Inadmissible gift to heirs reduces estate value; court orders return of 30% property to cover heirs' necessary shares.

Pritožbi tožečih strank proti sodbi (točka I izreka) se delno ugodi,

izpodbijana sodba se spremeni tako, da po spremembi glasi:

"Ugotovi se, da je zapustnik J.Š. z darilno pogodbo z dne 18.8.1999 v

celoti neodplačno razpolagal v korist toženke A.V. glede 8/28

nepremičnin, vl. št. 1016 k.o. S. in s tem v višini 30 % darila

prikrajšal tožnike L.Č., J.B., F.B., J.Š., J.L., B.B. in J.Ll. za

njihove nujne deleže, ki so jih tožniki v celoti prenesli na

prvotožnika J.L., kateremu tako pripada skupni nujni delež v višini

5/12.

Tožena stranka A.V. je dolžna v zapuščino po pokojnem J.Š. vrniti 30

% od 8/28 nepremičnin vpisanih pod vl. št. 1016 k.o. S., ki jih je od

zapustnika J.Š. pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 18.8.1999,

vse zaradi pokritja nujnega deleža tožnikov L.Č., J.B., F.B.

in J.Š., vsakega v višini 1/12 in J.L., B.B. ter J.Ll., vsakega v

višini 1/36 oziroma zaradi pokritja skupnega nujnega deleža, ki so ga

tožniki prenesli na prvotožnika J.L., ki tako znaša skupaj 5/12.

Toženka A.V. je dolžna tožnikom L.Č., J.B., F.B., J.Š., J.L., B.B. in

J.Ll. v 15. dneh povrniti njihove pravdne stroške v znesku 297.681,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 29.6.2004 dalje do

plačila."

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke proti sodbi in sklepu

(točka II. izreka) ter pritožba tožene stranke v celoti zavrnejo in v

izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam 26.692,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje do plačila.

[JEDRO]

Pri izračunu vrednosti čiste zapuščine se upošteva vrednost daril,

danih dedičem. Če je darilna pogodba po vsebini v celoti neodplačen

posel, se od vrednosti darila ne odšteje vrednost pomoči, ki jo je

obdarjenec nudil darovalcu.

Če vrednost zapuščine, s katero je zapustnik razpolagal z oporoko, ne

zadošča za pokritje nujnih deležev, je potrebno ugotoviti

prikrajšanje in v višini prikrajšanja odločiti o vrnitvi daril v

zapuščino.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo (točka I.

izreka), da je zapustnik J.Š. z darilno pogodbo z dne 28.8.1999

neodplačno razpolagal v korist toženke A.V. glede 27/100 nepremičnin

vl. št. 1016 k.o. S. in s tem prikrajšal tožnike za njihove nujne

deleže, ki skupaj znašajo 5/12. Toženka je zato dolžna v zapuščino

vrniti 28/100 od 8/28 nepremičnin vl. št. 1016 k.o. S., ki jih je od

zapustnika pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 18.8.1999, vse

zaradi pokritja nujnega deleža tožnikov. Toženka je dolžna povrniti

tožnikom pravdne stroške v višini 190.082,00 SIT z obrestmi. Presežek

tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo in sklenilo, da se zavrže

tožba tožnikov z zahtevkom na ugotovitev, da tožnikom pripada nujni

delež v skupni višini 5/12 premoženja, ki sestavlja zapuščino in

sestoji iz terjatev po hranilnih knjižicah ter delnic.

Proti navedeni sodbi in sklepu so vložili pritožbo tožniki, proti

sodbi pa toženka.

Tožniki izpodbijajo sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po I.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in

predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v točki 1 v

celoti ugodi, v preostalem delu pa ugotovi, da je zapustnik

neodplačno razpolagal v korist toženke glede 8/28 nepremičnin in da

je toženka dolžna v zapuščino vrniti celotno darilo. V pritožbi

pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo v

delu, ko so tožniki zahtevali ugotovitev nujnega deleža na

premoženju, ki je predmet zapuščine, saj je toženka v zapuščinskem

postopku prerekala pravico tožnikov do nujnega deleža, pa tudi v tem

postopku le-te ni nedvoumno priznala. Zato so tožniki upravičeni

zahtevati, da o tem odloči sodišče, ne glede na to, ali so bili glede

tega spornega vprašanja izrecno napoteni na pravdo ali ne. Pritožniki

nadalje menijo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odšteti od

vrednosti darila vrednost uslug, ki naj bi jih toženka nudila

pokojnemu J.Š.. Zapustnik je namreč izročil toženki nepremičnino brez

obveznosti, zato je pogodba neodplačna. Če je toženka kaj skrbela za

zapustnika, potem tega ni mogoče vštevati v vrednost darila, ki ga je

prejela, ker darilo ni bilo z ničemer pogojevano. Menijo tudi, da je

sodišče vrednost pomoči, ki naj bi jo toženka nudila pokojnemu očetu,

ovrednotilo previsoko. Po njihovem mnenju bi smelo sodišče na račun

vrednosti delnic in denarnih sredstev, ki so predmet zapuščine in

oporoke, zmanjšati obseg vračanja darila v zapuščino le v primeru, če

bi sočasno v izreku sodbe tudi odločilo, da zapuščino, ki je predmet

oporoke, dedujejo tožniki oziroma prvotoženec. Pritožniki zahtevajo

tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka prav tako izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po I.

odst. 338. čl. ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnice je

sodišče prve stopnje njeno pomoč očetu ovrednotilo v prenizkem

znesku, kar je posledica napačne dokazne ocene izvedenih dokazov. Pri

izračunavanju, v kolikšnem delu je potrebno darilo vrniti v

zapuščino, pa je sodišče deleže povsem neutemeljeno zaokrožilo

navzgor, vse na škodo tožene stranke. Pritožnica je zahtevala tudi

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno

zavrnitev, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča glede

zavrženja dela tožbe pravilna. Meni tudi, da je pravilna odločitev

prvostopnega sodišča, da premoženje, ki ga je prejela toženka od

svojega očeta, ne predstavlja v celoti darila, pač pa gre vsaj

deloma, če že ne v celoti, za odplačen pravni posel. Toženka zahteva

povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke

ni utemeljena.

Ob upoštevanju določbe 162. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju

ZD) v zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi

dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere

pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

V sklepu o dedovanju sodišče navede podatke o dedičih in njihovih

dednih deležih. V pravdnem postopku se ugotavlja pravica do dednega

deleža le ob pogojih iz 223. čl. ZD, torej po pravnomočnosti sklepa o

dedovanju. V konkretni zadevi pa so tožniki uveljavljali pravico do

nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Ta pravica jim pripada v

skladu z določbami ZD, zato se oporočni dedič ali obdarjenec, v

korist katerega je zapustnik razpolagal v nasprotju z določbo I.

odst. 26. čl. ZD, temu ne more upreti, razen ob pogojih, ki jih

določa ZD. Ker je torej pravica do nujnega deleža določena z zakonom,

zato o tem ne more biti spora o dejstvih, o pravici do nujnega deleža

pa odloča zapuščinsko sodišče, je pravilna odločitev prvostopnega

sodišča, ko je tožbo v delu, s katero so tožniki zahtevali ugotovitev

pravice do nujnega deleža na premoženju, ki spada v zapuščino,

zavrglo. Glede tega dela zahtevka tožniki niso bili napoteni na

pravdo. Tožniki pa v skladu z določbo 181. čl. ZPP tudi niso izkazali

pravne koristi za ugotovitveno tožbo. Pritožba tožeče stranke proti

sklepu sodišča prve stopnje v točki II. izreka izpodbijane odločbe je

iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje

v tem delu zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. čl. ZPP

izpodbijani sklep potrdilo.

Kot je že bilo navedeno, tožnikom kot potomcem in vnukom pokojnega

J.Š., pripada pravica do nujnega dednega deleža na podlagi določbe I.

odst. 25. čl. ZD. Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s

katerim zapustnik ne more razpolagati (I. odst. 26. čl. ZD). Nujni

delež tožnikov znaša polovico zakonitega dednega deleža. Vrednost

zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi v

skladu z določbo 28. čl. ZD. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani

sodbi v skladu s citirano določbo zakona tudi ugotavljalo vrednost

čiste zapuščine, vendar je po presoji pritožbenega sodišča nepravilno

štelo le del premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe,

sklenjene med pokojnim J.Š. in toženko, kot darilo, ki ga je prištelo

vrednosti premoženja, katerega je imel zapustnik ob smrti. Zapustnik

in toženka sta dne 18.8.1999, torej le dobre tri mesece pred

zapustnikovo smrtjo, sklenila darilno pogodbo, s katero je zapustnik

podaril toženki svoj solastninski delež nepremičnin, vl. št. 1016

k.o. S.. Pogodba je neodplačna tako po naslovu kot po vsebini, zato

jo je potrebno kot takšno tudi upoštevati v zvezi z izračunom

vrednosti čiste zapuščine. Sodišče druge stopnje sicer nima

pomislekov nad ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka pred

sklenitvijo darilne pogodbe in tudi po njej nudila potrebno oskrbo

zapustniku, vendar pa tega ni bila dolžna početi na podlagi darilne

pogodbe, zato vrednosti te pomoči zapustniku ni mogoče odšteti od

vrednosti premoženja, ki je bilo predmet darilne pogodbe. Po določbi

29. čl. ZD se kot darilo po tem zakonu šteje vsako neodplačno

razpolaganje, kar darilna pogodba z dne 18.8.1999 nedvomno je.

Sodišče prve stopnje se je zaradi zmotne materialnopravne presoje, da

je navedena darilna pogodba deloma odplačen pravni posel, po

nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem obsega pomoči, ki jo je toženka

nudila zapustniku in vrednosti te pomoči. Določila vsakega pravnega

posla je potrebno presojati tako kot se glasijo (99. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih). Darilna pogodba z dne 18.8.1999 je povsem

jasno zapisana, toženka pa je tudi potrdila, da je v njej zapisana

prava pogodbena volja pogodbenih strank. Zato je potrebno pri

izračunu vrednosti čiste zapuščine v smislu 28. čl. ZD upoštevati

celotno vrednost darila, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne

18.8.1999, torej 8/28 navedenih nepremičnin.

Tožniki so zatrjevali, da so prikrajšani v pravici do nujnega deleža,

saj je zapustnik z oporoko in darilno pogodbo razpolagal s celotnim

svojim premoženjem. Glede premoženja, ki spada v zapuščino, obstaja

namreč zapustnikova oporoka v korist toženke, katero so tožniki v

zapuščinskem postopku priznali kot veljavno. Ker je torej zapustnik

za časa življenja in z oporoko razpolagal s celotnim svojim

premoženjem, ni dvoma o tem, da so tožniki prikrajšani pri pravici do

nujnega deleža. Če je prikrajšan nujni dedni delež, se oporočna

razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor je potrebno, da se

dopolni nujni delež (I. odst. 34. čl. ZD). Najprej se zmanjšajo

oporočna razpolaganja. Če nujni delež s tem še ni krit, se vračajo

tudi darila (35. čl. ZD). Ker tožniki trdijo, da je njihov nujni

delež prikrajšan ne samo zaradi oporoke, pač pa tudi zaradi darila,

je potrebno ugotoviti, v kolikšnem obsegu je prikrajšan, saj je le v

obsegu prikrajšanja tožbeni zahtevek na vrnitev darila utemeljen. O

dedni pravici odloča sodišče v zapuščinskem postopku. V pravdnem

postopku pa se odloča o obsegu vračanja daril v zapuščino, če je

zapustnik z njimi prikrajšal dediče pri pravici do nujnih deležev.

Zato je očitek tožnikov, da bi sodišče smelo na račun vrednosti

delnic in denarnih sredstev, ki so predmet zapuščine in oporoke,

zmanjšati obseg vračanja darila v zapuščino le v primeru, če bi

sočasno v izreku sodbe tudi odločilo, da zapuščino, ki je predmet

oporoke, dedujejo tožniki, neutemeljen.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da znaša vrednost

darila, ki ga je toženka prejela od zapustnika z darilno pogodbo z

dne 18.8.1999, 6,334.337,00 SIT, kar predstavlja 8/28 vrednosti

nepremičnin vl. št. 1016 k.o. S., ki po izračunu sodnega izvedenca

znaša 22,170.181,00 SIT. Vrednost premoženja, ki spada v zapuščino,

je 1,249.679,00 SIT, kar prav tako izhaja iz neizpodbijanih

ugotovitev prvostopnega sodišča. Vrednost čiste zapuščine, izračunane

v skladu z določbo 28. čl. ZD, tako znaša 7,584.016,00 SIT. Ob

upoštevanju dejstva, da znaša skupni nujni delež tožnikov 5/12, je

vrednost nujnega deleža, s katerim zapustnik ne bi smel razpolagati,

3,160.007,00 SIT, vrednost razpoložljivega dela pa 4,424.009,00 SIT.

