Insurance subrogation claim allowed; insured can only recover insurer's liability amount directly from insurer.

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izreku pod točko 1. spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine

za nepremoženjsko škodo zviša na 2.560.000,00 SIT, v izreku pod točko

3. pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka

dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na 650.805,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 33.472,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila v 15 dneh pod

izvršbo.

[JEDRO]

Pri pogodbenem zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec terja

neposredno od zavarovalnice le tisto, kar bi bila zavarovalnica

dolžna izplačati zavarovancu, če bi oškodovanec od njega terjal

plačilo odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožnici plačati za nepremoženjsko škodo 1.710.000,00

SIT z obrestmi in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% letni

obrestni meri, od 28.6.2003 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po

17% obrestni meri, od dneva izdaje sodbe pa po zakonski obrestni

meri. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa

naložilo, da tožnici povrne 530.427,20 SIT pravdnih stroškov z

obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica

izpodbija zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka,

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega

prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo

tako spremeni, da tožnici prisodi celotno zahtevano

odškodnino za nepremoženjsko škodo in vse stroške postopka.

V pritožbi povzema izvedenčeve ugotovitve o tožničinih

poškodbah, poteku zdravljenja in posledicah teh poškodb, ter

v zvezi s tem ocenjuje, da je tožnica upravičena do celotne

vtoževane odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in

skaženosti. Nadalje naj bi prvo sodišče neutemeljeno odštelo

od priznane odškodnine franšizo v višini 90.000,00 SIT, kar

naj bi bilo v nasprotju z določbami materialnega prava.

Sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti predstavlja

notranje pogodbeno razmerje med zavarovalnico X in podjetjem J.,

odbitna franšiza lahko zadene le zavarovanca, ne pa oškodovanko, kot

upravičenko do odškodnine. Tudi odločitev o stroških postopka ni

pravilna. Pretežen del postopka je bil namenjen ugotavljanju temelja

odškodninske odgovornosti, v zvezi s tem so nastali stroški in ker je

tožnica po temelju v celoti uspela, bi bila upravičena do povrnitve

vseh stroškov, še posebej tudi stroškov za vložitev zahteve za

plačilo odškodnine, kar je priglašeno kot strošek v skladu z

Odvetniško tarifo.

Tožena stranka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v

obrestnem delu in sicer, ker je prvostopno sodišče prisodilo

tožnici zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje. Navaja,

da je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika in je torej tožnica po stališču

pritožbe upravičena do zamudnih obresti šele od izdaje sodbe

sodišča prve stopnje dalje. Pri tem se pritožba sklicuje na

v pritožbi citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS. Meni, da je

sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zmotno uporabilo

materialno pravo in zato predlaga ustrezno spremembo

obrestnega dela izreka sodbe.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene

stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice:

Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja le pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava in sprejema dejanske

ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega škode, ki jo je

v škodnem dogodku utrpela tožnica. Tudi tožnica v pritožbi v

bistvu povzema izvedenčeve ugotovitve, ki jih je v grobem

povzelo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega

sodišča delno utemeljeno graja pritožba tožnice odločitev

prvega sodišča o odmeri odškodnine za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem. Res je, da tožnica ni trpela

izjemno hudih bolečin, trpela pa je srednje hude stalne in

občasne ter lažje bolečine v izredno dolgem časovnem

obdobju, pri čemer trpi ne le lažje, temveč tudi bolečine

srednje hude stopnje tudi v nadaljevanju po končanem

zdravljenju. Tudi samo zdravljenje je bilo izredno

dolgotrajno in nevšečno, ne glede na to, da ni bilo posebnih

zapletov ali komplikacij med zdravljenjem. Upoštevajoč vse

navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča primerna

odmena za bolečine in nevšečnosti, ki jih je v zvezi s

škodnim dogodkom pretrpela tožnica, izražen z zneskom

1.000.000,00 SIT in je torej prvo sodišče odmerilo

odškodnino iz tega naslova za 200.000,00 SIT prenizko.

Dolgotrajno zdravljenje, čeprav je potekalo brez posebnih

zapletov in komplikacij, je nedvomno pri tožnici,

upoštevajoč njena leta in pa delo, ki ga opravlja,

povzročilo strah za izid zdravljenja in z njim povezano

nadaljnjo delovno usodo, ta strah pa je bil po oceni

pritožbenega sodišča dovolj intenziven, zlasti pa

dolgotrajen, da predstavlja, glede na svojo intenzivnost in

trajanje, pravno priznano škodo. Po oceni pritožbenega

sodišča je pravična odškodnina za utrpeli strah izražena z

zneskom 150.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ne glede na

izvedenske ugotovitve zavzelo stališče, da so celotne

težave, zaradi katerih je zmanjšana življenjska aktivnost

tožnice in v posledici katerih trpi duševne bolečine,

posledica poškodbe, ki jo je utrpela tožnica v škodnem

dogodku. Takšne prvostopne ugotovitve, po katerih tožničine

težave niso posledica večih vzrokov, škodnega dogodka in že

prejšnjih degerativnih sprememb, pritožba tožene stranke ne

izpodbija. Če pa ugotovimo, da so vse, pri tožnici

ugotovljene težave, v posledici katerih je zmanjšana njena

življenjska aktivnost, posledica škodnega dogodka, potem

glede na obseg teh težav in z njimi povezanih omejitev pri

vsakodnevnem življenju in pri delu tožnice, odškodnina, ki

jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ne ustreza kriteriju

pravične denarne odškodnine po določbi 200. člena ZOR. Po

presoji pritožbenega sodišča je tožnica upravičena do

500.000,00 SIT višje denarne odškodnine, torej skupaj do

odškodnine v višini 1.500.000,00 SIT iz navedenega naslova.

