Appeal dismissed; claim for criminal costs and forest damage rejected due to statute of limitations and lack of evidence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po določbah 542. člena ZKP/77 pravica do povrnitve škode zastara v

treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na

prvi stopnji oproščen obtožbe. V času, ko je tekel postopek pred

Ministrstvom za pravosodje v smislu drugega odstavka 542. člena

ZKP/77 v zvezi s prvim odstavkom 543. člena ZKP/77, zastaranje ne

teče (drugi odstavek 543. člena ZKP/77).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni

zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo:

-zneska 16,624.285,00 SIT s pripadki iz naslova plačane denarne kazni

in stroškov,

-zneska 76.800,00 SIT s pripadki iz naslova stroškov postopka

razveljavitve kazenskega postopka,

-zneska 3.000.000,00 SIT kot odškodnine za les, vzet iz zaplenjenega

gozda, s pripadki,

-zneska 207.453,00 SIT s pripadki, ki predstavlja stroške tožbenega

postopka zoper Gozdno gospodarstvo N.,

-stroškov tega pravdnega postopka.

Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati

toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku

133.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe dalje.

Proti sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse tri

pritožbene razloge. Navaja, da terjatev za plačilo denarne

kazni in stroškov kazenskega postopka glede na določbo sedaj

veljavnega 562. člena ZKP ni zastarana. Zadeva je

neutemeljeno mirovala od 7.3.2002 in ta zamik je potrebno

pri presoji zastaranja upoštevati. Veljavnost sklepa N 43/93

z dne 21.10.1993 bi bila podlaga za zastaranje. V sklepu K

19/93 je nedvomno zapisano, da stroški bremenijo državo, kar

tožnik tudi uveljavlja. V nadaljevanju navaja stroške in

dokaze zanje. Nerazumljivo je stališče, da tožnik ni

dokazal, da je toženka od leta 1949 gospodarila z gozdom. Že

iz sklepa K 19/93 je razvidno, da je bil gozd zaplenjen v

korist države, to potrjuje tudi sklep N 43/93. Toženka je z

gozdom gospodarila tako, da je temeljno vrednost, stoletno

lesno maso, odpeljala iz gozda in tako obogatela s

premoženjem tožnika. Tožnik je predlagal, da toženka kot

upravljalka, lastnica in posestnica v času trajanja zaplembe

to opraviči in dokumentira posek gozdne mase. Gozd je

izsekan, množica štorov in kazen dokazuje pred desetletji

izvršen poseg. Dokazno breme o tem je na strani toženke,

poiskati pa mora dokaze sodišče. Vztraja pri vseh navedbah v

postopku pred prvim sodiščem. V spisu K 88/49 je razvidno,

da je takratna oblast brez vednosti lastnika gozda posekala

32 m3 hrastovine in eno smreko, kar je bila režija za

kazenski postopek. Vztraja pri zahtevku za plačilo posekanih

32 m3 in pozneje. Meni, da je upravičen do povračila

stroškov v pravdi zoper Gozdno gospodarstvo.

Pritožba ni utemeljena.

O odškodnini v znesku 16,624.285,00 SIT

(plačilo denarne kazni in stroškov kazenskega postopka po

sodbi K 88/49 Okrajnega sodišča v Č.)

Odločitev prvega sodišča o tem, da je ugovor zastaranja, ki

ga je podala tožena stranka, utemeljen, je materialnopravno

pravilna iz razlogov, ki jih je na 4. in 5. strani

obrazložitve sodbe skrbno navedlo prvo sodišče in oprlo na

določbe 542. in 543. člena takrat veljavnega Zakona o

kazenskem postopku (ZKP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 3/90). V

zvezi s pritožbenimi navedbami, ki takšno odločitev prvega

sodišča grajajo, je potrebno dodati, da zastoj pri

obravnavanju zadeve na zastaranje terjatve nima nobenega

vpliva, saj je za presojo zastaranja terjatve pravno

odločilen datum vložitve tožbe, torej v obravnavanem primeru

datum 29.10.1996, ko je triletni zastaralni rok, upoštevaje

zadržanje zastaranja, potekel. Ker v zvezi z ugotovljenim

zastaranjem pritožnik citira 562. člen sedaj veljavnega ZKP

(Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji, ki je stopil v veljavo

1.1.1995), mu je potrebno odgovoriti, da določba tega člena

v obravnavanem sporu ne pride v poštev, ker je že po

določbah ZKP/77 imel tožnik možnost, da na podlagi sklepa K

19/93 uveljavlja svoj odškodninski zahtevek proti državi.

