Attempted illegal border crossing of two persons dismissed as not fitting new Criminal Code provisions.

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Senat sodišča prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ugodil predlogu

predsednice senata ter ni dopustil obtožnice in kazenski postopek

zoper obdolženca ustavil, saj opisa dejanja v obtožnici ni mogoče

umestiti pod nobeno določbo noveliranega člena 311 KZ ter je zato

potrebno šteti, da je ne glede na višje zagrožene kazni novi zakon za

storilca milejši. Državno tožilstvo je namreč obdolžencu očitalo, da

je 7.4.2004 poskusil iz koristoljubnosti v sostorilstvu z neznanimi

storilci spraviti čez mejo dve osebi. S tem je sicer izpolnil vse

zakonite znake poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez

državno mejo po II. odst. 311. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ,

ki je veljal do 5.5.2004, ne pa tudi znake katerekoli oblike

istovrstnega kaznivega dejanja, kot so opredeljene v novelirani

določbi 311. člena KZ. Zmotna je namreč ocena državne tožilke, da je

mogoče opisano ravnanje obdolženca subsumirati pod določbo III. odst.

311. člena noveliranega zakona, saj očitka v obtožbi, da je

obdolženec poskusil spraviti čez mejo dve osebi, ni mogoče umestiti

pod zakonsko dikcijo o "ukvarjanju", "nezakonitem spravljanju",

"prevažanju po ozemlju" ali "pomaganju pri skrivanju", kakor tudi ne

pod zakonski znak enkratnega dejanja spravljanja skupine tujcev čez

mejo ali ozemlje države, saj po veljavni sodni praksi dve osebi ni

mogoče šteti za skupino. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo

državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani

ugodil predlogu predsednice senata in ni dopustil obtožbe zoper obd.

Z. K. za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po

II. odst. 311. člena KZ v zvezi s členoma 2 in 25 KZ ter kazenski

postopek ustavil in v skladu s takšno odločitvijo s stroški

kazenskega postopka ter potrebnimi izdatki obdolženca in potrebnimi

izdatki ter nagrado njegovega zagovornika obremenil proračun.

Zoper takšen sklep se je pritožila okrožna državna tožilka

zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, naj sodišče

druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti

obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št.

Kt (1)1798/04 z dne 6.5.2004 in odloči, da se kazenski

postopek zoper obd. Z. K. nadaljuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev senata sodišča prve stopnje v

izpodbijanem sklepu, da je za storilca - obdolženega Z. K. nedvomno

milejši tisti zakon, po katerem njegovo ravnanje ne predstavlja

izvršitvene oblike storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda

čez državno mejo in zato sploh ni pomembna višina zagrožene kazni za

takšno dejanje. Glede na opis obdolženčevega ravnanja v vloženi

obtožnici očita okrožna državna tožilka obd. Z. K. storitev poskusa

kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po II. odst.

311. člena KZ v zvezi s členoma 2 in 25 KZ, ki je veljal do 5.5.2004.

Res sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, kot jo poda državni

tožilec, pač pa le na opis obdolženčevega ravnanja, ki pa v vsakem

primeru onemogoča subsumnpcijo pod katerokoli določbo noveliranega

311. člena KZ. Očitek poskusa storitve enkratnega dejanja (spraviti

dva ilegalna prebežnika iz Slovenije v Italijo) ni mogoče umestiti

pod določbo novega III. odst. 311. člena KZ, ki pomeni v svojem prvem

delu ponavljajoče se in ne enkratno dejanje (kdor se ukvarja,

nezakonito spravlja, prevaža, pomaga pri skrivanju...), kakor tudi ne

pod drugi del te določbe, ki se nanaša na skupino tujcev, ki pa jo

dve osebi po veljavni sodni praksi ne moreta predstavljati. Zmotna je

zato ocena pritožnice, da je mogoče opis dejanja v obtožnici umestiti

tudi pod določbo III. odst. 311. člena KZ, ki je začel veljati

5.5.2004. Ta zakon je torej za obdolženca milejši in ga je potrebno

uporabiti ne glede na to, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje

poskusil storiti še v času veljavnosti prejšnjega zakona, ko so bili

v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki storitve poskusa

očitanega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbo

državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.