Appeal allowed: Change of ownership does not bar rent claim if tenant right remains valid.

Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (točka II. izreka) in v izreku o pravdnih stroških razveljavi

ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Za uporabo 190. člena ZPP ni pravno odločilno, na kakšen način je

tožena stranka izgubila stvar, o kateri teče pravda (ali na podlagi

pravnega posla ali z izdajo odločbe državnega organa), temveč je

odločilno, ali je sprememba lastniškega položaja povzročila

prenehanje obveznosti tožene stranke in nastanek obveznosti novega

lastnika, upoštevaje pri tem vsebino varstva, ki ga tožnik

uveljavlja. In ker je v obravnavani zadevi sprememba lastniškega

položaja povzročila prenehanje stvarne legitimacije tožene stranke in

hkrati nastanek zaveze denacionalizacijske upravičenke (oziroma

njenega univerzalnega pravnega naslednika), ne pa izgubo pravice

tožnika, da kot imetnik stanovanjske pravice skladno z določbo 147.

člena Stanovanjskega zakona od lastnika stanovanja zahteva, naj z

njim sklene najemno pogodbo, je procesna legitimacija tožene stranke

(kljub izgubi stvarne legitimacije), še vedno podana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se zaradi

umika tožbe postopek zoper ostale občine, ki so nastopale kot tožene

stranke v tej zadevi, ustavi (točka I. izreka), medtem ko je nadalje

razsodilo, da se zavrne zahtevek tožnika, s katerim je od prve tožene

stranke (v nadaljevanju tožene stranke) zahteval, da z njim sklene

najemno pogodbo za enosobno stanovanje v pritličju T. ulice 37 v

Ljubljani. Tožniku je naložilo plačilo na 204.600,00 SIT odmerjenih

pravdnih stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do

plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko te odločbe se pritožuje tožnik, ki uveljavlja

pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339.

členu Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo

uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga,

naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Očitano postopkovno kršitev je po njegovem mnenju

prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni uporabilo določbe 190.

člena ZPP, po kateri odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ni

ovira, da se pravda med istima strankama ne dokončna. Zato je zmotno

zaključilo, da procesna legitimacija tožene stranke s tem, ko je bilo

sporno stanovanje tekom te pravde vrnjeno denacionalizacijski

upravičenki, ni podana.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik zatrjuje, da je imetnik stanovanjske pravice na enosobnem

stanovanju na T. ulici 37 v Ljubljani, zato od tožene stranke, ki je

bila v času vložitve tožbe v tej zadevi (zemljiškoknjižni) lastnik

spornega stanovanja, skladno z določbo 147. člena Stanovanjskega

zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s spr.; SZ) zahteva, da z njim sklene

najemno pogodbo. Tekom te pravde je bilo sporno stanovanje s

pravnomočno denacionalizacijsko odločbo vrnjeno v last

denacionalizacijski upravičenki, pok. S. B., po kateri je to

stanovanje podedoval A. B.. Zato je prvostopno sodišče zaključilo, da

je s to spremembo lastniškega položaja prenehala ne le stvarna, pač

pa tudi procesna legitimacija tožene stranke. Po oceni prvostopnega

sodišča namreč uporaba določbe 190. člena ZPP v tem primeru ne pride

v poštev, ker tožena stranka stanovanja ni odtujila s pravnim poslom

in zato ni prišlo do zlorabe, katero skuša citirana določba ZPP

preprečiti.

