Appeal granted; conditional sentences replaced with monetary fines for theft due to high income and prior record.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the prosecutor's appeal and replaced conditional prison sentences with monetary fines for two defendants convicted of theft. The prosecution argued that the defendants' regular incomes and one defendant's prior conviction made fines more appropriate than probation. The court agreed, finding the first instance judge underestimated aggravating circumstances regarding the defendants' financial means and recidivism.
Legislator headnote
AI generatedArticle 211/1 of the Criminal Code; Article 38, paragraph 5 of the Criminal Code: When a defendant's financial situation and prior criminal record indicate that a monetary penalty is more suitable for achieving the purpose of criminal law protection, the court may impose a fine instead of a conditional sentence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v
odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencema izreče
po členu 211/1 KZ v zvezi s 4. tč. 43. člena KZ vsakemu 200.000,00
SIT denarne kazni.
Ti kazni sta dolžna plačati v roku 3 (treh) mesecev. Če se ne bosta
dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče izvršilo tako, da bo za
vsakih začetih 10.000,00 tolarjev določilo 1 (en) dan zapora.
Obtoženca sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer
vsak na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.
[JEDRO]
Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi okrožne državne
tožilke in obema obdolžencema namesto pogojnih zapornih kazni izreklo
denarni kazni za storitev kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ
v zvezi s členom 25 KZ, saj je delilo mnenje s pritožnico, da je
glede na redne dohodke obeh obdolžencev, od katerih je bil eden že
kaznovan, izrek denarnih kazni primernejši za dosego namena kazensko
pravnega varstva.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo
za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ v zvezi
s členom 25 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi, v kateri je
prvoobdolženemu L. določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo
dve leti, drugoobdolženemu V. pa kazen 4 mesece zapora in preizkusno
dobo eno leto. Sodišče jima je tudi odvzelo predmete, ki so bili
uporabljeni za storitev kaznivega dejanja ter jima v plačilo naložilo
stroške kazenskega postopka in povprečnino.
Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah
pritožila okrožna državna tožilka in predlagala, naj sodišče druge
stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema obdolžencema
namesto pogojnih obsodb izreče denarni kazni.
Višja državna tožilka S. J. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva
Republike Slovenije je v pisnem mnenju podprla takšen pritožbeni
predlog okrožne državne tožilke.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s pritožbenim razlogovanjem
okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri
upoštevalo številne obteževalne okoliščine, ki ob pravilnem
vrednotenju ne utemeljujejo uporabe določil o izreku pogojne obsodbe
kot kazenske sankcije opominjevalne narave. Neutemeljena je sicer
ocena pritožnice, da bi moralo sodišče zanikanje storitve kaznivih
dejanj šteti obema obdolžencema kot obteževalni okoliščini, saj vsa
veljavna zakonodaja omogoča in dovoljuje storilcem kaznivih dejanj,
da se branijo tako, kot to želijo sami, pravilno pa pritožnica
poudarja, da sta obdolženca odvzela v sostorilstvu z mladoletnikom
oškodovancu predmete, ki so bili leta 2000 vredni okoli 200.000,00
SIT ter je bil eden od njiju že pravnomočno obsojen. Čeprav bi bili
prav za slednjega nedvomno podani pogoji za izrek zaporne kazni, pa
pritožbeno sodišče ni moglo preko predloga okrožne državne tožilke v
pritožbi in je tako obema obdolžencema izreklo le denarne kazni,
katerih višino je določilo ob upoštevanju znanih premoženjskih razmer
obeh ter višine njunih osebnih dohodkov, skladno s pooblastilom iz V.
odstavka 38. člena KZ pa je glede obeh določilo, da morata denarni
kazni plačati v roku treh mesecev, ker bo sodišče v nasprotnem
primeru lahko izrečeni denarni kazni spremenilo v zaporni.