Court partially allows appeal by reducing sentence and ordering individual restitution instead of joint liability for drug trafficking profits.

Ob delnih ugoditvah pritožbam zagovornikov obtoženih V. M., D.

B., Z. K., M. D. in B. B. ter po uradni dolžnosti se izpodbijana

sodba v odločbah o kazenski sankciji, odvzemu mamil, odvzemu

premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka tako spremeni,

da se:

1.Obtoženemu M. D. kazen, določena za nadaljevano kaznivo dejanje po

členu 196/I KZ, zniža na tri (3) leta zapora, nakar se obtožencu ob

upoštevanju kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko

VII po členu 47/II tč. 2 KZ izreče enotna kazen

3 (tri) leta in 4 (štiri) mesece zapora,

v katero se mu po členu 49/I KZ všteje čas prebit v priporu od

16.5.2004 dalje.

2.Vsem obtožencem se odvzem mamil po členu 196/IV KZ ne izreče.

3.Obtoženim D. M., V. M. in D. B. v zvezi s kaznivim dejanjem pod

točko I ter obtoženim D. M., V. M. in M. D. v zvezi s kaznivim

dejanjem pod točko III se ne izreče odvzem premoženjske koristi.

4.Obtoženi D. M., V. M., Z. K. in B. B. se oprostijo povrnitve

stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena

ZKP.

5.V ostalem se pritožbe zagovornikov obtoženih V. M., M. D., Z. K.,

D. B. in B. B. in v celoti pritožba zagovornika obtoženega D. M. in

pritožba Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, zavrnejo kot

neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

6.Potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obtoženih D. B. in Z. K. v

zvezi s pritožbenim postopkom se izplačajo iz proračunskih sredstev.

[JEDRO]

Obtožencem, ki so dejanje storili v sostorilstvu ali z drugo obliko

udeležbe, ni mogoče naložiti v plačilo dosežene protipravne

premoženjske koristi solidarno, tako da ni določeno, za koliko je bil

vsak od obtožencev obogaten. V takšnem primeru je mogoče vsakemu od

sostorilcev naložiti posebej, da naj plača denarni znesek, ki ustreza

premoženjski koristi, ki jo je sam pridobil.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene D. M., V.

M., D. B., Z. K., M. D. in B. B. spoznalo za krive, da so storili

- D. M. z dejanji opisanimi pod točkami I, II in III nadaljevano

kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v

zvezi s členom 16/II KZ in v zvezi s členom 25 KZ,

- V. M. z dejanji opisanimi pod točkami I, II in III nadaljevano

kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v

zvezi s členom 25 KZ,

- D. B. z dejanji opisanimi pod točko I in V nadaljevano kaznivo

dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s

členom 25 KZ, z dejanjem opisanim pod točko VI pa kaznivo dejanje

nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/I KZ,

- Z. K. z dejanjem opisanim pod točko II kaznivo dejanje

neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25

KZ,

- M. D. z dejanji opisanimi pod točkami III, IV/1 in 2 nadaljevano

kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v

zvezi s členom 25 KZ, z dejanjem opisanim pod točko VII pa kaznivo

dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/I KZ v zvezi s

členom 25 KZ,

- B. B. z dejanjem opisanim pod točko IV/2 kaznivo dejanje

neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ v zvezi s členom 25

KZ.

Obtoženemu D. M. je po členu 196/I KZ izreklo kazen dve leti in deset

mesecev zapora. Obtoženemu V. M. je določilo za kaznivo dejanje po

členu 196/I KZ kazen dve leti in šest mesecev zapora, ob upoštevanju

kazni dveh mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe pa mu je

izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Obtoženemu

D. B. je določilo za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ kazen eno leto

in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po členu 310/I KZ pa ob

upoštevanju omilitvenih določil kazen pet mesecev zapora, nakar mu je

izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Obtoženemu

Z. K. pa je za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ izreklo kazen eno

leto zapora. Obtoženemu M. D. je za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ

določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo

dejanje po členu 310/I KZ pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je

izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Obtoženi

B. B. pa je v okviru pogojne obsodbe določilo ob uporabi omilitvenih

določil kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

Posameznim obtožencem je v izrečene kazni vštelo čas pridržanja in

čas trajanja pripora. Po členu 196/IV KZ je obtožencem odvzelo

zasežena mamila, po členu 69/II KZ pa obtoženemu M. D. zaseženo

pištolo z naboji, obtoženemu D. B. pa zaseženo bombo. Po členu 95 in

96 KZ je odločilo tudi o odvzemu pridobljene premoženjske koristi.

Odločilo je še o stroških kazenskega postopka, ki so jih dolžni

plačati obtoženci. Oproščeni so bili le plačila potrebnih izdatkov in

nagrad zagovornikov, postavljenih po uradni

dolžnosti.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obtožene B. B. iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in izrek

oprostilne sodbe ali pa podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Enak predlog ima tudi zagovornik obtoženega D. M., ki se je tudi

pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je pritožil tudi zagovornik

obtoženega Z. K., ki je tudi predlagal predvsem izrek oprostilne

sodbe temu obtožencu, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in

novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornik obtoženega V. M. se je pritožil zaradi bistvene kršitve

določb kazenskega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o stroških

kazenskega postopka in odvzemu premoženjske koristi. Predlagal je

ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe glede višine zaporne

kazni, glede dosojene povprečnine in v zvezi z vračilom pridobljene

premoženjske koristi. Podrejeno pa je predlagal razveljavitev

izpodbijane sodbe.

Zagovornik obtoženega D. B. se je pritožil prav tako zaradi bistvenih

kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotno in nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji in o

plačilu premoženjske koristi. Predlagal je predvsem izrek oprostilne

sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. Kazen naj se izreče

obtožencu le zaradi kaznivega dejanja po členu 310/I KZ. Podrejeno pa

je tudi on predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornik obtoženega M. D. se je pritožil iz pritožbenih razlogov po

1., 3. in 4. točki 370. člena ZKP in je predlagal razveljavitev

izpodbijane sodbe, podrejeno pa prav tako ugoditev pritožbi in

spremembo izpodbijane sodbe.