Pritožbeno sodišče se z opisanim pravnim naziranjem prvostopnega

sodišča ne strinja. Res je sicer, da govori citirana določba o

"odtujitvi", vendar pa po oceni pritožbenega sodišča tega zapisa

sporne določbe ne gre razlagati dobesedno, temveč po njenem namenu

(kar je sicer storilo tudi prvostopno sodišče, vendar pa si je namen

te določbe preozko razlagalo). Tako je sicer treba pritrditi stališču

prvostopnega sodišča, da je namen te določbe v zavarovanju položaja

tožnika s tem, da preprečuje, da bi se tožena stranka obsodbe v

pravdnem postopku rešila z odtujitvijo stvari med pravdo. Vendar pa

se varstvo tožnika po sporni določbi ne nanaša le na primere

pravnoposlovne odtujitve, temveč tudi na druge primere prenosa

lastništva (torej tudi kot posledico izdane odločbe državnega

organa). Namen citirane določbe je namreč v zavarovanju tožnika pred

situacijo, v kateri bi kljub dologoletnemu pravdanju v pravdi

propadel zgolj zaradi spremembe lastništva na pasivni strani. Za

uporabo 190. člena ZPP torej ni pravno odločilno, na kakšen način je

tožena stranka izgubila stvar ali pravico, o kateri teče pravda,

temveč je odločilno, ali je sprememba lastniškega položaja povzročila

prenehanje obveznosti tožene stranke in nastanek obveznosti novega

lastnika, upoštevaje pri tem tudi vsebino varstva, ki ga tožnik

uveljavlja. Če bi namreč tožnik v tej zadevi tožil na ugotovitev

lastninske pravice na spornem stanovanju, bi bilo treba pritrditi

prvostopnemu stališču, da njegovega položaja določba 190. člena ZPP

ne bi varovala, saj bi lastninska pravica tožnika s pravnomočnostjo

denacionalizacijske odločbe prenehala. Ker pa se tožnikov zahtevek

glasi na sklenitev najemne pogodbe, k čemur je po določbi 147. člena

SZ zavezan (vsakokratni) lastnik stanovanja, je sprememba lastniškega

položaja povzročila prenehanje pasivne stvarne legitimacije tožene

stranke in hkrati nastanek zaveze denacionalizacijske upravičenke

(oziroma njenega univerzalnega pravnega naslednika), ne pa izgubo

pravice tožnika, da od lastnika zahteva sklenitev najemne pogodbe. Če

bi torej tožnik to pravdo sprožil po pravnomočnosti

denacionalizacijske odločbe, bi zato lahko uspel, vendar pa le proti

novemu pridobitelju. Navedeni preizkus, ki daje pozitiven odgovor na

vprašanje: "ali bi tožnik v primeru, če bi do odtujitve prišlo že

pred pravdo, s tožbo uspel le, če bi jo vložil proti pridobitelju?"

narekuje uporabo določbe 190. člena ZPP (glej članek dr. Aleša

Galiča: Odtujitev stvari, o kateri teče pravda; objavljen v reviji

Pravna praksa št. 41/2004, str. 5). Določba 190. člena ZPP namreč

zagotavlja, da se pravda kljub izgubi stvarne legitimacije tožene

stranke konča med istima pravdnima strankama. Dikcija, da se pravda

lahko "konča" med istima pravdnima strankama, pa ne pomeni, da se

sicer pravda med prvotnima strankama ne bi mogla končati (saj se

pravda lahko konča tudi z zavrženjem tožbe ali z zavrnitvijo

zahtevka), temveč gre zato, da bo sodišče pravdo "končalo", ne da bi

pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne

legitimacije. Torej, če bo sodišče ugotovilo, da je bila stvarna leg

itimacija (ob nastopu litispendence) podana med prvotnima strankama,

bo zahtevku (seveda ob predpostavki njegove siceršnje utemeljenosti)

ugodilo ne glede na odtujitev med pravdo.

Po povedanem je treba zaključiti, da varuje določba 1. odstavka 190.

člena ZPP tožnika ravno pred takšnim položajem, kot je obravnavani.

Če bi sprejeli argumentacijo prvostopnega sodišča, bi bil tožnik

prikrajšan za uspeh v pravdi le zato, ker ta ni bila zaključena pred

pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. V nasprotnem primeru bi

namreč tožnik z zahtevkom zoper toženo stranko morebiti lahko uspel,

pri čemer bi ostala določila vtoževane najemne pogodbe, sklenjene med

toženo stranko kot zavezancem za vrnitev stanovanja in tožnikom kot

najemnikom, v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja denacionalizacijski

upravičenki, torej lastniku (1. odstavek 125. člena SZ ).

Ker je po obrazloženem neuporaba določbe 190. člena ZPP lahko

vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (saj zavrnitev

tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ni

pravilna), je treba zaključiti, da je prvostopno sodišče storilo

očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1.

odstavku 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi

ter odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v točki

II. njenega izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v novo obravnavanje (1. odst. 354. člena ZPP).

Procesna legitimacija tožene stranke v tej zadevi je torej podana. V

ponovljenem postopku bo zato potrebno presoditi, ali je bila tožena

stranka kot lastnica spornega stanovanja v času vložitve te tožbe

dolžna skleniti najemno pogodbo s tožnikom ali ne. Ne glede na to, da

tožnik tožbenega zahtevka ni prilagodil spremenjenemu lastniškemu

položaju, to po oceni pritožbenega sodišča še ni razlog za zavrnitev

njegovega zahtevka. Skladno z irelevančno teorijo (ki jo je po oceni

pritožbenega sodišča treba upoštevati v primeru odsvojitve na pasivni

strani) tožnik namreč ni dolžan (je pa upravičen - prim. 186. člen

ZPP), zahtevka prilagoditi tako, da naj namesto tožene stranke

obveznost izpolni pridobitelj (sicer zastopa dr. Jože Juhart - prim.

Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, str.

285 - drugačno stališče, vendar pa sprejema pritožbeno sodišče kot

prepričljivo argumentacijo dr. Aleša Galiča v že citiranem strokovnem

članku, po kateri bi vztrajanje pri relevančni teoriji izničilo namen

190. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.