Appeal allowed; first-instance judgment voided for failing to address all defendant's procedural objections.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem

obsodilnem delu in izreku o stroških postopka razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

V razlogih sodbe se mora sodišče opredeliti do vseh relevantnih

ugovorov tožene stranke. Sicer sodba nima vseh razlogov in je ni

mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14.

tč. 2. odst. 339.člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožniku 2.004.155,00 SIT z obrestmi in mu

povrniti na 1.334.577,00 SIT odmerjene pravdne stroške z obrestmi. V

presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi, ki jo v skladu s svojim pritožbenim interesom izpodbija

v obsodilnem delu in izreku o stroških postopka vlaga tožena stranka

pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu

sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se prvo sodišče v razlogih

sodbe ni opredelilo do številnih ugovorov tožene stranke. Tako se

prvo sodišče ni opredelilo do ugovora, da je tožeča stranka z

opustitvijo potrebne skrbnosti sama povzročila oziroma prispevala k

zasegu spornega vozila. Nadalje se prvo sodišče ni opredelilo v zvezi

z zahtevkom za izgubljeni dobiček na toženkin ugovor pomanjkanja

aktivne legitimacije. Toženka je namreč zatrjevala, da je tožnik sam

trdil, da naj bi sporno vozilo predstavljalo stvarni vložek v družbo

G. d.o.o., kateri ga je tožnik dejansko že izročil. Ob navedenem pa

bi tako lahko škoda eventuelno nastala le navedeni družbi, ne pa

tožniku. Ker tožnik z navedenim vozilom ni mogel več razpolagati, je

kooperacijska pogodba, ki naj bi jo sklenil z družbo K. d.o.o.

brezpredmetna. Iz navedenega razloga tožnik vozila tudi ne bi mogel

dajati v najem drugim poslovnim partnerjem. Poleg tega tožnik tudi ni

izpolnjeval pogojev za realizacijo kooperacijske pogodbe, ker ni imel

obrtnega dovoljenja, niti ni bil registriran kot s.p. in zato ne bi

mogel opravljati legalnih prevozov in pridobivati zaslužka na tej

podlagi. Do vseh navedenih ugovorov tožene stranke se sodišče ni

opredelilo v razlogih sodbe. S tem tudi ni upoštevalo določbe 3.

odstavka 189. člena ZOR po kateri je potrebno pri oceni izgubljenega

dobička upoštevati dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno

pričakovati glede na normalen tek stvari. Pritožba nadalje oporeka

stališču sodišča, da je tožnik utrpel škodo zaradi neprimernega

skladiščenja. V tem delu je izvedenec Š. svoje mnenje opiral na

izračun izvedenca F., ki je neobrazložen in izdelan po navodilih

tožnika in ga zato ni moč upoštevati. Zmotna je nadalje prvostopna

odločitev o tem, da je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov

postopka o prekršku. Stroški zagovornika niso našteti v 175. členu

Zakona o prekrških, ki opredeluje stroške v postopku o prekršku in

torej ne gre za takšne stroške, ki bi v primeru ustavitve postopka

bremenili proračun. Neutemeljen naj bi bil tudi tožnikov zahtevek za

povrnitev stroškov predhodnega postopka, ker to niso pravdni stroški.

Tudi sicer naj bi bil izrek o stroških postopka neobrazložen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da sodišče prve

stopnje ni zavzelo stališča v razlogih sodbe do vseh ugovorov, ki jih

je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 20.2.2002 ni

odločilo o temelju zahtevka. V razlogih je le navedlo, v kateri

določbi Zakona o prekrških je iskati pravno podlago za povrnitev

škode, ki jo je eventuelno utrpel tožnik v zvezi z izrečenim

varstvenim ukrepom. Tako je dana podlaga za povrnitev škode, ki jo je

tožnik utrpel z izrečenim varstvenim ukrepom odvzema predmetov v

določbi 1. odstavka 245. člena Zakona o prekrških. Vendar pa je v 2.