Višja državna tožilka iz Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve

pa se je pritožila zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala

je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v izreku o

kazenskih sankcijah tako, da naj se obtoženemu D. M. v zvezi s

kaznivim dejanjem po členu 196/I KZ izreče daljšo zaporno kazen,

obtoženemu D. B. pa naj se določi za kaznivo dejanje po členu 310/I

KZ kazen brez uporabe omilitvenih določil in se mu nato ob uporabi

določb o steku izreče daljšo zaporno kazen, obtoženemu M. D. naj se

zaradi istega kaznivega dejanja tudi določi daljšo zaporno kazen in

se mu nato izreče po določbah o steku daljšo enotno zaporno kazen,

obtoženi B. B. pa naj se v okviru izrečene pogojne obsodbe določi

zaporno kazen brez uporabe omilitvenih določil in ji tudi določi

daljšo preizkusno dobo. V odločbi o odvzemu premoženjske koristi pa

naj se spremeni izpodbijana sodba tako, da naj se premoženjska

korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pod točko II izpodbijane

sodbe v znesku 4.000,00 evrov, odvzame obtoženim D. M., V.

M. in Z. K. V

izreku o stroških pa naj se obtoženemu M. D. naloži v plačilo višjo

povprečnino.

Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega

Z. K. in je predlagal, da naj pritožbeno sodišče sledi navedbam

obrambe, ne pa pritožbi tožilstva.

Na isto pritožbo je odgovoril tudi zagovornik obtoženega M. D. s

predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbi tožilstva ne ugodi.

Višja državna tožilka M. K. je že v pisnem mnenju predlagala ugoditev

pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožb zagovornikov.

Odgovore na predlog so poslali zagovorniki obtoženih Z. K., D.

B. in M. D.

Zagovornik obtoženega Z. K. M. S. je predlagal, da se ga obvesti o

seji pritožbenega senata. Tudi zagovornik obtoženega D. B. je

predlagal, naj se obvesti njega in obtoženca. Pritožbeno sodišče je o

seji senata obvestilo Vrhovno državno tožilstvo RS in obtoženega

Z. K. ter njegovega zagovornika odvetnika M. S. in obtoženega D. B.

ter njegovega zagovornika odvetnika M. K.

Seje senata so se udeležili višja državna tožilka M. K., odvetnik

M. S., obtoženi D. B. in odvetnik M. K.

Pritožbe zagovornikov obtoženih V. M., Z. K., M. D., D. B. in B.

B. so deloma utemeljene, pritožbi zagovornika obtoženega D.

M. in Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve pa sta

neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo

dokaze, prav tako pa tudi zagovore vseh obtožencev. Dokazne zaključke

je obširno in ustrezno utemeljilo. Stališča do številnih obrambnih

pomislekov med kazenskim postopkom so prav tako utemeljena.

Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov glede ugotovljenega

dejanskega stanja v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so bila očitana v

obtožnici in za katera so bili obtoženci spoznani za krive.

Prvostopenjsko sodišče med postopkom ali v izpodbijani sodbi ni

kršilo določb kazenskega postopka, vsa kazniva dejanja pa je pravilno

pravno opredelilo.

Pritožbene navedbe zagovornikov posameznih obtožencev sodišče druge

stopnje ocenjuje po vrstnem redu tako, kot so vpisane v obravnavanem

spisu, nato pa je obrazložena še odločitev drugostopenjskega sodišča

v zvezi s pritožbo državnih tožilcev.

O pritožbi zagovornika obtožene B. B.

Obtožena B. B. in M. D. sta se ves čas zagovarjala, da obtoženka ni

imela nobene zveze z ravnanjem soobtoženega M. D. Tak zagovor

obtoženke je ponovljen v pritožbi, vendar pa ne more vplivati na

prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obtožena B. B.

hranila škatlo s kokainom v hotelu, medtem ko je bil obtoženi

M. D. v hotelski sobi s tajnima policijskima delavcema in tajnim

policijskim sodelavcem, nato pa mu je omenjeno škatlo s kokainom

izročila v moških toaletnih prostorih, da ga je obtoženec lahko

izročil kupcem v sobi za kupnino 6.000,00 evrov. V sodbi je

prepričljivo obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo

obtoženemu D. in ne obtoženi B. B. Navedeni so dokazi, na katere se

je oprlo (str. 54 do 58 sodbe) ob zaključku, da je bilo kaznivo

dejanje res storjeno tako, kot je navedeno v izreku sodbe. Zlasti

video posnetek dogajanja v hotelski sobi z vsem komentiranjem

obtoženega M. D. ob povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (na str. 54

sodbe) potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec ni imel

takrat pri sebi škatle z mamilom kokain, ampak da ga je šel iskat v

prostore stranišča, kjer se je sestal le z obtoženo B. B., čeprav ne

priznata, da je šlo za predajo kokaina, pač pa sta šele na glavni

obravnavi neprepričljivo trdila, da sta le posnifala kokain. Sodišče

prve stopnje je obrazložilo, zakaj jima ne verjame in pritožbeno

sodišče oceno vseh izvedenih dokazov glede obtoženkinega delovanja

sprejema. Zaključek, da je lahko le obtožena B. B. hranila kokain in

ga nato izročila v sanitarijah obtožencu, je zato utemeljen. Tudi

posnetki telefonskih pogovorov med obtožencema ob povezavi z ostalimi

izvedenimi dokazi dokaj očitno potrjujejo zaključek, da je obtožena

B. B. dobro vedela, zakaj sta šla v Grosuplje v Hotel Kongo. Več kot

očitno je šlo za prikrite pogovore v šifrah, kot je ocenilo

prvostopenjsko sodišče, ki je torej tudi obrazložilo, zakaj je iz

vseh dokazov, to je tudi iz posnetih telefonskih pogovorov, ocenilo,

da obtoženka ni šla v Hotel Kongo res le zaradi kave, kot trdita oba,

pač pa zato, da je imela nekaj časa shranjeno škatlo s kokainom,

zlasti ker je tudi vedela, s čim se obtoženi M. D. ukvarja, torej s

preprodajo mamil.

