Written form not required for gift contract of unregistered car; appeal dismissed. Gift contract of unregistered car does not require written form; appeal dismissed. Appeal dismissed; written form not required for gift of unregistered car. Appeal dismissed; written form unnecessary for gift of unregistered vehicle. Appeal dismissed; written form not required for gift of unregistered car.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that revoked the defendant's payment order. The plaintiff argued the defendant lacked ownership of the unregistered car on the accident date, claiming a notarized transfer was necessary. The court found the defendant's testimony consistent with witness statements and noted that since the car was deregistered three years prior, it became ordinary movable property, making a written gift contract unnecessary.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravilih postopka v civilnih zadevah; darilna pogodba za nevozni avto ne zahteva pisne oblike. Darilna pogodba za nevozni avto ne zahteva pisne oblike.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Za veljavnost darilne pogodbe, katere predmet je iz prometa odjavljen
in nevozen avto, pisna oblika ni potrebna.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj
plačilni nalog opr.št. I Pl z dne 20.8.1998 in zavrnilo tožbeni
zahtevek, po katerem bi moral toženec tožeči stranki na podlagi
regresne pravice plačati 225.772,00SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne 146.097,00
SIT pravdnih stroškov z obrestmi.
Tožeča stranka se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbeinh razlogov
in predlaga, da se spremeni tako, da plačilni nalog ostane v veljavi,
podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.
Meni, da toženec ni navedel kakršnihkoli dejstev, s katerimi bi
zatrjeval, da na dan nezgode 28.9.1995 ni bil lastnik vozila. Trdil
je, da je lastništvo prešlo na I.K. šele leta 1996. Pomanjkljivih
trditev ne more nadomestiti izvedba dokaza z zaslišanjem stranke.
Sicer pa toženčeve izpovedi tudi niso verodostojne, saj je podal več
različnih. Pritožnica meni, da je I.K. imel namen vozilo uporabiti za
vožnjo, zato bi toženec z njim za uradni prenos lastništva moral
skleniti notarsko overjeno listino.
V odgovoru na pritožbo toženec predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Da je (so)povzročitelj nezgode I.K. sporni neregistrirani in nevozni
avto prevzel od toženca pred nesrečo, je potrdil tudi sam, zaslišan
kot priča (list.št. 52). Brezpredmetne, pa tudi v nasprotju z vsebino
zapisnikov so tako pritožbene trditve, da toženčeve izpovedbe niso
verodostojne. V navedeni bistveni točki so namreč povsem skladne s
Kržičevo izpovedbo, v ostalem pa toženec zaslišan kot stranka le
popravlja ali precizira svoje navedbe, kar je glede na potek časa po
predaji avtomobila I.K. povsem razumljivo in niti najmanj ne kaže na
neverodostojnost izpovedi. Pritožbeno sodišče torej nima nikakršnih
pomislekov o pravilnosti prvostopenjske ugotovitve, da toženec v času
nezgode ni bil lastnik vozila, zaradi česar ga ne zadene odgovornost
za njene posledice. Z izkazano odjavo iz prometa že 3 leta pred
škodnim dogodkom (B1) je sporni avto postal navadna premična stvar in
je zato toženčevo lastništvo na njem prenehalo z izročitvijo I.K..
Listina o prenosu lastninske pravice, ki jo omenja pritožba, bi bila
potrebna le v primeru (ponovne) registracije na Kržičevo ime, do
katere pa, kot je v prvostopenjskem postopku zanesljivo ugotovljeno,
ni pršlo. Sicer pa so razlogi izpodbijane sodbe o vseh teh odločilnih
okoliščinah tako jasni, logični in prepričljivi, da jim ni potrebno
ničesar dodati, hkrati pa je v njih že odgovorjeno na vse pritožbene
pomisleke in trditve.
Po povedanem in ko tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je
pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških je posledica neuspele tožničine
pritožbe ter dejstva, da toženčev odgovor nanjo glede na njegovo
vsebino ni bil potreben (čl. 165/1 in 155/1 ZPP).