Appeal partially allowed; court adjusts costs based on 19.2% plaintiff success rate under ZPP Art. 154.1.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi

o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi

stranki povrniti 23.657,36 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni. V

ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se

zavrne.

[JEDRO]

V pritožbenem postopku ni sporno lastinštvo objektov, pač pa

vprašanje, katere objekte sta toženca poškodovala in višina škode.

Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna

plačati tožniku odškodnino v višini 288.080,31 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 dalje do plačila in mu povrniti

pravdne stroške v znesku 289.432,00 SIT v roku 15 dni, v primeru

zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje

do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu navedene sodbe je tožena stranka vložila

pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-drugo

uradno prečiščeno besedilo). Pritožbenemu sodišču predlaga

razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da se

tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Navaja, da je

sodišče dosodilo odškodnino, pri čemer je izhajalo iz cenitve

objektov na dan cenitve, ne pa iz škode. Neupravičeno je priznalo

strošek izkopa gradbene jame v višini 18.500.000,00 din, opaženja

sten in plošče rezervoarja 12.999.540,00 din ter nepravilno ni

upoštevalo amortizacije objektov za čas od leta 1989 dalje. Toženca

nista posegla ne v zajetje ne v cevi. Dokazna ocena, da sta toženca

namerno poškodovala vodno zajetje in rezervoar, ni prepričljiva.

Sodišče ni navedlo, kateri naj bi bili ti dokazi, pravni prednik

tožnika pa je izpovedal, da so spori glede ceste botrovali tudi

razbitju rezervoarja in vodnega zajetja. Sodba nima razlogov glede

dosojenega zneska za vodno zajetje. Sodišče ni navedlo, zakaj ni

izvedlo dokaza z zaslišanjem prič A.Š. in njenega moža (AA.Š.), ter

zakaj ni opravilo poizvedb na upravni enoti. Iz primerjave

izvedenskega mnenja izvedenca M.S. in predračuna SGD B. Zagorje ob

Savi z dne 16.6.1988, ki se oba nanašata na stroške izgradnje

uničenih objektov, je razvidno, da so za iste postavke v izvedenskem

mnenju določene šestkrat višje cene, čeprav sta bila predračun in

cenitev izdelana v letu 1989. Napačna je tudi odločitev o stroških

pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke je le 19,2%, zato bi morala

tožeča stranka povrniti pravdne stroške toženi stranki in ne obratno.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov

glede prisojene odškodnine zaradi uničenja vodnega zajetja, ni

utemeljen. Razlogi o višini škode zaradi uničenja (tudi) tega objekta

so pojasnjeni v drugem, tretjem, četrtem in petem odstavku na 5.

strani sodbe in v celoti temeljijo na predloženi cenitvi izvedenca

M.S. (priloga A1,) in revalorizacijah te cenitve (priloga A2 in red.

št. 37 spisa), ki jim tožena stranka ni oporekala. Tudi ni res, da ni

obrazloženo na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo

do zaključka, da sta toženca porušila tudi vodno zajetje. Razlogi v

zvezi s tem so pojasnjeni v petem odstavku na 3. strani sodbe.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnoodločilnih razlogov

torej ni podana.

Čeprav sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z

zaslišanjem A.Š. in AA.Š. ter opravilo poizvedb na upravni enoti, po

oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa

tudi ne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nevedeni dokazi so

bili predlagani zaradi razjasnitve vprašanja, ali je bilo za gradnjo

spornih objektov pridobljeno gradbeno dovoljenje (glej tretji

odstavek na list. št. 24 spisa), kar v tej odškodninski pravdi ni

pravnorelevantno. Namreč, tudi če ni bilo gradbenega dovoljenja, to

še ne pomeni, da ravnanje tožencev (poškodovanje objektov, zgrajenih

z dovoljenjem lastnice zemljišča) ni bilo nedopustno, da tožencema ni

nastala škoda, da med slednjima ni vzročne zveze ter da ni

odgovornosti tožencev (prim. prvi odstavek 154. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi

spremembami, veljavnega v času nastanka spornega pravnega razmerja).

Ker torej neizvedeni dokazi niso bili predlagani v zvezi z dejstvi,

ki bi vplivali na obstoj elementov odškodninskega delikta, jih

sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo.