Zato pritožbene navedbe zagovornika, da bi bilo treba verjeti

zagovoroma obeh obtožencev, ne morejo vplivati na zaključke

prvostopenjskega sodišča, ki je zavzelo stališče do zagovorov in je

oceno primerno obrazložilo. Drugačno razlaganje posnetih telefonskih

razgovorov, to je v smislu prikritega ljubezenskega razmerja, da bi

se dobila in "ljubčkala", oba pa sta sicer uživala kokain, ne more

omajati prepričanja prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za razgovore

v takšnem smislu, kot je ponovljeno v pritožbi, pač pa za prikrite

razgovore zaradi nevarnosti ob predaji kokaina obtožencu. Pri predaji

s strani obtožene B. B. obtoženemu M. D. res ni bila navzoča nobena

tretja oseba, vendar pa je edino pravilen zaključek sodišča prve

stopnje, da je obtoženec, ki ob testiranju v hotelski sobi ni imel

škatle s kokainom, kokain dobil v stranišču, kjer se je, v kar ni

dvoma, sestal z obtoženko. Skratka, vsi ocenjeni dokazi potrjujejo

obtoženkino sodelovanju pri kaznivem dejanju. Pritožbena navedba, da

obtožena B. torej ni vedela, kaj je M. D. počel v Kongu, je zato

neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje zavzelo prepričljivo

stališče do takega zagovora.

Glede obtoženkinega sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja torej

ni nobenega dvoma, tako da so zagovornikove pritožbene navedbe

neutemeljene.

Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe

kazenskega postopka, ker je bil na glavni obravnavi dne 2.11.2004 med

posvetom senata o dokaznem predlogu navzoč tudi tajni policijski

delavec (TPD) Bojan. To je bilo res med 9.10 uro in 9.20 uro (list.

št. 978), vendar pa ta kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala

na zakonitost in pravilnost sodbe ter zato ni šlo za bistveno kršitev

določb kazenskega postopka.

Je pa zagovornikova pritožba utemeljena glede odločbe o stroških

kazenskega postopka glede na to, da je obtoženka brez sredstev za

preživljanje in brez premoženja. Plačilo stroškov kazenskega postopka

bi res nedvomno ogrozilo njeno preživljanje. Zato je pritožbeno

sodišče v tem delu ugodilo zagovornikovi pritožbi in je obtoženko

oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Obtoženki je bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je

sorazmerna teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženkine krivde.

O pritožbi zagovornika obtoženega D. M.

Glede zagovora obtoženega D. M., da ni bil on tisti, ki je ponujal

drogo, pač pa da ga je TPD Bojan opozoril nase in z njim navezal

stike, je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da takemu zagovoru

ne verjame (str. 39 in 40 sodbe). V izpodbijani sodbi sodišče prve

stopnje prepričljivo obrazlaga, da iz poročil TPD Bojana in iz

njegove izpovedbe na glavni obravnavi nedvomno izhaja, da je bil prav

obtoženi D. M. tisti, ki ga je vprašal, če kaj potrebuje. Obtoženec

mu je povedal, da se tako on kot njegov sin V. ukvarjata z dobavami

kokaina in heroina, napisal pa mu je tudi številki njegovega in

sinovega mobilnega telefona ter domačega stacionarnega telefona.

Dokazna ocena, da sodišče prve stopnje verjame o tej okoliščini priči

TPD Bojanu, ne pa obtoženemu D. M., je prepričljiva in je ne morejo

omajati pritožbene navedbe zagovornika, da je TPD začel obtoženega

prefinjeno provocirati in izzivati glede drog, kar naj glede na

obtoženčevo nemoč, da bi se mogel upreti ponujeni nenadni priložnosti

in skušnjavi ob nepričakovanem zaključku, ne bi bilo težko.

Tudi pritožbena navedba, da je bil pri vseh treh kaznivih dejanjih

obtoženec izzvan s strani organov pregona, obtoženčeva duševna motnja

pa naj bi bila grobo in nezakonito izrabljena, niso utemeljene. V

obrazložitvi izpodbijane sodbe je dovolj obrazloženo (str. 27 in 28),

da ni šlo za izzvano kriminalno dejavnost, ne pri obtoženemu D.

M., ne pri drugih obtožencih. Obtoženi D. M. sploh ni imel pasivne

vloge, kot navaja pritožnik. Deloval je že v obstoječi in utečeni

kriminalni dejavnosti, v katero so se TPD-ja in tajni policijski

sodelavec (TPS) le vključili, kar potrjujejo njihova poročila,

predvsem pa posnetki telefonskih pogovorov in njihove izpovedbe.

Obtoženci so ponudili v prodajo prepovedane droge, zaradi česar je

očitek, da so TPD in TPS delovali aktivno in izzvali kriminalno

dejavnost, neutemeljen. Aktivnost TPD-jev je bila dovoljena, obtoženi

D. M. pa se je, tako kot tudi njegov sin V., pa tudi obtoženi D.

B., Z. K. in M. D., prostovoljno in po lastni volji odločil za

storitev kaznivih dejanj. Ni bil izzvan, njegovo telesno in duševno

zdravstveno stanje pa ni bilo izkoriščeno v njegovo škodo. Obtoženec

sploh ni bil tako pasiven, kot ga ves čas želi prikazati obramba,

tako da ni bila težka vključitev TPD-ja v njegovo kriminalno

dejavnost. Obtoženec je torej sam posredoval več telefonskih številk,

omenil je kot akterja pri prodaji tudi svojega sina, s katerim sta

predlagala komuniciranje dogovorjene vsebine preko SMS sporočil.

