Appeal granted; objective liability requires unforeseeable and unavoidable act for full exemption.

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pri uveljavljanju objektivne odgovornosti mora sodišče najprej

ugotoviti, ali (v tožbi) opisane okoliščine (tudi v skladu s sodno

prakso) ustrezajo pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Če je

objektivna odgovornost podana, je dokazno breme glede ekskulpacijskih

razlogov na toženi stranki.

Za izključitev objektivne odgovornosti po 2. odstavku 177. člena ZOR

ne zadošča le, da gre dejanje pripisati tožeči stranki, temveč mora

biti dejanje še neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh

dveh elementov pa mora biti strog in objektiven. Če kriterijem v

konkretnem primeru ni mogoče zadostiti, je dejanje tožeče stranke

mogoče obravnavati le kot soprispevek k nastali škodi (3. odstavek

177. člena ZOR).

Kadar sodišče ugotovi, da objektivna odgovornost ni podana, mora po

uradni dolžnosti preveriti, ali ne gre morda za krivdno odgovornost

tožene stranke, pri čemer je vezano na trditveno podlago iz tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 14.05.2004, opr.

št. P, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca

zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 11.556.000,00 SIT ter

stroške pravdnega postopka, ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni

tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 341.550,00 SIT.

Zoper izdano sodbo je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do poškodbe

tožnika prišlo v trenutku, ko so pokrivali še zadnjo polovično

salonitko, pri tem pa tožnikovo delo ni bilo potrebno in ni bilo

nikakršnega razloga za njegov prehod na drugo stran strehe, zato je

izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Sodišče je tudi ugotovilo,

da je tožnikova izjava prirejena potrebam tega postopka, medtem ko je

toženčeve priče ocenilo kot verodostojne. Pri tem je sodišče povsem

spregledalo prijavo poškodbe pri delu, ki jo je izpolnil toženec in

iz katere izhaja, da je tožnik "stopil" med letve razmaka 50 cm in

pri tem padel z višine 3 m, takšen način nastanka škodnega dogodka pa

je nemogoč ob ugotovitvi sodišča, da je bila vidna le še zadnja letev

pred samim slemenom in da je bila letev že pred tem prekrita s

salonitko. Na način, kot ga je ugotovilo sodišče, razmak med že

postavljeno salonitko in slemenom ne bi presegal 40 cm, ob

upoštevanju naklona strehe pa le cca 35 cm in bi bil padec skozi

takšno odprtino praktično nemogoč. Zato bi moralo sodišče verjeti

tožniku, da so prekrivali polne in ne polovičnih salonitk ter da je

bil prehod tožnika na drugo stran potreben za naravnanje salonitne

plošče, dejansko stanje pa bi se dalo ugotoviti tudi z ogledom na

kraju škodnega dogodka in ustreznim izračunom potrebnih salonitk, ne

glede na dejstvo, da je med tem časom prišlo do spremembe strešne

kritine, kot je razvidno iz izjave priče S.. Tudi ugotovitev sodišča,

da je tožnik čepel 3 do 4 metre daleč od mesta padca, kar naj bi

izhajalo iz izjave toženca, nima podlage v dejanskem stanju. Priča

Ovčar je nedvomno potrdila, da se še ni začelo s popravkom

zamaknjenih salonitk v trenutku, ko je prišlo do padca tožnika ter je

tožnik neposredno pred padcem stal le cca. pol metra stran. Iz

izpovedi te priče izhaja tudi, da tožniku ni bilo nikoli rečeno, naj

se umakne na varni del strehe ter da njegovo delo v nadaljevanju ni

potrebno. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob

nespornem dejstvu, da je delo na strehi nevarna dejavnost, v celoti

ugoditi tožbenemu zahtevku oziroma odločati o morebitni tožnikovi

soodgovornosti za nastalo škodo, v nobenem primeru pa izvedeni dokazi

ne nudijo podlage za oprostitev odgovornosti toženca. Poleg

objektivne pa obstaja tudi krivdna odgovornost toženca za nastalo

škodo tožnika, saj je dopustil opravljanje del brez ustreznih

varnostnih naprav, ki so za delo na strehi predpisane, tj. varovalnih

vrvi in varovalnega pasu, ki bi preprečil nastanek škodnega dogodka

oziroma zmanjšal škodo. Če bi toženec zaznal kakršnokoli vinjenost

pri tožniku, pa bi ga moral nemudoma odstraniti z dela. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče v okviru razlogov, na

katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o

pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno

besedilo, v nadaljevanju ZPP), ugotovilo naslednje: Sodišče prve

stopnje je v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek, medtem ko v

obrazložitvi (v 6. odstavku na 6. strani ter v predzadnjem odstavku

na 7. strani) ugotavlja, da so v obravnavanem primeru podane vse

predpostavke za odškodninsko odgovornost, zato je sodišče tožbenemu

zahtevku ugodilo. Ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim

izrekom, razlogi obrazložitve pa so (na straneh 6 in 7 obrazložitve)

nejasni in med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena

kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče se z drugimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, temveč je v

skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP iz navedenega razloga

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu

sodišču v novo sojenje, da odpravi očitane pomanjkljivosti in ponovno

odloči o zadevi.