odstavku istega člena določeno, da pravice do povrnitve škode iz

prejšnjega odstavka nima tisti, ki je s svojim krivim priznanjem ali

kako drugače povzročil svoje kaznovanje oziroma izrek kakšnega

drugega ukrepa, razen če je bil to prisiljen. Tožena stranka je, kot

to zatrjuje v pritožbi, res v vlogi z dne 20.6.2000 postavila ugovor,

da je tožeča stranka z opustitvijo potrebne skrbnosti sama povzročila

oziroma prispevala k zasegu spornega vozila. Navajala je torej, da

obstoje okoliščine iz 2. odstavka 245. člena, zaradi katerih tožnik

nima pravice do povrnitve škode, njen ugovor pa vsebuje tudi ugovor

eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Glede tega

ugovora se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo. Prav

tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora

pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije v zvezi z uveljavljanim

zahtevkom za izgubljeni dobiček. Dejstvo je, da je tožnik zatrjeval,

da je vozilo uvozil zato, da bi ga vložil kot stvarni vložek v družbo

G. d.o.o. in da ji je vozilo že izročil v posest. Ob takšni njegovi

trditvi in hkratni trditvi, da je sklenil kooperacijsko pogodbo z

družbo K. d.o.o. bi se prvo sodišče moralo opredeliti do zadevnega

ugovora tožene stranke, v katerem je ta zatrjevala, da bi škodo

zaradi izpada dohodka v zvezi z oddajanjem predmetnega vozila lahko

utrpela kvečjemu družba G. d.o.o. Prav tako se sodišče ni opredelilo

v razlogih sodbe do trditev tožene stranke, o tem, da tožnik ni

izpolnjeval formalnih pogojev za sklepanje kooperacijske pogodbe z

družbo K. d.o.o. že zato, ker ni imel niti obrtnega dovoljenja, niti

ni bil registriran kot s.p. Naveden ugovor tožene stranke ima toliko

večjo težo ob upoštevanju izračuna prvega sodišča, ko niti ni

upoštevalo kooperacijske pogodbe sklenjene med K. d.o.o. in tožnikom,

temveč le, koliko bi lahko tožnik zaslužil z oddajanjem vozila.

Predpogoj za ustvarjanje dobička z oddajanjem vozila je upravičenje

razpolagati z vozilom in upravičenje dajati vozilo v najem. Ob vsem

navedenem, čemur je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve

stopnje ugovarjala, izpodbijana sodba nima razlogov. Prav tako sodba

sodišča prve stopnje nima jasnih razlogov o tem, zakaj je tožena

stranka dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja v prekrškovnem

postopku. Prvo sodišče se v zvezi s tem res sklicuje na določbo 176.

člena Zakona o prekrških, ki določa, da stroški postopka v primeru

ustavitve postopka bremenijo proračun. Vendar se o stroških postopka

odloča v postopku, v katerem so nastali. Očitno v prekrškovnem

postopku, v katerem je bilo odločeno, da stroški postopka bremenijo

proračun, tožniku niso bili odmerjeni stroški zagovornika. Zakaj je

povrnitev teh stroškov kot škodo upravičen zahtevati v predmetnem

postopku, pa prvostopno sodišče v razlogih sodbe ni navedlo. Glede na

vse spredaj navedeno so sodbeni razlogi pomanjkljivi in deloma

nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče

na podlagi 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. Ker

je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo v obsodilnem delu

in posledično o stroških postopka, se ni posebej opredeljevalo do

tistih pritožbenih trditev, ki zadevajo stroškovno odločitev. Glede

na nadaljnje pritožbene trditve je le pojasniti, da pritožba

neutemeljeno graja prvostopno stališče, po katerem je le-to sledilo

mnenju izvedenca Š., ki je pri svojem izračunu v zvezi s škodo zaradi

nepravilnega skladiščenja sledil mnenju izvedenca F.. Iz navedb

tožene stranke na list.št. 66 spisa namreč izhaja, da le-ta ne

nasprotuje izvedeniškemu mnenju izvedenca M.F. glede obsega in

ugotovitev poškodb. Zato neutemeljeno v pritožbi očita prvemu

sodišču, da je posredno oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca, ki

ga je tožnik angažiral izven pravde. Prav tako po mnenju pritožbenega

sodišča določba 376. člena Obligacijskega zakonika ni uporabna za

razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika,

nobenih razlogov pa tudi ni, da bi tožniku odrekali pravico do

povrnitve stroškov predhodnega postopka, ki ga izrecno predvideva 17.

poglavje Zakona o prekrških, ki ga je uporabiti za konkreten primer

(Ur.l. SRS, št. 25/83 in nadaljnji).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili

zaznamovani.