Obtoženec se je torej, kot iz izvedenih dokazov zaključuje sodišče

prve stopnje, prostovoljno in po svoji volji odločil za prodajo

mamil, ne da bi bil izzvan ali celo prisiljen, njegovo zdravstveno

stanje pa ni bilo zlorabljeno. Je pa zasledoval premoženjsko korist,

čeprav je vedel, da se ukvarja s prepovedanimi posli, saj to izhaja

tudi iz njegovega zagovora. Sodišče druge stopnje sprejema tudi način

presoje, ali naj bi v obravnavani zadevi šlo za izzvano kriminalno

dejavnost (str. 28 sodbe), tako da je torej zaključek, da kriminalna

dejavnost ni bila izzvana, ustrezno obrazložen. Zato niso bile kršene

obtoženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, kršeno pa tudi

ni bilo načelo enakosti pred zakonom, kot neutemeljeno očita

pritožnik.

Po členu 386 pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v

obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski

sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče s tem

v zvezi ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena pravična kazenska

sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo

obtoženčeve krivde.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega Z. K.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da dovoljenja, čeprav izdana po

veljavni zakonodaji, niso imela podlage v dejstvih, ki bi

opravičevala take odredbe. Podlaga morajo biti dejstva, ne pa le

navedbe in trditve policijskih predlogov, kot še navaja zagovornik.

Vsi posebni ukrepi so bili dovoljeni in zakoniti, kar je

prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo (str. 21 do 25).

Obrazloženo je, kako je policija dobila prve informacije glede

obtoženega D. M. že avgusta ali septembra 2003. Ker je bil utemeljen

sum, da gre za zaprto kriminalno združbo, ki je homogena in težko

dostopna, s klasičnimi metodami pa kriminalne združbe niso mogli

razkriti, so bili odobreni različni posebni ukrepi, najprej za

obtoženega D. M., decembra 2003 pa tudi zoper V. M., za katerega je

njegov oče D. povedal TPD-ju Bojanu, da se tudi ukvarja s preprodajo

drog. Skratka vsa dovoljenja so imela podlago v dejstvih, ki so

opravičevala tako ukrepanje, s katerim je bila odkrita tudi

identiteta obtoženega Z. K. Ni šlo torej za ukrepanje le po trditvah

policijskih predlogov, ki ne bi imele podlage v dejstvih, ki so

opravičevala odredbe.

Zagovornik obtoženega Z. K. tudi v pritožbi dvomi, ali je sploh šlo

za pravi denar, ker "pokazni denar ni bil nikoli pri kateremkoli od

obdolžencev ali pri kakem pravem direktnem dobavitelju dobljen". Ni

pa tudi "primopredajnega zapisnika" o predaji mamil koordinatorju

Z. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge zagovornika ali

pa jih je celo spremenilo, tako da ni bilo omogočeno "preizkušanje

verodostojnosti in trditev celo med seboj si nasprotujočih, policije

in preizkušanje navedb t.i. tajnih sodelavcev in resničnosti in

skladnosti le-teh".

Sodišče prve stopnje je obrazložilo (str. 48 sodbe), zakaj je bil

dokazni predlog zagovornika za zaslišanje neposrednih izvajalcev

ukrepa tajnega policijskega opazovanja zavrnjen. Priči U. Z. je

verjelo, ker izpovedbo potrjujejo v obrazložitvi navedeni dokazi.

Sodišče pa v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno

izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je

obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno

stopnjo verjetnosti. Zato obramba nima pravice do izvedbe prav vseh

predlaganih dokazov. Torej, če sodišče ni izvedlo vse predlagane

dokaze, s tem še ni kršena pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje

je v obravnavani zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je, kot

že navedeno, ocenilo. Utemeljilo pa je, zakaj je zavrnilo posamezni

dokazni predlog. Sodišče druge stopnje tako utemeljitev sprejema.

Tudi okoliščina, da eden od neposrednih dobaviteljev ni bil odkrit,

ni relevantna za obstoj očitanih kaznivih dejanj, kot je pravilno

zaključilo prvostopenjsko sodišče. Ta zaključek (str. 46 sodbe)

pritožbeno sodišče sprejema, saj identiteta ni bila ugotovljena

zaradi pomanjkanja podatkov, ne pa zato, ker naj policija tega ne bi

hotela.

Prav tako izvor denarja za odkup ni bistvenega pomena za obstoj

očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je bil denar pravi, saj je bil

eden od zneskov v zvezi z odkupom droge zamenjan v menjalnici, pa

tudi sicer ni bilo med obtoženci govora, da denar ne bi bil pravi.

Glede video kasete z dne 7.1.2004 pa je prvostopenjsko sodišče

sprejelo utemeljeno stališče (str. 46 sodbe), tako da je razvidno,

zakaj kaseta ni bila takoj posredovana sodišču z ostalim gradivom

vred in zakaj se na posnetku ne vidi Zveza tri. Če policiji ni uspelo

s tehničnimi sredstvi dokumentirati vsega doganja, to še ne pomeni

kršitve zakona, niti ne vzbuja dvom v delo policije.

V zvezi z izostankom prijetja obtoženega Z. K. pritožbeno sodišče ne

ugotavlja ravnanj, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost

izpodbijane sodbe, zlasti ker se je v tistem času kriminalna

dejavnost obtožencev še ugotavljala.

