Appeal dismissed; court upheld conviction for attempted drug dealing based on specific factual description of passing heroin.

Pritožba zagovornika obtoženega J. V. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženega J. V. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz

1. do 6. točke II. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

[JEDRO]

Pritožbena navedba, da iz konkretnega dela opisa za kaznivo dejanje

pod točko 1 ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker

očitek, da je obtoženi H. "presul" mamilo, še ne pomeni, da ji je

"dal" mamilo, ni utemeljena. Obtoženi je bil spoznan za krivega

poskusa kaznivega dejanja po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22.

členom KZ, ki ga stori tisti, ki drugemu poskusi dati mamilo, da ga

uživa. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je

obtoženi U. H. z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g

heroina, pri čemer je ta papir H. sama držala v roki, kar jasno

konkretizira zakonski znak "poskusil dati". Poleg tega pa je potrebno

poudariti, da abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja

predstavljata celoto, zato pri tem ni potrebno, da se določeni znaki

ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraknem

delu, kot je znak "dati" pri kaznivem dejanju po I. odst. 197. člena

KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega J.

V. spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja

omogočanja uživanja mamil po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22.

členom KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 211.

čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo

za kaznivo dejanje pod točko 1 tri mesece zapora in za kaznivo

dejanje pod točko 2 pet mesecev zapora, nato pa mu je po določilih o

steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo

dveh let. Odvzelo je mamilo heroin, ki je bilo zaseženo obtoženemu in

U. H. Oškodovanko K. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo

na pravdo. Obtoženemu je naložilo plačilo stroškov kazenskega

postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne povprečnine ter še

odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika postavljenega po

uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega glede

kaznivega dejanja pod točko 1 in sicer zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava,

bistvenih kršitev postopka ter odločbe o kazenski sankciji in

stroških postopka. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je

podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in

njegovemu zagovorniku, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da iz konkretnega dela opisa za kaznivo dejanje

pod točko 1 ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker

očitek, da je obtoženi H. "presul" mamilo, še ne pomeni, da ji je

"dal" mamilo, ni utemeljena. Obtoženi je bil spoznan za krivega

poskusa kaznivega dejanja po I. odst. 197. člena KZ v zvezi z 22.

členom KZ, ki ga stori tisti, ki drugemu poskusi dati mamilo, da ga

uživa. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je

obtoženi U. H. z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g

heroina, pri čemer je ta papir H. sama držala v roki, kar jasno

konkretizira zakonski znak "poskusil dati". Poleg tega pa je potrebno

poudariti, da abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja

predstavljata celoto, zato pri tem ni potrebno, da se določeni znaki

ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraknem

delu, kot je znak "dati" pri kaznivem dejanju po I. odst. 197. člena

KZ. Zato opis, da je obtoženi poskusil dati H. mamilo, da ga uživa,

tako, da ji je z večjega kosa papirja na manjšega že presul 0,1 g

heroina, pri čemer je H. papir držala v roki, predstavlja celoto, ki

natančno konkretizira vse znake poskusa kaznivega dejanja omogočanja

uživanja mamil po I. odst. 197. člena KZ.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče kršilo

objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, ko je dejanje obtoženca

pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po I. odst. 196. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno napravilo

dokazni zaključek, da ni dokazano, da je obtoženi H. prodal mamilo in

je zato iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo s

katerim se je zatrjeval namen prodaje in v posledici tega dejanje

pravilno pravno opredelilo po I. odst. 197. člena KZ. Sodišče prve

stopnje pa je tudi jasno obrazložilo zakaj je še vedno podana

objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Ker gre v osnovi še vedno

za isti dogodek, tak opis pa je ugodnejši za obtoženca, objektivna

identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena.

Nadalje je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je nastopilo

relativno zastaranje. Po določbi I. odst. 112. člena KZ začne teči

zastaranje kazenskega pregona tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje

storjeno (v konkretnem primeru torej 4.6.1998), vendar pa zastaranje

pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega

kaznivega dejanja (III. odst. 112. člena KZ). Takšno procesno dejanje

je tudi zahteva državnega tožilca za preiskavo, ki jo je državni

tožilec za obtoženega pri sodišču podal dne 24.7.1998, torej že takoj

naslednji mesec po storjenem kaznivem dejanju, medtem ko je relativni

zastaralni rok za kaznivo dejanje po I. odst. 197. člena KZ pet let

(4. točka I. odst. 111. člena KZ). Samo dejstvo, da je državni

tožilec najprej zahteval preiskavo za kaznivo dejanje po I. odst.

197. člena KZ, nato pa je obtožbo vložil za kaznivo dejanje po I.

odst. 196. člena KZ, pa na začetek teka zastaranja ne vpliva.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da so stroški, ki jih je

sodišče prve stopnje naložilo v plačilo obtožencu, nejasno odmerjeni,

saj je iz popisa stroškov jasno razvidno, da gre za stroške privedbe

obtoženca na sodišče dne 2.10.1998 v znesku 173,00 SIT ter stroške

izdelave strokovnega mnenja Centra za kriminalističnotehnične

preiskave v znesku 45.800,00 SIT.

Pritožba, vložena v obtoženčevo korist, zaradi pritožbenega razloga

kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o

kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato

izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za

odločitev, da obtožencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo,

v kateri je obtožencu ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih

okoliščin storitve kaznivega dejanja določilo primerno zaporno kazen

v trajanju treh mesecev zapora in mu nato po določbah o steku (2.

točka II. odst. 47. člena KZ), ob upoštevanju določene kazni za

kaznivo dejanje tatvine po I. odst. 211. člena KZ, določilo primerno

enotno kazen. Prav tako pa je primerna preizkusna doba za utrditev

pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja obtoženca.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika

obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je obtoženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje v slabih

finančnih razmerah in je dolžan preživljati otroka, zaradi plačila

stroškov pritožbenega postopka pa bi bilo ogroženo vzdrževanje

obtoženca in njegovega otroka, ga je pritožbeno sodišče po določbi I.

odst. 98. člena ZKP v zvezi s IV. odst. 95. člena ZKP oprostilo

plačila stroškov pritožbenega postopka.