Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for improper evidence rejection without reasoning.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu

(prvi odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče lahko zavrne dokaz. Sklep o zavrnitvi izvedbe dokaza mora

biti obrazložen (na naroku ali v odločbi). Obrazložitev zavrnitve

dokaza ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene (npr. da se priči

zaradi določenih okoliščin ne bo moglo verjeti tega kar bo

izpovedala).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki,

da je dolžna tožeči stranki povrniti 855.040,00 SIT s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi in 8.163,27 EUR s pripadajočimi obrestmi ter

tožeči stranki povrniti 161.331,80 SIT pravdnih stroškov s

pripadajočimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1.

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri

predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da

tožeča stranka ni dokazala, da sredstva, ki jih je dvignila

tožena stranka z računa zapustnika M.J., niso bila porabljena za

zapustnika. Sodišče ni zaslišalo toženke in njenega sina, ki bi vedel

povedati, za kaj so bila dvignjena sredstva porabljena. Ni dokazano,

da sredstva niso prešla na zapustnika, tožeča stranka pa ni dokazala,

da je tožena stranka sredstva zadržala zase.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik kot

skrbnik zapuščine lahko vloži v tej zadevi obravnavano

tožbo. Pravilno je tudi štelo, da je bila toženka zgolj

pooblaščenka zapusnika za dvigovanje denarnih sredstev in da

imajo dediči od nje pravico zahtevati vrnitev tistih

sredstev, ki jih je dvignila, a jih ni izročila zapustniku.

Pravilno je tudi ocenilo dosedaj izvedene dokaze, da toženka

ni izkazala, da je dvignjena denarna sredstva izročila

zapustniku oziroma, da jih je porabila zanj. Je pa sodišče

prve stopnje zmotno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče

B. J. kot nepotreben. Tožena stranka je v dokaznem

predlogu res navedla, da bi predlagana priča verjetno vedela

povedati kam je denar šel in za kakšne namene, ni torej

postavila točne trditve, da priča to ve, kar pa še ni razlog

za zavrnitev izvedbe tega dokaza. Ustavno sodišče se je že

izreklo, da sodišče lahko zavrne dokaz kot nepotreben, pri

tem pa mora zavrnitev dokaza biti obrazložena, sama

obrazložitev zavrnitve dokaza pa ne sme vsebovati

vnaprejšnje dokazne ocene. Ravno to pa je sodišče prve

stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilo, saj je

zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B.J., ki je sin toženke, z

obrazložitvijo, da je logično, da bo izpovedal v njeno korist, čemur

pa ne bi moglo slediti. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo

dokaz z zaslišanjem priče B.J. je toženi stranki onemogočilo

obravnavanje pred sodiščem oziroma ji je onemogočilo dokazovanje, da

so bila dvignjena denarna sredstva porabljena za zapustnika, kar pa

je oceniti kot bistveno kršitev določb iz 8. točke 2. odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbi je bilo zato ugoditi,

sodbo v obsodilnem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo (165. člen ZPP).