Glede nakupa dne 7.1.2004 pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev

prvostopenjskega sodišča (str. 47 sodbe), da glede identitete ovoja

ni dvoma. Potrdili so jo tako obtoženi Z. K. sam kot tudi obtoženi

D. M. in še T. G., ki je opravil analizo snovi. Res je bil predlagan

za analizo snovi neodvisni izvedenec, vendar je sodišče po dodatnih

poizvedbah in po zaslišanju T. G. predlog za postavitev neodvisnega

izvedenca zavrnilo (list. št. 1315), kar je ustrezno obrazložilo

(str. 148 sodbe). Glede pogovora dne 8.1.2004, torej dan po storitvi

obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik omenja v pritožbi,

pa sodišče prve stopnje le še dopolnjuje obrazložitev o prepričanju,

da je tudi obtoženi Z. K. storil kaznivo dejanje dne 7.1.2004 in da

ni resničen zagovor, da ni vedel zakaj v zadevi gre.

V zvezi s protipravno premoženjsko koristjo 500,00 evrov, kolikor si

je pridobil obtoženi Z. K., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

odločitev o odvzemu premoženjske koristi pravilna, ker je toliko ta

obtoženec vzel od zneska 4.000,00 evrov, ni pa nobenega dvoma, kot že

navedeno, da je šlo za pravi denar.

Zagovornik pa utemeljeno graja izrek odvzema mamila "obdolžencem",

saj ni opredeljeno, kaj in koliko je kdo dobil, niti ni določeno ali

obrazloženo, kaj ima v lasti ali posesti obtoženi Z. K. Zato je

pritožbeno sodišče sodbo v delu glede odvzema mamila spremenilo tako,

da odločbe o odvzemu mamil ni izreklo.

Utemeljena je pritožba tudi glede odločbe o stroških kazenskega

postopka. Obtoženec je brez zaposlitve in brez sredstev za

preživljanje ter ga vzdržujejo starši. Zato bi bilo s plačilom

stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo preživljanje.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo spremenilo

v odločbi o stroških tudi glede tega obtoženca, saj je tudi njega

oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Obtožencu je izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s

težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega V. M.

Kot že navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da

so bili vsi ukrepi po takrat veljavnih predpisih dovoljeni in

zakoniti. Najprej je opisano, kdaj, kako in kateri ukrepi so bili

odrejeni zoper obtoženega D. M., nato pa tudi, kateri ukrepi in zakaj

so bili odrejeni še zoper obtoženega V. M. Do teh ukrepov je prišlo

zaradi informacij obtoženčevega očeta TPD-ju, da se z drogo ukvarja

tudi obtoženec, torej V. M., katerega telefonsko številko je oče dal

TPD-ju. Zato je bila zaradi ugotovljene vloge in povezanosti V.

M. z ostalimi člani kriminalne združbe, upravičena izvedba prikritega

ukrepa še zoper njega (str. 23 sodbe). Sklepanje, da se je tudi

V. M. ukvarjal s kriminalno dejavnostjo, je bilo vsekakor utemeljeno,

saj se je kmalu potrdilo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da

so bili dokazi, pridobljeni s temi ukrepi, nezakoniti. Pritožbene

navedbe torej ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje o

zakoniti izvedbi ukrepov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pri kaznivih dejanjih,

zlasti pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe, ni natančneje

določena vloga, aktivnost in prispevek vsakega od obtoženih D. in V.

M. pri storitvi kaznivih dejanj. Vloge obtožencev so dovolj natančno

opisane, tako da sta razvidna tudi aktivnost in prispevek obtoženega

V. M.

Pritožnik neutemeljeno graja še izvedbo prikritega ukrepa navideznega

odkupa in odlog odvzema prostosti vsaj v delu glede obtoženega

V. M. pri dejanju pod točko III. Sodišče prve stopnje je namreč o tem

sprejelo pravilno stališče (str. 25 sodbe) in se pritožbeno sodišče z

zaključkom, da termin "začasni" odlog še ne pomeni, da tega ukrepa

zoper istega obtoženca ni moč izreči večkrat. Nikakor ni šlo za

odložitev "v nedogled" kot omenja pritožnik. Ker je šlo za odkrivanje

članov kriminalne združbe, ki je trajalo dalj časa, zaradi tega ni

utemeljen pritožbeni očitek, da je bila podana nevarnost za življenje

in zdravje tretjih oseb. Zato ne gre za nobeno kršitev določb

kazenskega postopka, kot neutemeljeno očita pritožnik.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da za

presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni odločilno, koliko

mamila je bilo procentualno v posameznih paketih. Pomembno je, da je

celotna količina vsebovala mamilo in tako imela psihotropne učinke,

tako kot je bilo pri obravnavanih kaznivih dejanjih, kot tudi pri

kaznivem dejanju pod točko 3 torej. Pritožbena navedba, da naj bi

bila vsebnost kokaina v snovi tako majhna, da se pojavlja vprašanje,

ali gre sploh za mamilo, je zato neutemeljena in omemba definicije

prepovedane droge ne potrjuje sklepanja obrambe, da naj ne bi šlo za

mamilo. Analiza pri Centru za forenzične preiskave je namreč tudi pri

dejanju pod točko III potrdila, da je šlo za kokain.

Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo

določbe kazenskega postopka, ker je bil sprejet sklep, da se angažira

izvedenec, ki bo ugotovil kvaliteto kokaina oziroma vsebnost

prepovedanih drog v navidezno odkupljenih snoveh, predsednica senata

pa se je sama odločila, da izvedenca ne angažira, temveč da bo

strokovnjak Centra za forenzične preiskave T. G. le dopolnil

strokovno mnenje. Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje po sprejetju

dokaznega sklepa o odreditvi izvedenca obrazložilo (str. 48 sodbe).

