Court merges two sexual assault acts into one continued offense due to identical circumstances and intent.

Ob delni ugoditvi pritožbi obtoženčevih zagovornikov in po uradni

dolžnosti se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je

obtoženec

I. k r i v ,

da je spolno občeval in storil druga spolna dejanja s slabotno osebo

drugega spola, ki še ni bila stara 14 let, tako, da je zlorabil njeno

stanje, zaradi katerega se ni mogla upirati, dejanja pa so bila

storjena v nadaljevanju s tem,

da je od 23.4.1992 do septembra 2000 v stanovanjski hiši v Kranju,

Kokršni log 19, z namenom zadovoljitve spolnega nagona najmanj enkrat

tedensko storil nad sestrično T. P., roj. 15.12.1983, različna spolna

dejanja in sicer jo je najprej otipaval po prsih in spolovilu, jo

prijel za roko ter jo dal na svoje spolovilo, da ga je masturbirala,

jo lizal po spolovilu, od septembra 1993 jo je tudi prijel za glavo

ter jo potisnil k svojemu spolnemu udu, da ji je občeval v usta, od

septembra 1996 dalje je s P. najmanj enkrat tedensko tudi spolno

občeval, najmanj enkrat tedensko pa je z njo spolno ali oralno

občeval tudi od 15.12.1997 do septembra 2000,

pri čemer je ves čas zlorabljal njeno stanje, ko se mu zaradi

pretekle spolne zlorabe, ki je trajala od leta 1989 dalje, ni mogla

upirati, njen odpor pa je strl tudi tako, da ji je že na začetku

zagrozil, da bo o dejanjih povedal njenim staršem,

s tem je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14

let po čl. 103/II in I Kazenskega zakona Socialistične Republike

Slovenije (KZ RS) v nadaljevanju v zvezi s čl. 3/II Kazenskega

zakonika (KZ),

II. kaznivo dejanje pod III v izpodbijani sodbi se pravno opredeli tako,

da je obtoženec storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo

mlajšo od 14 let po čl. 103/II in I KZ RS v nadaljevanju v zvezi s

čl. 3/II KZ,

III. Obtožencu se za spremenjeno kaznivo dejanje v škodo T. P. po čl.

103/II KZ RS določi kazen

5 (pet) let zapora,

za kaznivo dejanje v škodo U. K. se po čl. 103/II KZ RS določi kazen

4 (štiri) leta zapora,

po čl. 47/II tč. 2 KZ se obtožencu izreče

e n o t n a k a z e n

8 (osem) let in 6 (šest) mesecev zapora,

IV. v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v

nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obtoženec je ob enakih razmerah izvrševal obe kaznivi dejanji pred in

po dopolnjenem 14. letu oškodovanke, pri čemer je šlo v obeh primerih

za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v relativno

kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob

enakem enotnem naklepu, zato je pritožbeno sodišče ravnanje obtoženca

v celoti opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega

napada na osebo mlajšo od 14 let.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod I in III spoznalo

obtoženca za krivega dveh kaznivih dejanj po čl. 183/II in I KZ v

nadaljevanju, za kateri mu je za vsako določilo kazen štiri leta

zapora, pod II pa ga je spoznalo za krivega zaradi kaznivega dejanja

po čl. 182/I KZ v nadaljevanju in mu določilo kazen dve leti zapora

ter mu izreklo enotno kazen devet let in deset mesecev zapora.

Oškodovanko T. P. je napotilo s premoženjskopravnim zahtevkom na

pravdo in odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega

postopka in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo sta vložila pritožbo obtoženčeva zagovornika odvetnika

F. in M. G. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. čl. Zakona o

kazenskem postopku (ZKP) in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z

oprostitvijo obtoženca, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma uporabo druge

pravne kvalifikacije in izrek milejše kazenske sankcije.

Višja državna tožilka S. P. je v pisnem predlogu, ki je bil

posredovan tudi obtožencu in njegovima zagovornikoma, predlagala

zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru

pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in

natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze,

svoje zaključke prepričljivo obrazložilo in z gotovostjo, ki se

zahteva za izrek obsodilne sodbe, spoznalo obtoženca za krivega

kaznivih dejanj v škodo obeh oškodovancev.