V pritožbenem postopku ni sporno lastništvo objektov, pač pa

vprašanje, katere objekte sta toženca poškodovala in višina škode.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje, da sta

toženca poleg vodnega rezervoarja razbila tudi vodno zajetje. Dokazna

ocena sodišča prve stopnje ima oporo v prepričljivi izpovedbi

tožnikovega očeta, v fotografijah, ozačenih s številko A4-A11 in

nenazadnje tudi v cenitvi izvedenca M.S., ki si je sporne objekte

ogledal dne 13.9.1989, nekaj dni po škodnem dogodku in ugotovil, da

je poškodovano tudi vodno zajetje. Pritožbene trditve v zvezi s tem,

da so v odškodnini neutemeljeno zajeti stroški izkopa jame in

opaženja sten plošče rezervoarja, ter, da so stroški v primerjavi s

predračunom SGD B. Zagorje ob Savi previsoki, predstavljajo

nedovoljena nova dejstva, za katera tožnik ne trdi, da jih brez svoje

krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje

(prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka namreč ni nasprotovala

cenitvi izvedenca M.S., na katero je tožnik opiral tožbeni zahtevek,

niti opravljanim valorizacijam cenitve. Tudi sicer ni izključeno, da

vzpostavitev prejšnjega stanja terja tudi te stroške. Dodati je še,

da v ugotovljeni škodi niso zajeti stroški odvoza ruševin, kar tudi

sodi v okvir vzpostavitve prejšnjega stanja. Sporni predračun pa je

bil izdan v letu 1988 in ne v letu 1989, kar trdi pritožba. Tudi

amortizacija (strošek obrabe) spornih objektov po letu 1989, v

katerem je prišlo do poškodovanja objektov, v cenitvi pravilno ni

upoštevana.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka uspela le z 19,2% zahtevka,

zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravdnih stroških po

določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Uspeh tožene stranke ni

neznaten, niti niso podane kakšne druge posebne okoliščine primera,

ki bi bi opravičevale uporabo določbe drugega ali tretjega odstavka

154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato o stroških obeh pravdnih

strank odločilo po kriteriju uspeha, kot smiselno predlaga pritožba.

Pri odmeri pravdnih stroškov je upoštevalo stroške tožeče stranke v

znesku 372.132,00 SIT, in stroške pritožbenega postopka tožene

stranke v znesku 82.700,00 SIT, kot jih je pravdnima strankama

priznalo že sodišče prve stopnje. Poleg teh stroškov je odmerilo še

ostale stroške tožene stranke, ki jih sodišče prve stopnje zaradi

zmotnega materialnopravnega izhodišča ni odmerilo. Toženi stranki je

priznalo stroške za zastopanje na naroku dne 25.5.2004 v višini 200

točk (drugi odstavek Tar. št. 20 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS,

št. 67/03), za odsotnost iz pisarne v višini 60 točk (četrti odstavek

7. člena OT), 2% materialnih stroškov v višini 572,00 SIT (tretji

odstavek 13. člena OT) in 20% davek na dodano vrednost v višini

5.834,40 SIT. Drugih stroškov tožena stranka v postopku na prvi

stopnji ni priglasila. Stroškov za kilometrino pa ji pritožbeno

sodišče ni priznalo, ker jih ni specificirala (drugi odstavek 163.

člena ZPP). Tožeči stranki je glede na njen 19,2% uspeh priznalo

71.449,34 SIT pravdnih stroškov, toženi stranki pa glede na njen

80,8% uspeh 95.106,70 SIT. Po medsebojenm pobotanju stroškov je

tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 23.657,43 SIT stroškov

postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v

odločitvi o stroškovnem delu pritožbi delno ugodilo in spremenilo

stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožeča stranka

dolžna toženi stranki povrniti 23.657,43 SIT stroškov pravdnega

postopka (4. točka 358. člena ZPP). Ker so glede ostalega pritožbeni

očitki neutemeljeni in ker ni po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev

(drugi odstavek 350. člena ZPP), je v ostalem pritožbo zavrnilo in

izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, ampak le

glede stranske odločitve, je pritožbeno sodišče njeno zahtevo za

povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (tretji odstavek

165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).