Po dobljeni informaciji na Institutu za sodno medicino dne 23.12.2004

(uradni zaznamek l. št. 1216) je bil ponovno angažiran T. G. iz

Centra za forenzične preiskave. Ker je tako sodišče dobilo odgovor že

s pomočjo navedenega strokovnjaka, je dne 5.1.2005 zavrnilo dokazni

predlog (list. št. 1315) za odreditev izvedenca glede mamila z dne

7.10.2004. Senat je torej najprej sprejel dokazni predlog, nato pa ga

je, potem ko je zbral potrebne podatke na drug način, zavrnil in je

to ustrezno obrazloženo. Ni torej o zavrnitvi dokaznega predloga

odločala predsednica senata sama, kot neutemeljeno navaja pritožnik,

predsednica senata je le opravila procesno dejanje, ko je še enkrat

povabila na glavno obravnavo pričo T. G. Bistvena kršitev določb

kazenskega postopka zato ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika glede previsoke

določene kazni. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse

okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je

določilo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna s težo kaznivih

dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z odločbo o stroških kazenskega

postopka. Obtoženi V. M. je brez premoženja in zaposlitve z minimalno

socialno pomočjo, pa še priprt je več kot eno leto. Zato bi bilo s

plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njegovo preživljanje.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno v tem delu ugodilo

zagovornikovi pritožbi in je odločbo o stroških kazenskega postopka

spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov

kazenskega postopka.

Pritožba je utemeljena tudi v delu glede odločbe o odvzemu

premoženjske koristi, ki jo je za dejanji pod točko I in III naložilo

v plačilo solidarno vsem obtožencem, ki so bili spoznani za krive za

ti dve kaznivi dejanji. Ni namreč določeno, za koliko je bil vsak od

obtožencev obogaten, ni torej specifikacije o posameznih obtožencih.

Zato je prišlo do kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena

ZKP, ker je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločbo o odvzemu

premoženjske koristi spremenilo tako, da je iz nje izpustilo izrek,

da je tudi obtoženi V. M. dolžan skupaj s soobtoženci plačati znesek

1.890,00 evrov (točka I) in 13.500,00 evrov (točka III) ter je tako v

tem delu torej ugodilo zagovornikovi pritožbi.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega D. B.

Pritožnik navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil

pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in

temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se ne sme opirati,

oziroma ki je bil pridobljen na podlagi takega dokaza. Pri tem

omenja, da se sodba opira na izpovedbe tajnih policijskih delavcev in

koordinatorja, TPD-ji pa so delovali v nasprotju z veljavnim ZKP-jem

in s kršitvijo Zakona o policiji, ker naj ne bi imeli pooblastilo za

vzpostavljanje stika z osumljenci, tako kot to lahko stori TPS. Kot

že navedeno, je utemeljitev sodišča prve stopnje (str. 21 sodbe), da

so bili vsi ukrepi v skladu z Zakonom o policiji in z ZKP, pravilna.

Delovanje TPD-jev in TPS-ja pa prav tako ni bilo v nasprotju s

Pravilnikom o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000), kjer

so tudi predpisani policijski ukrepi (člen 96 do 107). Tudi v tem

pravilniku ni predvidena razlika med delovanjem TPD in TPS v tem

smislu, kot navaja pritožnik, torej v različnih "statusih" enega in

drugega. TPD je torej lahko deloval in vzpostavljal osebne kontakte z

osumljenci. Te možnosti ni imel le tajni policijski sodelavec, kot

neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Tajnemu policijskemu delavcu torej

ni bilo z nobenim zakonitim določilom prepovedano tako delovanje, kot

je bilo v obravnavani zadevi.

Tudi zaslišanje koordinatorja U. Z. ni predstavljalo izvedbe

nedovoljenega dokaza, kot neutemeljeno navaja že ves čas kazenskega

postopka pritožnik. Zaslišanje je bilo dopustno, saj je koordinator

pojasnil, kateri posebni ukrepi so bili izvajani in na kakšni

podlagi, zoper koga so se izvajali, kako se je izvajala

identifikacija osumljencev, kako so se pisala poročila o tajnem

policijskem delovanju in ostala policijska poročila ter kako je

potekal odkup mamil, kako so bila prevzeta in kako so bila zavarovana

ter poslana v analizo. Ni šlo torej za vnašanje vsebine ovadbe med

dokaze. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem

koordinatorja (str. 25 in 26 sodbe) je zato prepričljiva in jo

pritožbeno sodišče sprejema. Prav tako ni bilo v nasprotju s predpisi

poslušanje posnetih telefonskih pogovorov po storjenem kaznivem

dejanju, saj je šlo za odkrivanje kriminalne združbe, ki je, kot je

razvidno iz obravnavanih kaznivih dejanj, aktivno delovala tudi po

storitvi kaznivega dejanja dne 16.12.2003.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožilstvu ni bilo treba

pojasniti, katero kaznivo dejanje se dokazuje s poslušanjem kaset.

Tožilka je pojasnjevala na glavni obravnavi, kaj je dokazano s

pogovori.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo vse dokaze tudi v zvezi

s krivdo obtoženega D. B. in je zaključke dovolj obrazložilo (str. 41

do 43). Vsa poročila, navedena v obrazložitvi, potrjujejo, da je

obtoženi V. M. vstopil v blok, kjer živi D. B., oba pa sta nato

izstopila iz bloka in šla do Fiata Punta. Sodelovanje potrjujejo še

telefonski razgovori med njima. Zato je pritožbena navedba, da

trditev, da je V. M. odšel na Bilečansko 2 v Ljubljani k D.

B., kateremu je preskrbel in izročil heroin, nima opore v dejstvih

niti v dokazih, niti niso policisti to okoliščino ugotovili,

neutemeljena. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prav D. B.

izročil heroin V. M., je zato prepričljiv. Res, da so policisti imeli

možnost oba obtoženca aretirati, kot navaja pritožnik, vendar pa je

na čas aretacije nedvomno vplival taktični načrt dela policije, ki je

kriminalno dejavost še ugotavljala.

