Appeal dismissed; first instance court correctly awarded damages under Article 179 of the Obligations Act.

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem lažjem zvinu (prve stopnje)

odmerilo nepremoženjsko škodo v pravilnem znesku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati

tožnici 483.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter ji

povrniti 40.168,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi

obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe

materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče

ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo sodišča

prve stopnje tako, da ji prisodi še 370.000,00 SIT odškodnine za

nematerialno škodo in odmeri pravdne stroške po uspehu. V pritožbi

tožnica navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za

telesne bolečine ni v dovolj veliki meri upoštevalo težo trpljenja,

da bi na tak način oškodovanka prišla do ustreznega zadoščenja.

Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica po nezgodi vsa iz sebe ter

da se je slabo počutje osredotočilo na težave z vratom, kjer so

naslednji dan v bolnici ugotovili občutljivost dveh vratnih vretenc.

V nadaljevanju pritožbe tožnica opisuje potek zdravljenja in se

sklicuje na ugotovitve izvedenca ter meni, da je primerna odškodnina

iz tega naslova vsaj 350.000,00 SIT in ne 200.000,00 SIT kot ji je

prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi odškodnina za strah je prisojena

prenizko in bi bilo potrebno prisoditi še 70.000,00 SIT tako, da bi

tožnici pripadlo skupaj 120.000,00 SIT. Tožnica še vedno trpi

bolečine v vratu in so njene splošne življenjske aktivnosti zmanjšane

za 1%. Glede na težave pri poklicnem delu in bolečine ob gledanju

nazaj in psihičnih težav, ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo ter

upoštevanju, da mora zaradi bolečin v vratu večkrat prekinjati delo

in vanj vlagati več napora kot doslej. Glede na te težave ji je

sodišče prisodilo prenizko odškodnino v znesku 200.000,00 SIT in jo

je potrebno zvišati še za 150.000,00 SIT. Pri tem se tožnica sklicuje

na posamezne primere pregleda sodne prakse v knjigi Denarna

odškodnina za nepremoženjsko škodo in podobne primere pri

prvostopenjskem sodišču. Tudi stroški niso odmerjeni po uspehu, saj

je tožena stranka neutemeljeno ugovarjala temelju in bi moralo

sodišče zaradi tega tožnici priznati vse stroške izvedencev ter

sorazmerni del stroškov glede na uspeh v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa v konkretnem primeru je primernost

prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah

in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in

pravilnost odločitve o pravdnih stroških glede na to, da tožnica

izpodbija sodbo v zavrnilnem delu samo v tem delu.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda

pravične denarne odškodnine. Uporaba tega pravnega standarda pa mora

biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi

njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi

individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v čl. 179

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju besedila OZ). To pa so:

- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi

odstavek čl. 179 OZ),

- pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo (drugi odstavek čl. 179

OZ).

Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer na

razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter

odškodninami zanje in primerjavo z odškodnino za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica v prometni nesreči

utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice prve najlažje stopnje in

ugotovitvijo trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnostmi med

zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo

izvedenca, trajanje in obliko strahu ter zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, ki so minimalne saj ima tožnica težave le pri robljenju

talnih oblog in dvigovanju res težkih bremen, ostalih težav pa

tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje in izvedenca nima, je

sodišče odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z

kriteriji iz čl. 179 OZ tako, da je neutemeljena pritožba tožnice, ki

trdi, da ji je bila odmerjena odškodnina v prenizkem znesku. Tožnica

se pri tem neutemeljeno sklicuje na posamezne primere iz knjige

Denarna odškodinna za nepremoženjsko škodo (GV Založba 2001) in

posamezne primere sodb Okrožnega sodišča in sklenjene poravnave

tožene stranke, ko pa gre v primerih, na katere se sklicuje tožnica,

za hujše poškodbe pri katerih so bolečine bile večje intenzitete,

prav tako duševne bolečine in posledice. Sicer pa je tudi primer od

primera drugačen, pri čemer je potrebno upoštevati tudi individualen

odnos oškodovanca, kar je bilo kot že omenjeno pri odmeri

nepremoženjske škode upoštevano, zaradi tega je neutemeljena

pritožbena trditev, da konkretni primer odstopa od obstoječe sodne

prakse.

Tudi stroški so odmerjeni po uspehu. Stroški izvedenca so del

pravdnih stroškov in delijo enako usodo kot ostali stroški in se to

upošteva pri njihovi odmeri, po uspehu v pravdi. Nikakršne pravne

podlage ni, da se stroški izvedenca ne priznavajo kot sestavni del

ostalih sodni stroškov in da bi jih bila tožena stranka dolžna trpeti

ne glede na uspeh v pravdi kot neutemeljeno predlaga tožnica v

pritožbi.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, niti ni sodišče prve

stopnje zagrešilo absolutnih bitvenih kršitev določb iz 1., 2., 6.,

7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka čl. 339 ZPP, na kar

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350

ZPP) je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi

sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).