Nobenih pomislekov ni v zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z

dejanskim stanjem in so neutemeljene pritožbene navedbe, ki

izpodbijajo verodostojnost oškodovanke T. P. zaradi tega, ker je

nekaj časa uživala trde droge, sodišče pa naj bi ji postavljalo tudi

sugestivna vprašanja. Sodišče je utemeljeno ocenilo izpovedi obeh

oškodovancev kot verodostojni glede na to, da sta ves čas postopka

izpovedovala enako, pač pa sta zlorabo doživljala vsak od njiju na

njun lasten način. Oškodovanka je zaradi posledic zlorab prišla v

stik s številnimi strokovnimi delavkami in je o svojih doživetjih

pripovedovala vidno prizadeta, medtem ko oškodovanec o doživetem,

razen v kazenskem postopku, ni želel govoriti. Iz izvedenskega mnenja

prof. dr. M. T., katerega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo

kot strokovno neoporečno in ga sprejelo v celoti, je razvidno, da je

oškodovanka bila zaradi ravnanja obtoženca v strašni stiski, v času

svojega razvoja pa je izkazovala vrsto značilnosti, ki so posledica

spolne zlorabe in doživljanj čustvene stiske ob tem, bila je

anoreksična, psihosomatsko naravnana, pri njej se je razvila

simptomatika motenj hranjenja, do svojega telesa je čutila odpor ter

imela izrazito negativno samopodobo, zaradi česar je večkrat

poskušala narediti tudi samomor, droge pa je jemala z namenom, da bi

pozabila dejanje. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da naj bi bila

zlorabljena tudi s strani starejših sosedov, kar je povedala tudi

A. A. in D. K., vendar pa je zlorabo s strani obtoženca tako natančno

opisala, da je logičen zgolj zaključek, da si stvari ni izmišljala,

kot so potrdili tudi izvedenka in zaslišane priče, niti se dogodki

niso prekrivali, kar bi bilo sicer možno, kot je razvidno iz

izvedenskega mnenja ter ni dvoma, da je obtoženec dejansko ravnal

tako, kot je izpovedala. Njena izpoved je skladna tudi z izpovedbo

U. K., ki je skozi ključavnico opazoval ravnanje obtoženca v

nekaterih primerih. Pritožbene navedbe, da naj bi bila vsa dejanja

naprtena obtožencu, čeprav naj ne bi vseh izvršil, so po oceni

pritožbenega sodišča zato neutemeljene, kot tudi domnevno

postavljanje sugestivnih vprašanj oškodovanki, saj vprašanju, ki ga

izpostavljata pritožnika, te lastnosti ni mogoče pripisati.

Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene

navedbe, da obtoženec nad oškodovancema ni izvajal nobenega nasilja

in da oškodovancev ni mogoče obravnavati kot slabotni osebi. Iz

podatkov v spisu je razvidno, da je obtoženec bratranec obeh

oškodovancev devet let starejši od njiju in je tako nedvomno za oba

predstavljal tisto starejšo, večjo in močnejšo osebo, kar mu je

dajalo potrebno avtoriteto, da je dejanja lahko izvršil. Oba

oškodovanca sta tudi izrecno izpovedala o grožnjah in sili, ki jo je

pri tem uporabljal, oškodovanki je grozil, da bo povedal njenim

staršem, kaj počne z njim, če ga ne bo ubogala, grozil ji je, da bo

kaj naredil njeni materi in da ji itak nihče ne bo verjel, zaradi

groženj da bo to počel z mlajšimi bratranci v hiši, če se mu bo

upirala, pa se je končno odločila, da mora to preprečiti in povedala,

kaj se z njo dogaja. Zoper oškodovanca je uporabil tudi silo, kot je

izpovedal sam. Zloraba je trajala izjemno dolgo, toliko časa, da se

ji oškodovanca nista mogla upreti, saj se je začela že, ko sta bila

še v mali šoli, storjena je bila v hiši, kjer so živeli vsi skupaj,

oba oškodovanca pa doma očitno nista imela ustrezne podpore ter je

pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca

bala. Glede na vso navedeno specifiko odnosov in njihovo

dolgotrajnost, razvidno iz tega, da je obtoženec, ki je bratranec

oškodovancev, živel z njima v isti hiši, zato tudi natančno vedel,

koliko sta stara, glede na svojo starost jima je predstavljal

avtoriteto, kot je poudarjeno že zgoraj, od njiju je bil tudi fizično

močnejši, zaradi česar mu nista mogla nuditi ustreznega odpora, je po

oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje,

da sta bila oba oškodovanca slabotni osebi.