Pritožnik še neutemeljeno navaja, da ni bilo nobene aktivnosti s

strani D. B. glede dobave in predaje mamila. Kot že navedeno, je bila

njegova vloga v tem, da je priskrbel in izročil V. M. heroin, tako

kot je opisano v izreku sodbe (kaznivega dejanja v točki I), nato pa

tudi v obrazložitvi.

Glede vzdevka "Bajro" pa je sodišče zapisalo zagovor obtoženega

D. M. (list. št. 809) tako, kot ga je podal. Vlogo obtoženega D. B.

pa je, kot že opisano, ugotovilo po oceni izvedenih dokazov,

navedenih v obrazložitvi sodbe. Zaključki so dovolj logično

pojasnjeni.

Tudi v zvezi s količino heroina v substanci je sodišče prve stopnje

sprejelo pravilno stališče (str. 43), da je v obravnavanem kaznivem

dejanju šlo za mamilo heroin. Za presojo ali je bilo kaznivo dejanje

izvršeno, kot že navedeno, ni odločilno, koliko heroina je bilo

procentualno v snovi, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo

in imela psihotropne učinke. Zato je pritožbena navedba, da snovi v

zvezi z dejanjem pod točko 1 ni moč šteti za mamilo, neutemeljena.

V tej obrazložitvi je že opisano, da sodišče druge stopnje sprejema

zaključek sodišča prve stopnje (str. 27 in 28 sodbe), da ni šlo za

izzvano kriminalno dejavnost. Organi pregona niso delali "po domače",

kot navaja zagovornik v pritožbi, pač pa so se vključili v že

obstoječo in utečeno kriminalno dejavnost obtožencev. Sodišče prve

stopnje je navedlo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin so bili

dovoljeni posebni ukrepi, ravnanje TPS in TPD-jev pa ni bilo tako, da

bi ga bilo možno oceniti kot njihovo napeljevanje k storitvi kaznivih

dejanj.

Ker po členu 386 ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo

zaradi določbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi,

je sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem pogledu. Obtoženemu D.

B. je bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s

težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Ustrezno so

bile upoštevane vse okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega M. D.

Zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma

rešilo predmeta obtožbe, ker ni uspelo ugotoviti identiteto neznanega

moškega. Identiteta res ni bila ugotovljena, vendar pa to "za obstoj

očitanih kaznivih dejanj ne more biti relevantno" (str. 46 sodbe) in

prvostopenjsko sodišče zato ni bistveno kršilo določb kazenskega

postopka, kot neutemeljeno očita pritožnik.

Tudi v zvezi z obtoženim M. D. ni bila izzvana kriminalna dejavnost.

Posebni ukrepi so bili zakonito določeni in sta se TPD-ja le

vključila v že obstoječo in utečeno dejavnost (sodba str. 28). TPD-ja

nista napeljevala obtožence, tudi M. D., ki je ponudil mamila v

prodajo, ne. Obtoženi M. D. je torej drogo ponudil v prodajo, kako pa

so potekali dogovori glede količine, cene in kraja predaje, pa niti

ni bistveno za obstoj kaznivega dejanja, sploh pa ne vpliva na oceno

sodišča prve stopnje, da kriminalna dejavnost ni bila izzvana.

Kot že navedeno v zvezi z drugimi pritožbami glede vsebnosti mamila v

zmesi, za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni

odločilno, koliko mamila je procentualno v posameznem paketu, pač pa,

da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke.

Zato je pritožbeni očitek v zvezi s količino preprodane droge v

snovi, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi vlogo obtoženega M. D. ugotovilo na

podlagi izvedenih dokazov ter pritožbeno sodišče zaključke v zvezi z

vsemi kaznivimi dejanji, ki so očitana temu obtožencu, sprejema.

Pritožba pa je utemeljena glede odločbe o kazenski sankciji.

Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 196/I

KZ zlasti upoštevalo težo tega kaznivega dejanja, navedlo pa je še

druge obteževalne in olajševalne okoliščine. Zagovornik utemeljeno

navaja, da je tudi odkrito priznanje in sodelovanje s sodiščem, pa

tudi obžalovanje napak, pomembna okoliščina, ki vpliva na odmero

kazni. Zato je sodišče druge stopnje zagovornikovi pritožbi v delu

glede določene kazni za kaznivo dejanje po členu 196/I KZ ugodilo in

je določeno kazen znižalo na tri leta zapora, nakar je ob upoštevanju

pravične kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po členu 310/I

KZ izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Enotna kazen

je izrečena po določbah o steku kaznivih dejanj.

V zvezi z dejanjem pod točko IV/2 je odločba o tem, da se obtoženemu

M. D. odvzame znesek 6.000,00 evrov, pravilna, saj so pritožbene

navedbe, da naj bi šlo dejansko za izgubo, neutemeljene glede na to,

da je obtoženi pridobil navedeni znesek.

Zagovornik obtoženega M. D. se je pritožil tudi zaradi odločbe o

stroških kazenskega postopka. Navaja, da bi sodišče moralo določiti

nižjo povprečnino glede na obtoženčevo sodelovanje v kazenskem

postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče

pravilno odločilo in je glede na obtoženčevo premoženjsko stanje

določilo primerno povprečnino, ki je sorazmerna s trajanjem in

zamotanostjo postopka ter premoženjskimi razmerami obtoženca.

Glede pritožbe Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve

Pritožnica višja državna tožilka B. Z. H. v zvezi z obtoženim

D. M. navaja, da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo

količine mamil, pa tudi okoliščino, da je v prodajo prepovedanih drog

in izvrševanje kaznivih dejanj spravil tudi sina V. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je obtožencu bila izrečena pravična kazenska

sankcija, ki je sorazmerna s težo storjenega kaznivega dejanja in

tudi zlasti s stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti. Vse navedene

okoliščine so bile torej ustrezno upoštevane in je zato pritožba v

tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu glede obtoženega M. D., ko v

zvezi s kaznivim dejanjem po členu 310/I KZ pritožnica zahteva

določitev daljše zaporne kazni in v posledici tudi določitev daljše

enotne zaporne kazni. Za navedeno kaznivo dejanje je bila tudi temu

obtožencu izrečena pravična kazenska sankcija in je sodišče prve

stopnje ustrezno upoštevalo količino orožja in streliva, ki ga je

hranil obtoženec.

