Appeal allowed: Inheritance data not in land registry means statute of limitations starts upon receiving inheritance deed.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

[JEDRO]

Podatki o dedičih direktno in neposredno ne izhajajo iz zemljiške

knjige temveč iz sklepa o dedovanju. Zato je v konkretnem primeru

potrebno šteti kot začetek subjektivnega roka za vložitev obnove

postopka iz razloga po 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP (nova

dejstva in novi dokazi) trenutek, ko je toženec pridobil sklep o

dedovanju iz katerega je bilo razvidno, kdo so dediči pokojnega

tožnika in ne trenutek, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana

lastninska pravica na dediča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se

predlog tožene stranke za obnovo postopka kot prepozen zavrže.

Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti 130.680,00

SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

odločitev sodišča prve stopnje spremeni in ugodi predlogu za

obnovo postopka. Poudarja, da zemljiškoknjižna omemba

sklepa o dedovanju ne predstavlja ne vpisa dejstva ne vpisa

pravice. Taka omemba nima publicitetnega učinka.

Publicitetni učinek obsega vpis pravic in pravnih dejstev,

ne pa pravne podlage, na kateri je pravica vpisana. Toženec

bi moral kvečjemu vedeti, kdo je lastnik, ne pa da je

lastnik postal dedič. Ratio legis publicitetnega učinka je varovanje

pravnega prometa z nepremičninami, za kar pa ne gre v konkretnem

primeru. Z uporabo jezikovne razlage je mogoče ugotoviti nasprotje

med dikcijo 394/I/10 člena ZPP in 396/I/6 člena ZPP, v prvem primeru

je uporabljen izraz - če izve, v drugem primeru pa - ko je mogla.

Zato je potrebno uporabiti logično razlagalno metodo, ki nam pove, da

omenjena primarnost pomeni časovno primarnost in da torej šele ko

stranka izve za nova dejstva oziroma nove dokaze, je mogla dejstva

navesti in dokaze predlagati. Sodišče bi moralo uporabiti

preiskovalno načelo, saj gre za zahtevek, s katerim tožnika ne moreta

razpolagati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve

stopnje nepravilno štelo, da je rok za vložitev predloga za

obnovo postopku pričel teči že tedaj, ko bi lahko toženec na

podlagi vpogleda v zemljiško knjigo izvedel, kdo je dedič po

pokojnem B.G.. Določba 5. člena v času vpisa veljavnega ZZK, na

katero se sklicuje sodišče prve stopnje je res uzakonjala

publicitetno načelo, po katerem se nihče ne more sklicevati na to, da

ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško

knjigo. Vendar pa navedeni pozitivni publicitetni učinek, ki ima svoj

pomen v pravnem prometu, ne predstavlja podlage za ugotovitev tiste

odločilne časovne točke, od katere bi tudi že začel teči rok za

vložitev predloga za obnovo postopka v smislu določbe 6. točke 1.

odstavka 396. člena ZPP. Prestrogo in preveč omejevalno bi bilo v

škodo upravičenca do izrednega pravnega sredstva terjati, da

praktično vsak dan preverja v zemljiški knjigi stanje, še posebej v

primeru, kakršen je sporni, ko se novo dejstvo primarno sploh ne tiče

podatka, kdo je lastnik nepremičnine temveč dejstva, kdo je dedič po

pokojnem zapustniku. Podatki o dedičih pa direktno in neposredno ne

izhajajo iz zemljiške knjige, ki predstavlja javno knjigo, ki vsebuje

podatke o strankinih pravicah na nepremičninah (člen 1/1 ZZK), temveč

iz sklepa o dedovanju, katerega je potrebno predložiti kot nov dokaz

za dokazovanje okoliščine, kdo so dediči po pokojnem udeležencu

obligacijskega razmerja, v zvezi s katerim je tekla pravda oziroma je

bilo pravnomočno odločeno. Navedeno procesno določbo je torej v

konkretnem primeru potrebno razlagati tako, da je odločilen trenutek,

ko je predlagatelj izvedel za novo dejstvo o dediču in imel tedaj

možnost tudi pridobiti ustrezen dokaz o tem novem dejstvu - to je

sklep o dedovanju. V konkretnem primeru je mogel toženec uveljaviti

nov dokaz, da dediči po pokojnem niso tožniki temveč tretja oseba,

šele, ko je izvedel za okoliščine, na katere se sklicuje v predlogu,

to je z dnem, ko je v pravdnem postopku opr.štev. P 433/2001 najprej

dobil listino, iz katere je izhajalo, da tožnik M.G. ni lastnik

nepremičnin vl.štev. 319 k.o. D., nato pa je po vpogledu v

zapuščinski spis šele dne 25.8.2004 pridobil sklep o dedovanju in

tedaj prvič izvedel za dediča po pokojnem B.G.. Iz nanizanih

okoliščin ter upoštevaje datum vložitve predloga - 6.9.2004 se torej

nakazuje, da je predlog za obnovo postopka vendarle pravočasno vložen

- to je v tridesetdnevnem roku iz 6. točke 1. odstavka 396. člena

ZPP.

Drugo pa je seveda vprašanje dovoljenosti predloga (člen

395/2 ZPP) oz. utemeljenosti predloga za obnovo postopka, o

čemer pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati v

nadaljevanju postopka.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi

pritožbi iz uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb

pravdnega postopak v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP v

zvezi z nepravilno uporabljeno določbo 6. točke 1. odstavka

396. člena ZPP, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki

je zato nepravilen, pa v celoti razveljaviti ter vrniti

zadevo v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.