Appeal dismissed; servitude relocation requires changed circumstances or equal alternative route under ZTLR.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje

služno stvar, lahko lastniki služečega zemljišča zahtevajo

prestavitev služnosti. Dokazati morajo, da obstajajo upravičeni

razlogi za prestavitev služnosti, upravičencem pa morajo zagotoviti

tudi drugo enakovrednost traso za izvrševanje služnosti prehoda in

dovoza. Kadar prestavitev služnosti predstavlja tudi delno ukinitev

služnosti, je treba izkazati tudi, da so se okoliščine od ustanovitve

služnosti spremenile tako, da stvarna služnost v takšnem obsegu ni

več potrebna oziroma je prenehal razlog, zaradi katerega je bila

služnost ustanovljena v takšnem obsegu.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožniki so s tožbo z dne 17.12.1997 od sodišča zahtevali, naj

služnost dovoza in prehoda za potrebe gospodujočega zemljišča parc.

št. 227/10, vl. št. 1256 k.o. Č., prestavi na skrajni južni del

služečega zemljišča parc. št. 227/11, tako, da bi pot potekala preko

skrajnega jugovzhodnega dela te parcele v širini 4 m, od betonskega

stebra proti severu in nato vzhodno proti gospodujočemu zemljišču.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi se pritožujejo tožniki zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega

prava. Navajajo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je

njihov tožbeni zahtevek neutemeljen, ker se stanje v naravi od

ustanovitve služnosti dalje ni v ničemer spremenilo. Tožniki

poudarjajo, da se služnost v skladu z prvim odstavkom 50. člena

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ne sme širiti, ampak

čimbolj ožiti. Tožniki navajajo, da so toženci na služečem zemljišču

tudi parkirali, s čimer so močno ovirali tožnike. Zato menijo, da je

njihov tožbeni zahtevek utemeljen in predlagajo, naj višje sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila služnost hoje in vožnje

po služečem zemljišču parc. št. 227/11 v korist gospodujočega

zemljišča parc. št. 227/10 ustanovljena s pravnim poslom - s sodno

poravnavo pod opr. št. N. Tožniki zahtevajo prestavitev služnosti na

skrajni južni del svojega zemljišča. Res je, kot navajajo tožniki v

pritožbi, da lahko zaradi določbe prvega odstavka 50. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. št. 6-88/80 s

spremembami, v nadaljevanju ZTLR), ki določa, da se stvarna služnost

izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar, lastniki

služečega zemljišča zahtevajo prestavitev služnosti. Dokazati morajo,

da obstajajo upravičeni razlogi za prestavitev služnosti,

upravičencem pa morajo zagotoviti tudi drugo enakovredno traso za

izvrševanje služnosti prehoda in dovoza. Prestavitev, kot jo

predlagajo tožniki, predstavlja tudi delno ukinitev služnosti

(služnost naj bi se s celotne parc. št. 227/11 skrčila na 4 m širok

koridor), zato bi tožniki morali izkazati, da so se okoliščine od

ustanovitve služnosti spremenile tako, da stvarna služnost v takšnem

obsegu ni več potrebna oziroma je prenehal razlog, zaradi katerega je

bila služnost ustanovljena v takšnem obsegu (drugi odstavek 58. člena

ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se okoliščine od

ustanovitve služnosti niso v ničemer spremenile. Višje sodišče

opozarja, da dejstvo, da tožniki služeča zemljišča niso uporabljali

le v okviru dogovorjene služnosti, ampak so na njem tudi parkirali

(to tožniki izpostavljajo v pritožbi) prav tako ne predstavlja

upravičenega razloga za prestavitev služnosti. Toženci seveda lahko

uporabljajo služeče zemljišče le v okviru dogovorjene služnosti,

torej za prehod in dovoz na gospodujoče zemljišče. Če toženci

zemljišče tožnikov uporabljajo izven dogovorjenega obsega in s svojim

ravnanjem vznemirjajo tožnike, lahko tožniki zahtevajo zaščito pred

vznemirjanjem po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št.

87/02), ne more pa to biti razlog za prestavitev in s tem delno

ukinitev služnosti.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi

tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa

tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo

kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v

skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške

pritožbenega postopka.