Appeal dismissed; personal service deemed valid if sent per ZPP even if recipient didn't receive it.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Šteje se, da je opravljena osebna vročitev tožbe v odgovor, če je

bila vročitev opravljena po določbah 140. - 142. člena ZPP, čeprav

toženec tožbe in poziva osebno ni prejel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je

tožena stranka dolžna izprazniti stanovanjski prostor v izmeri 20 mý

v pritličju stanovanjske hiše na naslovu B. 33 A v Škofljici, ter ga

praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki in ji povrniti

pravdne stroške v znesku 57.756,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov

zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih pravil in

predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika v konkretni zadevi niso bili

izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožba tožencu v

odgovor ni bila vročena v skladu z zakonom. Tožena stranka z vsebino

tožbe in z vsebino tožbenih listin ni seznanjena, zato meni, da je

potrebno v takem izjemnem primeru ob izdaji zamudne sodbe zagotoviti

osebno vročitev tožbe in tožbenih listin toženi stranki. Tožena

stranka dvomi, da je sodišče, tudi če je dejansko poizkušalo vročiti

tožbo toženi stranki, opravilo predhodne vročitve na predpisan in

zakonit način, kot jih Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

predvideva za osebno vročanje sodnih pisanj. Tožena stranka stanuje

na naslovu B. 33 z obema staršema, vendar ne on in ne njegova starša

niso nikoli prejeli nobene sodne pošiljke v predmetni zadevi in tudi

niso zavrnili prejema takšne pošiljke. Iz kupoprodajne pogodbe z dne

6.6.2000 izhaja, da je družina T. kupila mansardno stanovanje v

skupni izmeri 95 mý z galerijo v stanovanjskem delu, vse na naslovu

B, 33, ki obsega 2/10 solastninski delež nepremičnine parc. št.

2160/5, vpisane v vl. št. 2361 k.o. R.. Glede na to bi morala biti

tožba vložena zoper vse tri kupce, družino T., saj delijo enako usodo

kot nujni sosporniki. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo in kršilo čl. 196 ZPP. To dejstvo pa

dokazuje tudi, da ni pogojev po 3. in 4. točki 1. odst. čl. 318 ZPP,

saj dejstva, na katera se očitno opira tožbeni zahtevek nasprotujejo

dokazom - citirani kupoprodajni pogodbi z dne 6.6.2000 in ostalim

listinam, zaradi česar tudi iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne

more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz priloženega

zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da so toženec in starša solastniki

do 2/10 idealnega deleža celotne nepremičnine, se pravi tudi

zemljišča in spornega stanovanjskega prostora, torej so tudi zakoniti

lastniški posestniki te nepremičnine, zaradi česar tožnik nima

pravnega interesa in pravne podlage za izpraznitveni tožbeni

zahtevek. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev

pritožbe s stroškovno posledico. V odgovoru na pritožbo pojasnjuje,

da iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je sodišče prve

stopnje toženi stranki pravilno vročalo tožbo v odgovor na naslov

B. 33. Da je to naslov, na katerem ima tožena stranka prijavljeno

stalno bivališče in naslov, na katerem stanuje, je razvidno tudi iz

fotokopije osebne izkaznice, ki jo je tožena stranka sama priložila

pritožbi in iz samih pritožbenih navedb. Ker tožena stranka sodne

pošiljke ni dvignila, upoštevana pa so bila vsa pravila vročanja, je

sodišče pravilno štelo, da je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Družina T. je s pogodbo z dne 6.6.2000 kupila mansardno stanovanje na

naslovu B. 33. Tožeča stranka pa je vložila tožbo zaradi izselitve iz

stanovanjskega prostora v izmeri 20 mý na naslovu B., to je iz

prostora, ki je popolnoma v drugi hiši kot pa stanovanje, ki ga je

kupila družina T. in z njim tudi nima nobene zveze, razen tega, da ga

tožba omenja v okviru kronologije dogodkov. Tožeča stranka zahteva

povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V 318. čl. ZPP je določeno, da če tožena stranka v roku iz 277. čl.

ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi

tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji

pogoji:

1.)da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2.)da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP);

3.)da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev,

ki so navedena v tožbi;

4.)da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso

v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi,

ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so

izpolnjeni v citiranem zakonskem določilu določeni pogoji za izdajo

zamudne sodbe, saj tožena stranka v 30-dnevnem roku ni odgovorila na

tožbo. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne

moreta razpolagati. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v

odgovor. Kljub temu, da toženec tožbe s prilogami ni prevzel, se po

določbi 142. čl. ZPP šteje, da je osebna vročitev opravljena

pravilno, če naslovnik kljub obvestilom vročevalca sodne pošiljke ne

prevzame. Iz podatkov v spisu izhaja, da je vročevalec dne 26.10.2004

poskusil vročiti sodno pošiljko z drugopisom tožbe s prilogami in

pozivom za vložitev odgovora na tožbo na toženčevem naslovu

B. 33. Ker toženca ni bilo doma, je v hišnem predalčniku pustil prvo

obvestilo o sodni pošiljki z opozorilom, da naj naslovnik počaka

27.10.2004 med 10.00 in 12.00 uro, ko mu bo vročevalec ponovno

prinesel sodno pošiljko. Ker osebna vročitev tožencu dne 27.10.2004

ni bila mogoča, kot tudi ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku

ali sosedu, je v hišnem predalčniku pustil drugo obvestilo o

priporočeni pošiljki, z navodilom in pravnim poukom, da lahko

naslovnik pošiljko prevzema v 15-tih dneh od dne 28.10.2004, sicer se

bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno

drugo obvestilo, torej 27.10.2004. Ker toženec pošiljke ni prevzel na

pošti v določenem roku 15-tih dni, vročitev pa je bila opravljena v

skladu z določbami 140 do 142. čl. ZPP (Uradni list RS, št. 12/2003 -

prečiščeno besedilo), so bili izpolnjeni pogoji za fikcijo, da je

bila sodna pošiljka osebno vročena naslovniku. Za zgoraj navedene

podatke o poteku vročitve sodne pošiljke velja, da predstavljajo

javno listino, kar pomeni, da sodna pošiljka in s strani vročevalca

izpolnjeno prvo in drugo obvestilo naslovniku, dokazujejo resničnost

tistega, kar se v njih potruje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so

v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina

nepravilno sestavljena (224. čl. ZPP), vendar pa za takšno

zatrjevanje ne zadostuje pavšalna navedba toženca v pritožbi, da

dvomi, da je bila vročitev opravljena na predpisan in zakonit način,

kot ga ZPP predvideva za osebno vročitev sodnih pisanj.

Iz navedb tožbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v

obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča

izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera se opira

tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil

sam tožnik. Res so toženec in njegova starša na podlagi kupoprodajne

pogodbe z dne 6.6.2000 solastniki nepremičnin vl. št. 2361 k.o.

R. do 2/10, vendar pa iz citirane pogodbe in zatrjevanih dejstev

izhaja, da je bilo predmet nakupa mansardno stanovanje na severnem

delu stanovanjske hiše s svojim lastnim zunanjim vhodom v celokupni

velikosti 95 mý, z galerijo v stanovanjskem delu in nič drugega.

Navedeno stanovanje se nahaja na naslovu B. 33. Stanovanjski prostor,

katerega izpraznitev se zahteva v tem postopku, se nahaja v

stanovanjski stavbi B. 33 A, ta prostor pa ni bil predmet navedene

pogodbe z dne 6.6.2000. Ker je potekel čas, za katerega sta se

pravdni stranki dogovorili, da lahko toženec ta stanovanjski prostor

uporablja, toženec pa ga noče izprazniti, je tožba na izpraznitev po

določbi 111. čl. Stanovanjskega zakona utemeljena. Dejstvo, da je

stanovanjska stavba B. 33 A v zemljiški knjigi vpisana na isti

parcelni številki kot večstanovanjska stavba B. 33, v kateri je

toženec skupaj s starši kupil zgoraj opisano stanovanje, ki po

sporazumu iz pogodbe predstavlja solastninski delež do 2/10

nepremičnin, parc. št. 2160/5, vl. št. 2361 k.o. R., ne pomeni, da

so toženec in njegova starša lastniški posestniki tudi spornega

stanovanjskega prostora, kot zatrjuje toženec v pritožbi. Ker toženec

sam in ne tudi njegovi starši, brez pravnega naslova zaseda sporen

stanovanjski prostor v stavbi B. 33 A, je le on pasivno legitimiran

za izpraznitveno tožbo in ne tudi njegova starša kot zatrjuje toženec

v pritožbi.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, saj pritožbeni razlogi

niso podani. Ker postopek niti izpodbijana sodba, nista obremenjena s

kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odst. 350. čl. ZPP, je sodišče

druge stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ob

upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi stroške

pritožbenega postopka. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v

ničemer pripomogla k odločanju o pritožbi, zato sodišče druge stopnje

ocenjuje, da stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z

vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni

postopek, zato jih ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP nosi sama.