskega stanja iz

inštituta oprostitve plačila sodnih taks in ga uporabila pri

pravnem standardu šibkega premoženjskega stanja v pomenu

191. člena ZOR. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je višina

plačila takse popolnoma drugačna od izplačila odškodnine v

tej pravdi. Seveda pa je za uporabo 191. člena ZOR tudi

treba dokazati, da škoda ni nastala zaradi hude malomarnosti

(v konkretnem primeru je bilo zatrjevano, da naj bi toženec

vozil po nasprotnem voznem pasu in pri tem trčil v vozilo

oškodovanke, ki je čakala pred križiščem).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

166. člena ZPP.