Appeal dismissed; Sklad is liable for damages, not the Republic of Slovenia, per ZDen and ZSKZ.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72.

člena ZDen zaradi neuporabe kmetijskih zemljišč je Sklad kmetijskih

zemljišč in gozdov RS, ne pa tudi Republika Slovenija.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom nadomestilo

v višini 256.125,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi,

zavrnilo pa je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov s

pripadki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi

stranki stroške tega postopka v znesku 28.050,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 23.2.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo so se tožniki pravočasno pritožili zaradi zmotne uporabe

materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi citirajo 3. odstavek

2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike

Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), ki določa, da Sklad opravlja naloge

v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Sodišče prve stopnje je

v obrazložitvi sodbe zapisalo, da naj bi po navedbah tožeče stranke

do takrat z njimi gospodaril Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov

Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) v korist in za račun RS,

kar ne drži, ker je tožeča stranka citirala določilo 2. člena ZSKZ.

Glede na citat sodbe, citat zakonskega določila ter na dejstvo, da

sodišče v obrazložitvi ne odgovori na navedbe stranke, in sicer na

citat zakonskega določila, za katerega stranka meni, da je relevanten

oz. bistven za odločitev o pasivni legitimaciji, pa je pritožba

mnenja, da je podana bistvena kršitev procesnih določb, in sicer 14.

točke II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP), obenem pa gre za kršitev ustavne pravice iz 22.

člena Ustave RS, ki je tudi v tem, da mora sodišče prepričljivo

odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja

pravna stališča. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa pritožba

pripominja, da sodišče ni uporabilo določila 2. in 3. člena ZSKZ.

Slednji določa, da je Sklad pravna oseba in posluje v skladu s

predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni z zakonom drugače

določeno. Prav tako pa sodišče pri odločanju o stroških ni uporabilo

določila 162. člena ZPP, ki določa, da ima državni organ, kadar se

udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po

določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Za to določbo v

razmerju do 15. člena (verjetno pritožba misli na 16. člen) Zakona o

državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) velja tako načelo lex

posterior derogat legi priori, kot načelo lex specialis derogat legi

generali. Priznanje stroškov za odgovor na tožbo v višini 200

odvetniških točk in zastopanje na naroku po mnenju pritožbe niso

stroški, temveč nagrada, določena na podlagi odvetniške tarife,

medtem ko materialni stroški v višini 5 točk pa dejansko spadajo v

okvir 162. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor v skladu z določbo

1. odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila pravnim prednikom

tožnikov na podlagi delne denacionalizacijske odločbe št.

... z dne 8.9.2000 vrnjena kmetijska zemljišča iz k.o.

... V skladu z določbo prvega odstavka 20. člena ZSKZ je Sklad

zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim

lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji, Sklad pa je tudi s

temi zemljišči do tedaj gopodaril (prvi odstavek 2. člena ZSKZ), in

sicer je opravljal naloge v imenu RS in za njen račun (tretji

odstavek 2. člena ZSKZ). S tem, ko je sodišče prve stopnje v

obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je po navedbah tožeče

stranke z zemljišči gospodaril Sklad v korist in za račun RS, pri

čemer pa tožeča stranka tega ni navedla, temveč je le citirala tretji

odstavek 2. člena ZSKZ, ni podana 14. točka 339. člena ZPP. Splošno

znano je namreč, da je s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi

v lasti Republike Slovenije gospodaril Sklad v imenu RS in za njen

račun, saj tako tudi določa zakon. Sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo svoje materialnopravno

stališče v konkretni pravdni zadevi, ki ga pritožbeno sodišče v

celoti sprejema. Protispisna je pritožbena trditev, da se sodišče

prve stopnje ni opredelilo do citata zakonskega določila, in sicer do

citiranega tretjega odstavka 2. člena ZSKZ. Zakaj citirana zakonska

določba za ugotovitev pasivne legitimacije RS ni pomembna, se je

sodišče prve stopnje opredelilo v tretjem in četrtem odstavku na 3.

strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zavzelo stališče, zakaj

je Sklad edini zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72.

člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Kršitev 14.

točke 339. člena ZPP tako tudi v tem primeru ni podana, posledično pa

tudi ne kršitev 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Po

določbi prvega odstavka 20. člena ZSKZ je zavezanec za vrnitev

nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva odškodnino zaradi

neuporabe, Sklad, in ne Republika Slovenija. To jasno izhaja tudi iz

določbe 27. člena ZDen in iz obvezne razlage prvega stavka prvega

odstavka navedene določbe (Ur.l. RS, št. 66/2000). Sklad je pravna

oseba (3. člen ZSKZ), sredstva, ki jih pridobi Sklad z gospodarjenjem

s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (drugi

odstavek 10. člena ZSKZ). Republika Slovenija je glede kmetijskih

zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala, prenesla na Sklad

določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer izvrševala sama.

Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da

ureja notranja razmerja med Skladom in državo (primerjaj sodbo II Ips

685/2003). Navedene določbe, predvsem pa določba 20. člena ZSKZ v

povezavi s 27. členom ZDen, pripeljejo do ugotovitve, da je Sklad

tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72.

člena ZDen, ne pa tudi Republika Slovenija. Kot je pritožbeno sodišče

obrazložilo, določbi 2. in 3. člena ZSKZ ne pripeljeta do drugačnega

zaključka, kot napačno meni pritožba.

Določba 162. člena ZPP res določa, da ima državni organ, kadar se

postopka udeležuje kot stranka, pravico do povračila stroškov po

določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Vendar pa pritožba

spregleda, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki je pravna

oseba, in ne državni organ, Državno pravobranilstvo, ki pa je sicer

državni organ (2. člen Zakona o državnem pravobranilstvu-ZDPra), pa

ne nastopa kot stranka postopka, temveč kot zakoniti zastopnik

Republike Slovenije. V tem primeru pa določba 162. člena ZPP ne pride

v poštev, posledično pa tudi ne kronološki argument niti argument

specialnosti. Stroški zastopanja Državnega pravobranilstva RS se zato

v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o

odvetniških storitvah, torej po Odvetniški tarifi. Višine nagrade pa

tožeča stranka ne izpodbija.

Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato

pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).