Court dismisses tax appeal, ruling VAT on services includes dependent costs like subcontractor payments.

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Iz osnove davka od prometa storitev zakon ne izključuje odvisnih stroškov. To pa so tudi stroški drugih storitev, ki jih je imel izvajalec za to, da je lahko opravil svojo storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Pri inšpekciji obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leti 1993 in 1994 je organ prve stopnje ugotovil, da tožeča stranka pri opravljanju gostinske dejavnosti ni pravilno obračunavala in plačevala davka od prometa storitev. V davčno osnovo namreč ni vštela zaračunanih zneskov storitev, ki jih je zanjo pri izvajanju njene gostinske dejavnosti opravila druga pravna oseba - R.d.d. Zato ji je naložila, da mora obračunati in plačati davek od prometa storitev v znesku 529.835,90 SIT, zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do 31.8.1993 (najbrže 1994) v znesku 259.362,30 SIT ter zamudne obresti od 1.9.1994 dalje do plačila. Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odst. 20. člena zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 in 71/93; v nadaljevanju: ZPD) se šteje prodaja pijač in hrane v gostinski dejavnosti za storitveno dejavnost. Davčni zavezanec od prometa takšne storitve je pravna oseba, ki jo opravi (1. odst. 22. člena ZPD). Osnova za davek od prometa storitev je znesek plačila za opravljeno storitev. Iz nje izključuje zakon samo davek od prometa te konkretne storitve (1. odst. 23. člena ZPD), ne izključuje pa nobenega od odvisnih stroškov. Odvisni stroški so tudi stroški drugih storitev, ki jih je imel izvajalec storitve za to, da je lahko opravil svojo storitev (2. odst. 23. člena ZPD). Med stroške drugih storitev, to je med odvisne stroške, pa spada tudi davek od njihovega prometa, ki ga je moral obračunati in plačati njihov izvajalec. Zakon namreč ne določa drugače. V 2. odst. 23. člena ZPD celo izrecno določi, da je z zneskom plačila mišljeno celotno bruto plačilo (z omejitvijo iz 1. odst. 23. člena ZPD).

Tožbene trditve, da je opravljala storitve prodaje pijač in hrane gostom R. d.d., tožeča stranka pa je nastopala samo kot posrednik med gosti in R.L. d.d., ni mogoče sprejeti. Če bi bilo to res, potem bi moralo obstojati pravno razmerje iz pogodbe o posredovanju med tožečo stranko in naročiteljem posredovanja, poleg tega pa še pravno razmerje za opravljanje gostinskih storitev med R.L. d.d. in gosti, ki bi nastalo s posredovanjem tožeče stranke (primerjaj: 813. člen ZOR in sledeče). Obstoj takšnih pravnih razmerij pa ni izkazan. Iz pogodbe, ki jo je sklenila R. d.d. (med drugim tudi) s tožečo stranko izhaja nasprotno. R. d.d. je bila v pogodbenem razmerju s tožečo strako in ne z njenimi gosti. Za tožečo stranko je opravljala del gostinskih storitev, ki se jih je svojim gostom zavezala opraviti tožeča stranka. Te svoje storitve je tožeči stranki tudi zaračunala. Čim pa je tako, je izpodbijana odločba zakonita. Penzionske (polpenzionske) storitve svojim gostom je namreč opravila tožeča stranka v celoti. Ni namreč pomembno, ali jih je opravila sama ali preko podizvajalca. Tožeča stranka zmotno meni, da so bile iste storitve obdavčene dvakrat. Gre namreč za dvoje storitev: za storitve R. d.d. tožeči stranki in za storitve slednje svojim gostom (oziroma turističnim agencijam). Izvajalec vsake od teh storitev pa je zavezanec za plačilo davka od prometa storitev. Dvojnih obdavčitev iste storitve zato ni.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS zavrnilo.