Court allows partial appeal on employer liability for employee's fault in judo match.

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z

dne 31.3.2004 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje z dne 19.1.2004 razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pripoznave v civilni pravdi je enostranska brezpogojna izjava toženca

nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. Predmet

pripoznave je tožbeni zahtevek ali del zahtevka ne pa njegova

dejanska podlaga ali pravna kvalifikacija.

Ukvarjanje z judom ni nevarna dejavnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 31.3.2004

sklenilo, da se pritožba tožeče stranke z dne 18.3.2004 kot prepozna

zavrže.

Zoper navedeni sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo ter

trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in

v posledici zmotno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku.

Pooblaščenec tožeče stranke je prejel sodbo dne 2.3.2004, rok za

pritožbo se je iztekel 17.3.2004, vendar pa je napačen podatek

sodišča, da naj bi tožnik osebno vložil pritožbo dne 18.3.2004.

Pritožba je bila vložena dne 17.3.2004 priporočeno na pošto, kar je

tudi razvidno iz fotokopije potrdila o oddaji pošiljke. Pritožba je

pravočasna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.100.000,00

SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% od dneva vložitve tožbe do

sodbe sodišča prve stopnje oziroma z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati pa je naložilo

tožeči stranki, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki znesek

110.000,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 170.600,00

SIT pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, 12/03 in 58/03, v

nadaljevanju ZPP). Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo

njegov zahtevek iz treh poglavitnih razlogov in sicer:

- ker je ocenilo, da ni podana objektivna odgovornost prvotožene

stranke za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 9.3.2000, saj

tekmovanje v judu ne sodi med nevarne dejavnosti;

- ker se je športnega tekmovanja, na katerem se je poškodoval,

udeležil prostovoljno oziroma ker udeležba na tekmovanju ni bila

obvezna;

- ker ni podana niti krivdna odgovornost prvotožene stranke za škodo,

ki jo je utrpel pri tem športnem dogodku, niti za ravnanje

nasprotnika, ki ga je neposredno poškodoval pri borbi.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki kljub

temu, da je ta v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek

tožnika po temelju. Sodišče bi moralo izdati vmesno sodbo na podlagi

pripoznave, saj ne gre le za priznanje dejstev v smislu 1. odst. 214.

člena ZPP. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ukvarjanje z judom ni

mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti. Za judo so značilni meti,

ko eden izmed udeležencev uspe drugega spraviti iz ravnotežja ali ga

kako drugače vreči na tla. Pri tem pogosto prihaja do nekontroliranih

padcev in to toliko bolj, kolikor večje presenečenje je takšen met za

drugega udeleženca v boju, pri takšnih padcih pa so precej pogoste

poškodbe. Pri borcih v kategoriji do 90 kg so takšni padci brez dvoma

nevarni, kar nenazadnje priča tudi večje število poškodb. Na turnirju

je prišlo do poškodbe tožnika in policista J.. Ob upoštevanju

konkretnih okoliščin primera je gotovo podana objektivna odgovornost

prvotožene stranke kot delodajalca, s tem pa tudi odgovornost

drugotožene stranke, ker je imela prvotožena stranka prav za takšne

primere zavarovano civilno odgovornost. Napačen je zaključek sodišča

prve stopnje, da se tožnik športnega tekmovanja, na katerem se je

poškodoval, udeležil prostovoljno. Tožnik trdi, da se je tekmovanja

udeležil kot policist in zastopal PMP Šentilj. Tekmovanje je bilo

zaprtega tipa. Na njem so nesporno lahk sodelovali le policisti.

Tekmovanje se je vršilo v delovnem času in na njem tožnik ne bi mogel

sodelovati, če bi bila to zgolj njegova želja in če ne bi zastopal

PMP ... Ker je sodeloval na tekmovanju, se mu ni bilo treba

udeležiti usposabljanja posebnih policijskih enot, ki je potekalo

istočasno. Delodajalec mu je nezgodo priznal kot delovno nezgodo

(prijava poškodbe pri delu). Komandir L. ni pravočasno in ustrezno

spremenil razporeda njegovega dela. Ta njegova opustitev ne more iti

v škodo tožniku. Priča Č. je izpovedal, da na dejstvo, ali je prišlo

do poškodbe pri delu,ne more vlivati okoliščina, kako se je tožnik na

tekmovanje prijavil in ali je bila prijava pravočasna ali ne. Sicer

pa za trditev drugotožene stranke, da ta krije le škodo, ki jo

utrpijo udeleženci tekmovanj v borilnih veščinah, na katerih je

udeležba obvezna v okviru delovnih obveznosti, ni najti podlage v

Splošnih pogojih za zarovanje odgovornosti PG-odg/97. Sodišče je zato

v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Razen objektivne

odgovornosti prvotožene stranke pa je dolžnik uveljavljal še krivdno

odgovornost svojega delodajalca za škodo, ki jo je utrpel, ker je

sotekmovalec tožnika, sicer delavec tožene stranke, kršil pravila

Judo zveze. Napačno je pravno stališče sodišča prve stopnje, da tudi

v primeru, če bi prišlo do prekoračitve veljavnih pravil, zato ne bi

odgovarjala prvotožena stranka, temveč neposredni povzročitelj škode.

