Appeal dismissed; court upheld damages award under Article 179 of the Obligations Act based on individualized assessment.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Sodišče je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu s

členom 179 OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.073.474,00 SIT z ustreznimi

zamudnimi obrestmi in povrniti tožniku 338.637,00 SIT pravdnih

stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno

sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo

spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku v

celoti. V pritožbi navaja, da je odškodnina za strah,

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

in telesne bolečine, glede na ugotovljene težave, ki jih

ugotavlja sodišče prve stopnje, prisojena prenizko in bi

moralo sodišče tožniku priznati celotno ošdkodnino za strah

v znesku 2.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000.000,00 SIT in tudi

ustrezno zvišati odškodnino za telesne bolečine.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe sodišča prve

stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v

pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni

pritožbi ter prisojeno odškodnino ustrezno zniža. V pritožbi

tožena stranka navaja, da je odškodnina za strah prisojena v

previsokem znesku in bi bila primerna odškodnina iz tega

naslova 600.000,00 SIT. Tožnik le na eno oko slabše vidi,

drugo je povsem zdravo in še vedno opravlja delo lovskega

čuvaja tako, da je primerna odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti 3.000.000,00 SIT.

Tudi odškodnina za telesne bolečine je dosojena v previsokem

znesku in bi bila primerna v znesku 1.500.000,00 SIT.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlagal,

da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in v obsodilnem

delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost določitve

višine nepremoženjske škode za tožnikovo nezgodo, za telesne

bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti in strah, saj tožnik v pritožbi zahteva višjo

odškodnino kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje,

tožena stranka pa v pritožbi zahteva odmero odškodnine v

nižjem znesku.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega

standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega

standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru

individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v

konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je

sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu

Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ). To pa so:

-stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1.

odstavek člena 179 OZ);

-pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek

člena 179 OZ).

Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer

glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi

škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami

za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik ob poškodbi

28.8.2002 na delovnem mestu, ko sta ga napadla dva neznanca,

utrpel pretres možganov, več udarnin obraza in glave,

udarnine vratu, udarnine leve strani prsnega koša in levega

palca, razpočno rano na desni zgornji veki, podplutbo vek in

krvavitve na veznici na obeh očeh, subluksirano lečo desnega

očesa in krvavitev mrežnice desnega očesa ter trajanje in

intenzivnost bolečin ter nevščenosti med zdravljenjem, ki

jih ugotavlja in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče

v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, je sodišče

prve stopnje odmerilo odškodnino za telesne bolečine v

primernem znesku (2.000.000,00 SIT) tako, da sta pritožbi

obeh pravdnih strank, ko zahtevata njeno zvišanje (tožnik

zahteva 5.000.000,00 SIT) oziroma znižanje (tožena stranka

meni, da je primerna odškodnina 1.500.000,00 SIT),

neutemeljeni.

Tudi odškodnina za strah je odmerjana v primernem znesku

glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu ter ob

upoštevanju strahu za izid zdravljenja in ob upoštevanju

subjektivnega odnosa tožnika tako, da sta obe pritožbi, ko

se zavzemata za njeno zvišanje oziroma znižanje,

neutemeljeni.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih

aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje

zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem

ali telesnem področju. Ob ugotovitvi težav, ki jih pri

tožniku ugotavlja sodišče prve stopnje in težav, ki jih ima

tožnik v vsakdanjem življenju in se v izogib ponavljanju

pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane

sodbe, je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena v primernem

znesku tako, da sta pritožbi tožnika (tožnik zahteva

7.000.000,00 SIT) in tožene stranke (tožena stranka meni, da

je primerna odškodnina 3.000.000,00 SIT), ko predlagata

zvišanje oziroma znižanje odškodnine za to vrsto škode,

neutemeljeni.

Glede na navedeno je bilo pritožbi zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli in morata v

posledici tega sami trpeti pritožbene stroške. Tožnik z

odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi

zadeve in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu

nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na

določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.