Glede na navedbe tožnika v pritožbi pa pritožbeno sodišče v zvezi s

pravilno uporabo materialnega prava kljub temu dodaja še naslednje:

tožnik v tožbi trdi, da se je poškodoval pri opravljanju del na

strehi, ko je stopil med letve, razmaka 50 cm in padel 3 metre

globoko, pri čemer zatrjuje, da je šlo za poškodbo pri opravljanju

nevarne dejavnosti, zato je podana objektivna odgovornost toženca za

nastalo škodo. Toženec je v odgovoru na tožbo glede temelja podal več

ugovorov. Prvič, da je tožnik neposredno po padcu odklonil pomoč in

je toženec šele naslednji dan izvedel, da je šel v bolnico zaradi

poškodb, s čimer smiselno ugovarja vzročni zvezi med padcem in

posledicami, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik. Z drugim ugovorom

toženec uveljavlja ekskulpacijski razlog, tj. razlog, s katerim se

želi razbremeniti objektivne odgovornosti, ko trdi, da je bil padec

posledica vzroka, ki je bil izven dejavnosti in ni bil pričakovan. S

tretjim ugovorom pa toženec uveljavlja soprispevek tožnika k nastali

škodi, saj trdi, da se je tožnik brez vzroka in popolnoma brez

potrebe ter proti slehernemu pričakovanju oddaljil ter stopil prek že

postavljene predzadnje vrste salonitk na podložno folijo, jo predrl

in zaradi tega padel okoli 3 metre globoko.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR), ki ga je na podlagi določbe 1060. člena

Obligacijskega zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju

OZ) treba uporabiti v obravnavani zadevi, v 2. odstavku 154. člena

določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira

večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (t.

i. objektivna odgovornost). V 177. členu ZOR ureja primere

razbremenitve (objektivne) odgovornosti, in sicer določa, da je

imetnik prost, če dokaže bodisi, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil

izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu

izogniti ali ga odvrniti (1. odstavek), bodisi, da je škoda nastala

izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni

mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih

odstraniti (2. odstavek). V 3. odstavku pa 177. člen ZOR določa, da

je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv

za škodo.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so

podane predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer (glede na

navedbe pravdnih strank) najprej, ali obstoji med tožnikovim padcem

in zatrjevano škodo vzročna zveza. Če se bo izkazalo, da je ta

podana, je treba nadalje ugotoviti, ali je dejavnost, s katero se

ukvarja toženec in pri kateri se je tožnik poškodoval, nevarna

dejavnost v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR, pri čemer bo moralo

sodišče prve stopnje upoštevati tudi veljavno sodno prakso. Če bo

sodišče ugotovilo, da je objektivna odgovornost podana, se bo moralo

v nadaljevanju opredeliti do toženčevih ugovorov iz 177. člena ZOR,

pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na pravilno materialnopravno

uporabo ekskulpacijskega razloga iz 2. odstavka 177. člena. Da bi se

toženec lahko ekskulpiral, mora dokazati (dokazno breme je v skladu z

določbo 173. člena ZOR namreč na njem), da je škoda nastala izključno

zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim

posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ni torej dovolj, kot v

obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje,

da je dejanje nastalo izključno zaradi dejanja oškodovanca (tj.

toženca), temveč mora biti to dejanje neizogibno in nepričakovano,

kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in

objektiven (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 515/2003). V

kolikor v obravnavani zadevi elementa neizogibnosti in

nepričakovanosti ne bi zadostila opisanim merilom, se lahko krivda

odkodovanca (tj. toženca) presoja le kot soprispevek k nastali škodi

(3. odstavek 177. člena ZOR). Če pa bi se izkazalo, da ne gre za

objektivno odgovornost toženca, bo moralo sodišče prve stopnje (ker

gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava) tedaj

preizkusiti, ali ni morda podana krivdna odgovornost toženca za

nastalo škodo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnik šele

v pritožbi zoper izpodbijano sodbo podal ustrezno trditveno podlago

za ugotavljanje krivdne odgovornosti, zato bo moralo sodišče te

navedbe najprej obravnavati v smislu 2. odstavka 362. člena ZPP.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.