Zatrjevani povzročitelj škode je namreč delavec prvotožene stranke,

zato je prvotožena stranka kot delodajalka primarno odgovorna za

škodo v razmerju do oškodovanca. Sodišče je zato v tem delu nepopolno

in zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo

materialno pravo,ker ni ugodilo predlogu tožeče stranke po postavitvi

ustreznega izvedenca. Predlaga, da sodišče sodbo prve stopnje glede

temelja tožbenega zahtevka ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da

sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo

odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep:

Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno

ugotovilo, da je bila sodba pooblaščencu tožeče stranke vročena dne

2.3.2004, napačno pa je zaključilo, da je pritožba tožeče stranke

vložena po pošti priporočeno šele dne 18.3.2004. Iz dohodnega žiga

Okrožnega sodišča v Ljubljani sicer res izhaja datum oddaje na pošto

18.3.2004, vendar pa je pri zapisu datuma očitno prišlo do pomote,

saj iz priložne kuverte k pritožbi nedvomno izhaja, da je pritožba

priporočeno oddana na pošto dne 17.3.2004. Navedeno dejstvo pa

izkazuje tudi pritožnik s fotokopijo potrdila o oddaji pošiljke, kjer

je žig mariborske pošte z dnem 17.3.2004. Ker je pritožba zoper sodbo

vložena znotraj petnajstdnevnega roka (primerjaj 1. in 2. odst. 112.

člena ZPP in 333. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke

zoper sklep ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365.

člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

Pritožba je pravočasna.

Očitana absolutna bistvena kršitev tožeče stranke (1. odst. 315.

člena ZPP in 316. člen ZPP) ni podana. Pripoznava v civilni pravdi je

enostranska brezpogojna izjava toženca nasproti sodišču, da je

zahtevek tožnika utemeljen. Predmet pripoznave je tožbeni zahtevek

ali del zahtevka, ne pa njegova dejanska podlaga ali pravna

kvalifikacija. Izjava mora biti jasna in določna. Prvotožena stranka

pa je v odgovoru na tožbo le zapisala, da ne prereka temelja

odškodninskega zahtevka, saj je nesporno ugotovljeno, da je do

poškodbe tožeče stranke prišlo dne 9.3.2000 na regijskem prvenstvu

delavcev Policijske uprave Maribor v judu, ki se je izvajalo v

Slovenski Bistrici. Taka navedba tožene stranke nedvomno ne

izpolnjuje vseh bistvenih sestavin, ki so potrebne, da sodišče lahko

izjavo stranke pravno kvalificira za pripoznavo zahtevka. Navedeno

izjavo je zato mogoče šteti le za priznanje dejstev, da je do

poškodbe tožnika prišlo dne 9.3.2000 na regijskem prvenstvu delavcev

Policijske uprave Maribor v judu. Očitane kršitve določil postopka v

zvezi z neizdajo vmesne sodbe na podlagi pripoznave torej niso

podane.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami je uvodoma navesti, da

tožeča stranka s svojo dejansko trditveno podlago v tožbi uveljavlja

dve pravni podlagi zoper prvotoženo stranko. S trditvijo, da se je

poškodoval na regijskem tekmovanju policistov v judu v okviru redne

delovne obveznosti, uveljavlja tožnik odškodninski zahtevek zoper

delodajalca na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnih razmerij (ZTPDR), ki določa, da če delavec pretrpi škodo pri

delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po

splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. S trditvijo, da je

sotekmovalec, ki je prav tako delavec prvotožene stranke, s kršitvijo

pravil tekmovanja povzročil škodo tožniku, pa uveljavlja odškodninsko

odgovornost zoper prvotoženo stranko, kot tretja oseba, v smislu 171.

oziroma 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po teh

določilih za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z

delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, v kateri je delavec delal

takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če se dokaže, da je

delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Glede na dejansko in pravno podlago v smislu 73. člena ZTPDR je

odgovornost delodajalca podana po splošnih pravilih o odškodninski

odgovornosti. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek zoper prvotoženo

stranko tako iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti, kakor

tudi krivdne odgovornosti. Pravilno je pravno stališče sodišča prve

stopnje, ki ga je izrazilo v zadnjem odstavku šeste strani svoje

sodbe (list. št. 67), da judo sam po sebi ne sodi med nevarne

dejavnosti in da tožnik tudi ob upoštevanju zatrjevanih in

ugotovljenih konkretnih okoliščin v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni uspel dokazati, da bi bilo v tem primeru kaj drugače.