Glede obtoženega D. B. pa prav tako v zvezi s kaznivim dejanjem po

členu 310/I KZ predlaga višja državna tožilka določitev višje kazni

brez uporabe omilitvenih določil. Sodišče druge stopnje sprejema

obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da obstojijo tehtne

olajševalne okoliščine za uporabo omilitvenih določil. Tudi za to

kaznivo dejanje je določena pravična kazenska sankcija in je zato

pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Glede na pozitivno prognozo, ki je v izpodbijani sodbi za obtoženo

B. B. ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče sprejema odločitev

prvostopenjskega sodišča o izreku pogojne obsodbe z uporabo

omilitvenih določil. Vse okoliščine, navedene v zvezi s to obtoženko

(str. 69 sodbe), so nedvomno take, da je tudi uporaba omilitvenih

določil ustrezna in je bila torej tudi tej obtoženki izrečena

pravična kazenska sankcija.

Neutemeljen pa je tudi predlog, da naj se obtoženim D. M., V. M. in

Z. K. v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II solidarno naloži v

plačilo znesek 4.000,00 evrov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem

pritožbenim predlogom ponavlja, da je potrebno določiti, za koliko je

bil vsak od obtožencev obogaten. Treba je torej specificirati

povečano korist pri obtožencih, zaradi česar ni možno odvzeti

premoženjsko korist solidarno vsem obtožencem, ne da bi se sploh

ugotavljalo, kolikšen del pridobljene premoženjske koristi je prejel

vsak od njih.

Tudi pritožbeni predlog, da naj se obtoženemu M. D. naloži v plačilo

višjo povprečnino, ni utemeljen. Določeni znesek 140.000,00 SIT je ob

upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka in tudi

obtoženčeve vloge v njem, ter njegovih premoženjskih razmer ustrezen

znesek, seveda ob upoštevanju, da je obtožencu izrečena enotna kazen

tri leta in štiri mesece zapora, zoper obtoženca pa je bil odrejen

pripor od 16.5.2004 in sedaj že prestaja zaporno kazen.

Obtožencem so bila odvzeta mamila, vendar pa niti iz izreka niti iz

obrazložitve ni razvidno, komu, kaj in koliko je treba odvzeti, niti

ni razvidno, koliko in kakšna mamila naj bi kdo ob obtožencev imel.

Na to, da se kar vsem obtožencem odvzamejo mamila, pa je, kot že

navedeno, opozoril tudi zagovornik obtoženega Z. K. Zato je sodišče

druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega Z. K. in je

izpodbijano sodbo v zvezi s tem obtožencem, ker pa so po členu 387

ZKP razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženega Z.

K., v korist tudi soobtožencem, pa tudi po uradni dolžnosti v zvezi z

ostalimi obtoženci, spremenilo tako, da je odločilo, da se obtožencem

zasežena mamila ne odvzamejo.

V zvezi s pritožbo zagovornika obtoženega V. M. je pritožbeno sodišče

že obrazložilo, da je sodišče prve stopnje, zato ker je temu

obtožencu in še ostalim, ki so bili spoznani za krive storitve

kaznivih dejanj pod točkama I in III, naložilo v plačilo pridobljeno

premoženjsko korist solidarno, kršilo določbo 5. točke 372. člena

ZKP, saj je v škodo obtoženca prekoračilo pravico, ki jo ima po

zakonu. Ker pritožbeno sodišče po členu 387 ZKP ugotavlja, da so

razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženega V.

M., v korist tudi obtoženim D. M., D. B. in M. D., je po uradni

dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi

spremenilo tudi glede teh treh obtožencev tako, da tudi njim, iz

enakega razloga kot obtoženemu V. M., ni odvzelo premoženjske koristi

v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko I in III.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z odločbo o stroških kazenskega

postopka ugodilo zagovornikom obtoženih V. M., Z. K. in B. B. ter je

odločilo, da se te obtožence oprosti povrnitve vseh stroškov

kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Ker

pa je tudi obtoženi D. M. priprt že več kot eno leto in prejema le

razmeroma nizko pokojnino, bi bilo s plačilom stroškov kazenskega

postopka ogroženo tudi njegovo preživljanje. Zato sodišče druge

stopnje ugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih je bilo odločeno v

korist ostalih treh obtožencev, tudi v korist obtoženemu D.

M. in zato je po členu 387 ZKP po uradni dolžnosti ravnalo tako,

kakor da bi se pritožil tudi on in je tudi v zvezi z njim odločilo,

da se ga oprosti plačila povrnitve vseh stroškov iz 1. do 6. točke

II. odstavka 92. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti po I.

odstavku 383. člena ZKP. Ob tem preizkusu ugotavlja, da

prvostopenjsko sodišče ni kršilo drugih določb materialnega in

procesnega zakona, navedenih v tem zakonitem določilu.

Zato je sodišče druge stopnje ob delnih ugoditvah pritožbam

zagovornikov in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo

tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa

je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je v ostalem

pritožbe zagovornikov, v celoti pa pritožbi višje državne tožilke in

zagovornika obtoženega D. M. zavrnilo kot neutemeljeni.

Na seji senata sta bila navzoča zagovornika obtoženih D. B. in Z.

K. Zato je pritožbeno sodišče še določilo, da se potrebni izdatki in

nagrada zagovornikov po uradni dolžnosti teh dveh obtožencev v zvezi

s pritožbenim postopkom izplačajo iz proračunskih sredstev. Tako je

odločilo zato, da ne bi bilo ogroženo preživljanje obeh obtožencev.