Pritožbeno sodišče je torej zvišalo tožnici prisojeno

odškodnino za telesne bolečine za 200.000,00 SIT, za strah

ji je prisodilo 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojeno odškodnino

zvišalo za 500.000,00 SIT, skupaj je torej zvišalo prisojeno

odškodnino za 850.000,00 SIT in v tem smislu spremenilo

sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena

ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožba tožnice

neutemeljeno graja odločitev prvega sodišča o tem, da

tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine

zaradi skaženosti. Glede na ugotovitve izvedenca, ki ga je

postavilo sodišče ter tudi izvedencev, ki sta ju angažirali

obe pravdni stranki, izhaja, da gre pri tožnici le za takšen

kozmetski defekt, ki objektivno ne more pri tožnici

povzročati takšnih duševnih bolečin, da bi le-te

predstavljale pravno priznano škodo. Tudi odločitev prvega

sodišča o tem, da je od prisojenega zneska odškodnine za

nepremoženjsko škodo treba odšteti odbitno franšizo v višini

90.000,00 SIT, je pravilna. Odločitev ima podlago v določbi

1. odstavka 941. člena ZOR, ki določa, da lahko pri

zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva

neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki jo je

pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec,

toda največ do zneska njene obveznosti. Oškodovanec lahko

torej terja od zavarovalnice le tisto, kar bi bila

zavarovalnica dolžna izplačati zavarovancu, če bi

oškodovanec od njega terjal plačilo odškodnine. Ne drži

torej stališče pritožbe, da lahko tožena stranka zahteva

povrnitev zneska 90.000,00 SIT od svojega zavarovanca,

temveč obratno, tožnica bi lahko navedeni znesek terjala od

zavarovanca tožene stranke oziroma od odgovornega za tožnici

utrpelo škodo.

Prvo sodišče je v načelu tudi pravilno odločilo o stroških

postopka, ko je upoštevalo uspeh tožnice tako, da je glede

na potek postopka odločilo o uspehu upoštevajoč uspeh po

temelju in po višini. Višina stroškov, ki so v postopku

nastali, ni bila odvisna le od opravil v postopku, ki so se

pretežno res nanašali na temelj zahtevka, temveč tudi od

višine zahtevka, od katere se odmerjajo stroški zastopanja.

Zato takšen način odmere pravdnih stroškov oziroma

ugotavljanja uspeha v pravdi tožeča stranka neutemeljeno

graja. Utemeljeno pa tožeča stranka graja prvostopno

odločitev o tem, da se tožnici ne priznajo stroški za

sestavo odškodninskega zahtevka. Tudi, če je vsebina tožbe v

bistvu prepis odškodninskega zahtevka, gre za dve vlogi, za

kateri je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v skladu

z Odvetniško tarifo. Zato je pritožbeno sodišče priznalo

tožnici še 1000 točk za sestavo odškodninskega zahtevka,

tako njeni stroški skupaj znašajo 1.273.156,00 SIT. Glede na

spremenjen rezultat prvostopnega postopka zaradi delne

ugoditve tožničini pritožbi se je delno spremenil tudi uspeh

strank v postopku. Tožnica je upoštevajoč uspeh po temelju

in po višini uspela v postopku z cca 61,5%, tožena stranka z

38,5%. 61,5% tožničinih stroškov znese 782.991,00 SIT, 38,5%

stroškov tožene stranke pa 132.186,00 SIT. Po pobotanju je

tako dolžna tožena stranka tožnici povrniti 650.805,00 SIT

stroškov prvostopnega postopka in je pritožbeno sodišče v

tem smislu ustrezno spremenilo stroškovni izrek sodišča prve

stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija prvostopno odločitev o teku

zamudnih obresti od prisojenih zneskov nepremoženjske škode.

Odločitev prvega sodišča je namreč, kot to sodišče samo ugotavlja, v

celoti v skladu z uveljavljeno sodno prakso, ki je nenazadnje

izražena tudi v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji

Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002. Pri tem ne gre za retroaktivno

uporabo določb Obligacijskega zakonika za prejšnja razmerja, pa tudi

ne za situacijo, kot je bila obravnavana v pritožbi citirani odločbi

Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje namreč tožnici ni

prisodilo zamudnih obresti za čas pred 1.1.2002, od tega dne pa je

uveljavitev, ne le Obligacijskega zakonika, temveč zlasti Zakona o

spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih

obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A) omogočila ločitev

valorizacijskih obresti od pravih zamudnih obresti in s tem prisojo

pravih zamudnih obresti, brez temeljne obrestne mere. Odločitev

prvega sodišča o obrestih je torej pravilna in pritožba tožene

stranke ni utemeljena ter jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Glede na uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je

ugotoviti, da je upoštevajoč pritožbeno vrednost spora

tožnica s pritožbo uspela približno z 10%. Zato ji je tožena

stranka, ki s svojo pritožbi ni uspela, dolžna povrniti 10%

pritožbenih stroškov. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo v

skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo, odmera pa je

razvidna na stroškovniku na pritožbi tožeče stranke.