Zatrjevanja pritožnika v pritožbi, da so pri tekomovalni kategoriji

do 90 kg padci brez dvoma nevarni, o čemer nenazadnje priča tudi

večje število poškodb, tudi na tem konkretnem turnirju, in sicer

tožnika in policista J., pa so v smislu trditvene podlage nedopustna

pritožbena novota (337. člen ZPP). Drži tudi stališče sodišča prve

stopnje, da tožeča stranka v konkretnem postopku tudi ni izkazala

morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke za poškodbo tožnika, ki

jo je tožnik smiselno zatrjeval z zatrjevanjem okoliščin, da na kraju

tekmovanja nista bila prisotna zdravnik in reševalno vozilo. Tožnik

namreč v svoji trditveni podlagi ni navedel, kako naj bi ta morebitna

kršitev pravil vplivala na povzročitev poškodbe oziroma ni navedel

tistih dejanskih okoliščin, ki bi predstavljale element vzročne zveze

med zatrjevano kršitvijo pravil pri organizaciji tekmovanja s strani

tožene stranke in zatrjevano škodo.

Držijo pa pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje pravno

zmotno zaključilo, da, ker se je tožnik športnega tekmovanja, na

katerem se je poškodoval, udeležil prostovoljno, sam nosi škodo. Iz

dokazne ocene sodišča prve stopnje se da razbrati, da je sodišče prve

stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov (predvsem tudi izpovedi

tožnika in zaslišane priče Č.) ugotovilo, da je bila prvotna

odločitev tožnika, da se udeleži regijskega tekmovanja prostovoljna,

da pa njegova udeležba na tekmovanju kljub temu šteje med delovne

obveznosti (kar je priznala prvotožena stranka tudi v odgovoru na

tožbo). Pritrditi je pritožniku, da je tožnik na regijskem tekmovanju

v judu v Slovenski Bistrici sodeloval kot policist, saj tožena

stranka ne zanika dejstva, da je zastopal PMP ... in da je bilo

tekmovanje zaprtega tipa in da so na njem lahko sodelovali le

policisti. Glede na to tožena stranka kot delodajalec odgovarja po

splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Ker pa je prvo sodišče

ugotovilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, prav tako pa ni

pogojev za krivdno odgovornost, je pravilno stališče sodišča prve

stopnje, da iz te dejanske in pravne podlage tožeči stranki

odškodnina ne gre, pritožbene trditve v tem delu pa so pravno

neupoštevne.

Vendar pa, ker uveljavlja tožeča stranka tudi drugo dejansko in

pravno podlago (na podlagi 171. člena ZOR), je pritrditi pritožbenim

trditvam, saj je v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo

materialno pravo, kar je imelo za posledico pomanjkljivo ugutovljeno

dejansko stanje. Tekmovanje je bilo izvedeno v okviru dejavnosti

prvotožene stranke. Tožeča stranka zatrjuje, da je sotekmovalec S.

G. z neupoštevanjem pravil Judo zveze Slovenije nepravilno

izvrševal svojo delovno obveznost in pri tem povzročil škodo tožniku.

Po njenih trditvah meta ni izvajal v skladu s športnimi pravili.

Zatrjuje torej protipravno ravnanje delavca prvotožene stranke ter

vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, kar bi lahko imelo

za posledico odgovornost delodajalca v skladu z določbo 171. člena

ZOR. V dokaz te svoje trditve je predlagala ustreznega izvedenca,

vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi napačne materialno pravne

opredelitve spora ta tožnikov predlog nepravilno zavrnilo. Le

izvedenec, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, bi lahko

povedal, ali je sotekmovalec tožnika ravnal v okviru pravil Judo

zveze, ker med izvajanjem meta ni zadržal tožnika, potem pa še padel

nanj. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče postaviti predlaganega

izvedenca, nato pa bo moralo oceniti, ali so podani pogoji v smislu

171. člena ZOR. V primeru, da bo ugotovilo odškodninsko odgovornost

prvotožene stranke, pa se bo moralo izreči še do ugovora drugotožene

stranke, da zavarovanje odgovornosti prvotožene stranke krije le

škodo, ki jo utrpijo udeleženci tekomovanj v borilnih veščinah, na

katerih je udeležba obvezna v okviru delovnih dolžnosti.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. člen ZPP).