Končno je v zvezi z obravnavanim zahtevkom zmotno naziranje

pritožbe, da je zastaralni rok pričel teči šele s sklepom N

43/93 z dne 21.10.1993, s katerim je Temeljno sodišče v

Novem mestu, Enota v Črnomlju vrnila zaplenjeno premoženje

prav iz razloga, ker je bil kazenski postopek proti

obsojenemu J.K. ustavljen in sodba K 88/49 z dne 21.5.1949, s katero

je bila obsojencu tudi izrečena kazen zaplembe gozda, razveljavljena

(priloga A2 spisa I P 600/96). Po prvem odstavku 542. člena takrat

veljavnega ZKP/77 pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od

(v konkretnem primeru) pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka in

ne odločbe o vrnitvi zaplenjenega premoženja po 145. členu Zakona o

izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

O zahtevanih stroških v zvezi z obnovo kazenskega postopka

Odločitev prvega sodišča je materialnopravno pravilna,

čeprav zmotno oprta na določbe Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik bi moral stroške, ki so mu nastali zaradi in v zvezi

s kazenskim postopkom, uveljavljati v kazenskem postopku

(prim. 96. člen ZKP/77), ne more pa jih uveljavljati kot

škodo v pravdnem postopku.

O odškodnini 3.000.000,00 SIT zaradi lesa, vzetega iz zaplenjenega

gozda

Materialnopravno naziranje prvega sodišča, oprto na določbe

145.c člena ZIKS, je pravilno. V razlogih izpodbijane sodbe

namreč prvo sodišče pravilno ugotavlja, da tožeča stranka v

svojih tožbenih navedbah ni zadostila niti svojemu

trditvenemu niti dokaznemu bremenu o tem, da je bil v gozdu

narejen posek, v kakšnem obsegu, kdaj in kdo je poseg

opravil, kolikšna je vrednost posekanega lesa, to pa niti za

čas do razveljavitve kazni zaplembe premoženja niti po njej.

Zmotno je namreč pritožbeno naziranje, da je dokazno breme o

povedanem na strani tožene stranke, oziroma da bi sodišče

moralo dokaze preskrbeti uradoma, prav tako kot je v

pritožbenem postopku neupoštevno sklicevanje pritožnika na

svoje navedbe v postopku pred prvim sodiščem. Ker pa

pritožnik v svoji pritožbi (sicer ne povsem razumljivo)

izrecno izpostavlja količino 32 m3 hrastovega lesa in ene

smreke, velja povedano tudi za to količino, saj tudi v zvezi

s temi trditvami svojega dokaznega bremena ni izpolnil in

relevantnega dokaza tudi v zvezi s tem lesom ni ponudil

(prim. list. št. 57 pod točko 4).

O zahtevku za plačilo pravdnih stroškov v zadevi I P 600/96 Okrajnega

sodišča v Novem mestu

Tudi ta, s pritožbo izpodbijana odločitev prvega sodišča, ki

je zahtevek zavrnilo, je pravilna. ZIKS-G (Ur. l. RS, št.

10/98) je namreč 145. člen ZIKS-a (Ur. l. SRS, št. 17/78 in

nadaljnji, Ur. l. št. 12/92 in nadaljnji) spremenil tako, da

je v zvezi s 145.a členom določil tudi zavezance za vrnitev

po 145.a členu, in to v 145.b členu, in v 3. členu določil,

da se nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo

zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo

tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso

pravnomočno končani, končajo po tem zakonu. V ZIKS-H (Ur. l.

RS, št. 26/99) je bil temu členu dodan drugi odstavek:

Stranke imajo v postopkih iz prejšnjega odstavka pravico do

povračila pravdnih stroškov, ki so jih imele do dneva

uveljavitve tega zakona, tudi za tisti del zahtevka, s

katerim glede na določbe tega zakona ne bodo uspele. Pri

določanju vrste in višine stroškov se smiselno uporabljajo

določbe XII. poglavja ZPP. Kot pravilno ugotavlja v razlogih

izpodbijane sodbe prvo sodišče, pa pri vtoževanih stroških

pravdnega postopka za takšno situacijo ne gre, saj je bil

tožnikov tožbeni zahtevek proti Gozdnemu gospodarstvu

zavrnjen iz razloga, ker tožeča stranka zatrjevanega poseka

lesa po dovoljeni obnovi kazenskega postopka ni dokazala, in

ne iz razloga, ker bi bil njen tožbeni zahtevek neutemeljen

iz razlogov, vezanih na določbe ZIKS-G.

Ker je zaradi povedanega odločitev prvega sodišča v

procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna,

je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena

ZPP.

Odločitev o stroških tožnika v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 154., prvi odstavek

165. člena ZPP).