Pritožbene navedbe, da je ravnanje obtoženca v škodo oškodovanke

potrebno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, pa so po

oceni pritožbenega sodišča utemeljene. Kot je razvidno iz razlogov

izpodbijane sodbe, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

obtoženec ob enakih razmerah obe kaznivi dejanji izvrševal pred in po

dopolnjenem 14. letu oškodovanke, pri čemer je šlo v obeh primerih za

istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je ponavljala v relativno

kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob

enakem enotnem naklepu, zato je potrebno ravnanje obtoženca v celoti

opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na

osebo mlajšo od 14 let in ne po čl. 183/II in I KZ in 182/I KZ, kot

je obtoženčevo ravnanje opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani

sodbi in s tem kršilo kazenski zakon v obtoženčevo škodo. Tako v

Kazenskem zakoniku Socialistične Republike Slovenije v čl. 103/II,

kot tudi v Kazenskem zakoniku v čl. 183/II je sicer določena kazen

zapora najmanj treh let, vendar pa čl. 103/II KZ RS določa kot

element kaznivega dejanja slabotno osebo, ki še ni stara 14 let,

medtem ko spremembe KZ, ki veljajo od 23.4.1999, določajo starost 15

let, s tem pa je ta zakon za obtoženca strožji. II. odst. 3. čl. KZ

izrecno določa, da se uporablja zakon, ki je milejši za storilca, če

se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni,

zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravno opredelilo

ravnanje obtoženca v škodo obeh oškodovancev kot dve nadaljevani

kaznivi dejanji po čl. 103/II in I KZ RS.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi v nobenem pogledu ni vprašljiva

obtoženčeva prištevnost. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo

na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je obtoženca pregledala

in tudi glede na samo naravo kaznivih dejanj in način storitve

ugotovila, da je obtoženec v času, ko je bil še mladoletnik,

razmišljal, da je to, kar počne z oškodovancema, igra, pri čemer je

sam povedal, da je enkrat potrebno s to igro prekiniti, po 18. letu

pa se lastnosti, ki so značilne za njegovo osebnost, sicer kažejo še

vedno, vendar z leti vedno manj in je zaključila, da je bil obtoženec

manj sposoben razumeti dejanje, njegove sposobnosti razumevanja so

bile omejene, vendar pa ne bistveno, kot je pravilno ocenilo sodišče

prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe in zaključilo, da je

obtoženec ravnal z direktnim namenom ter da je razumel pomen svojih

dejanj in imel v oblasti svoje ravnanje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi obtožencu izrečeno kazensko

sankcijo in ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno

ugotovilo vse relevantne okoliščine. Pravilno je upoštevalo kot

obteževalne okoliščine obtoženčevo vztrajnost pri izvrševanju

kaznivih dejanj in hude posledice, ki jih je njegovo ravnanje pustilo

na obeh oškodovancih, oškodovanka se mora zaradi njih še vedno

zdraviti in kot je navedeno že zgoraj, je zaradi obtoženčevega

ravnanja nekaj časa jemala celo heroin, kar je sicer opustila, vendar

je njeno stanje še danes tako kritično, da po oceni izvedenke ni bila

sposobna za zaslišanje na glavni obravnavi. Tudi oškodovanec ima

posledice zaradi obtoženčevih dejanj, kot je pravilno ugotovilo

sodišče prve stopnje, saj o dejanju, razen v kazenskem postopku,

sploh ni hotel govoriti in svojih težav noče zaupati strokovnim

delavcem. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino

upoštevalo obtoženčevo nekaznovanost. Zaradi spremembe obtoženčevega

ravnanja v škodo oškodovanke v eno samo nadaljevano kaznivo dejanje,

kar je obtožencu v korist, je pritožbeno sodišče obtožencu ob

upoštevanju tudi posebnosti njegove osebnosti in glede na vse ostale

ugotovljene okoliščine določilo kot primerno kazen pet let zapora in

mu nato ob upoštevanju primerne določene kazni štirih let zapora za

ravnanje v zvezi z oškodovancem izreklo kot primerno enotno kazen

osem let in šest mesecev zapora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem obsegu

delno ugodilo pritožbi obtoženčevih zagovornikov, delno pa po uradni

dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem pa pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje. Ker je delno ugodilo pritožnikoma, v skladu z

določilom II. odst. 98. čl. ZKP tudi ni določilo plačila povprečnine

kot stroškov pritožbenega postopka.