Ker vrednost zapuščine, s katero je zapustnik oporočno razpolagal, ne

dosega višine skupnega nujnega deleža, saj je manjša za 1,910.328,00

SIT, je potrebna tudi delna vrnitev darila v takšni vrednosti. Glede

na to, da znaša vrednost darila 6,334.337,00 SIT, vrednost

prikrajšanja nujnega deleža pa 1,910.328,00 SIT, je utemeljen

zahtevek za vrnitev darila v višini 30 %. V takšni višini je

zapustnik z darilom, ki ga je podaril toženki dne 18.8.1999,

prikrajšal tožnike pri njihovem nujnem deležu do 5/12, zato je

toženka v takšni višini dolžna vrniti darilo v zapuščino zaradi

poplačila nujnih deležev tožnikov.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče

stranke proti sodbi delno ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358.

čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je

zapustnik z darilno pogodbo neodplačno razpolagal v korist toženke s

celotno vrednostjo darila in ne le glede 27/100, kot je odločilo

prvostopno sodišče ter s tem prikrajšal tožnike pri njihovi pravici

do nujnega deleža v višini 30 %, zato je toženka dolžna vrniti v

zapuščino takšen delež darila in ne 28/100, kot je odločilo

prvostopno sodišče oziroma celotno darilo, kot zahtevajo tožniki s

pritožbo. V presežku je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in v zavrnilnem delu, kolikor ni sodbo spremenilo,

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je že obrazložilo, zakaj je potrebno

zapustnikovo darilo, naklonjeno toženki, šteti v celoti kot

neodplačen pravni posel in ga v smislu citiranih zakonskih določil

upoštevati pri izračunu čiste zapuščine in dopolnitvi nujnega deleža

v višini ugotovljenega prikrajšanja. Zato je pritožba tožene stranke,

s katero izpodbija po presoji pritožbenega sodišča napačno odločitev

prvostopnega sodišča, ko je od vrednosti darila odštelo vrednost

pomoči zapustniku, neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na

podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka na prvi stopnji odločilo

v skladu z določbo II. odst. 154. čl. ZPP in uspeh tožeče stranke

ocenilo v višini 60 %, uspeh tožene stranke pa v višini 40 %. Glede

na to, da je sodiče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke

glede ugotovitve, da je zapustnik z darilno pogodbo razpolagal

neodplačno v celoti n ne le deloma, v zvezi z ugotavljanjem obsega in

višine pomoči zapustnika pa so nastali dodatni stroški, sodišče druge

stopnje ocenjuje uspeh tožečih strank v postopku na prvi stopnji v

višini 70 %. Ob upoštevanju neizpodbijane višine pravdnih stroškov na

strani tožeče stranke v znesku 620.474,00 SIT, je tožnikom priznalo

stroške v višini 434.332,00 SIT. Uspeh toženke v postopku je 30 %,

zato so ji tožniki dolžni povrniti nastale stroške v takšnem deležu.

Stroški so bili odmerjeni v višini 455.504,00 SIT, 30 % teh stroškov

pa znaša 136.651,00 SIT. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je

sodišče druge stopnje odločilo, da je toženka dolžna povrniti

tožnikom 297.681,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na

prvi stopnji. Odločitev o stroških v tem delu temelji na določilu II.

odst. 165. čl. ZPP.

Tožniki so s pritožbo zahtevali vrnitev darila v višini nujnih

deležev, se pravi do 5/12 oziroma vrednostno v višini 2,639.307,00

SIT. Sodišče prve stopnje je njihov zahtevek priznalo v vrednosti

1,741.302,00 SIT ali 28/100, sodišče druge stopnje s spremenjeno

sodbo pa v višini 1,910.328,00 SIT ali 30 %. Njihov uspeh v

pritožbenem postopku je glede na povedano 23 %, zato jim je toženka

dolžna v takšni višini povrniti stroške v zvezi s pritožbo. Sodišče

druge stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v zvezi s plačilom

nagrade odvetniku v višini 74.052,00 SIT (561 točk x 110,00 SIT x 20

% DDV) in v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo v višini

42.000,00 SIT. Skupni stroški znašajo 116.052,00 SIT. Ob upoštevanju

uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče ob upoštevanju

določbe II. odst. 154. čl. ZPP in na podlagi II. odst. 165. čl. ZPP

odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom 26.692,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.

Na podlagi I. odst. 154. čl. ZPP tožena stranka sama nosi stroške

pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Z odgovorom na

pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogla k odločitvi o

pritožbi, zato ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP sama nosi tudi

stroške odgovora na pritožbo.