Court allows appeal, revokes judgment, and remands case due to missed acceleration clause deadline.

1. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški drugega toženca so nadaljnji stroški

postopka.

[JEDRO]

Kadar pogodbeni stranki v pogodbi dogovorita

zapadlost posamezne občasne terjatve tako, da posamezni (npr.

mesečni) obroki zapadejo v plačilo zadnji delovni dan v mesecu,

hkrati pa se dogovorita tudi, da lahko posojilojemalec pred iztekom

pogodbenega roka zahteva plačilo celotnega dolga, ima tak poseben

dogovor prednost in celoten dolg zapade v plačilo pred iztekom

pogodbenega roka. Vendar pa mora posojilojemalec to pravico

pravočasno izkoristiti, tj. zahtevati vračilo celotnega dolga pred

iztekom pogodbenega roka. Če ta rok zamudi, posebnega dogovora ni več

mogoče uporabiti, temveč velja pogodbeno določilo o zapadlosti

vsakokratnega mesečnega obroka, posledica pa je uporaba triletnega

zastaralnega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 26.08.2003, opr.

št. VII P 1056/99-27, ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da

ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 27.01.1999,

opr. št. 98/03966, v celoti v veljavi v 1. in v 3. točki izreka,

tožencema pa naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini

133.950,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe

do plačila, v roku 15 dni.

Zoper izdano sodbo sta toženca vložila pritožbi.

Drugi toženec (v nadaljevanju toženec) v pritožbi, ki jo vlaga po

svojem pooblaščencu, navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo

dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne

stroke, ki naj bi pojasnil obračun terjatve, ki ga je pripravila

tožeča stranka. Po oceni sodišča prve stopnje so njegove ugovorne

navedbe povsem pavšalne, saj naj ne bi konkretno izpodbijal

predloženega obračuna, čeprav je imel možnost, da bi sodišču navedel

znesek, ki ga po svojih podatkih še dolguje, niti ni predložil

svojega obračuna dolgovanega zneska, da bi ga lahko sodišče

preverilo. Takšni zaključki sodišča so zmotni in v nasprotju s

pravili dokazovanja. Na strani tožeče stranke je dokazno breme glede

obstoja in višine terjatve, ki jo vtožuje. Višino je tožeča stranka

dokazovala s knjigovodsko kartico, ki sestoji iz 11 strani, na nobeni

pa ni naveden znesek 1.023.266,80 SIT, ki ga vtožuje tožeča stranka.

Nadalje je tožeča stranka predložila listine stanj, ki ga je izdala

in podpisala Banka K. d.d.. Iz teh listin je sicer razviden vtoževani

znesek, ni pa razvidno, da naj bi se ta obračun nanašal na toženko

oziroma na toženca, prav tako pa so navedeni različni konti, ki niso

obrazloženi in so nerazumljivi. Iz dokazov, ki jih je predložila

tožeča stranka v utemeljitev višine, ni razviden izračun vtoževanega

zneska, zato tega dela zahtevka ni mogoče preizkusiti, sodišče pa se

kljub opozorilu s tem sploh ni ukvarjalo. Toženec je ugovarjal

obračunu toliko konkretno, kot je to glede na vsebino obračuna sploh

lahko storil, in sicer, da iz obračuna ne izhaja, kolikšen del

posojila naj bi bil že odplačan, koliko obrokov je bilo odplačanih,

kdaj sta toženca prišla v zamudo, koliko je znašal njun dolg na dan

zamude in kakšne obresti so bile zaračunane. Šele ko bi tožeča

stranka podala trditve glede navedenih ugovorov, bi bilo mogoče

preveriti pravilnost izračuna. Posojilna pogodba št. 70404/90 namreč

določa, da se posojilo v znesku 323.481,00 SIT obrestuje z realno

obrestno mero v višini 2% letno, ki se obračunava na stanje glavnice,

ki se mesečno povečuje z indeksom rasti drobnoprodajnih cen, ki je

ugotovljen za mesec pred izračunom nove anuitete. Zgolj na podlagi

predloženih knjigovodskih kartic in listin stanj toženca nista mogla

preveriti, če je tožeča stranka spoštovala navedena pogodbena

določila. Tega tudi sodišče ni moglo vedeti, če pa je že vedelo, pa

tega v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Na konkreten ugovor bi lahko

odgovoril le izvedenec finančne stroke, ki ga je tožeča stranka iz

tega razloga tudi predlagala, sodišče pa kot nepotreben dokaz

zavrnilo. Glede na to, da je dokazno breme na strani tožeče stranke,

in glede na to, da je tožeča stranka po navedbah sodišča uvrščena med

bančne organizacije, je nelogično zahtevati od tožencev, da sodišču

predložita svoj obračun dolga, da ga bo lahko sodišče primerjalo z

obračunom tožeče stranke. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo tudi

materialno pravo, in sicer, ko je zavrnilo ugovor, da je del

vtoževane terjatve zastaran. Toženec vztraja pri stališču, da je v

predmetni zadevi treba uporabiti določilo 2. odstavka 372. člena ZOR,

ki določa, da anuitete, s katerimi se v enakih, v naprej določenih

občasnih zneskih odplačuje glavnica in obresti, zastarajo v treh

letih od zapadlosti vsake posmezne dajatve. Sodišče se je postavilo

na stališče, da je v konkretnem primeru treba uporabiti

splošni zastaralni rok pet let, saj je tožeča stranka v skladu z 9.

členom posojilne pogodbe zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi

in stroški pred potekom pogodbenega roka. Navedeni 9. člen res

določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vračilo celotnega

dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če niso plačani

trije zaporedni ali trije nezaporedni mesečni obroki, vendar pa je

sodišče spregledalo, da tožeča stranka od pogodbe ni odstopila pred

pogodbenim rokom (avgust 1998), temveč je pogodbo vzdržala v veljavi,

kljub temu, da je bil zadnji obrok plačan v oktobru 1993. Posojilna

pogodba je prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila

sklenjena, zato bi bila tožeča stranka upravičena do plačila po

posojilni pogodbi neplačanih anuitet, ki pa glede na določilo ZOR

zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka (v nadaljevanju toženka) pa v svoji pritožbi navaja, da

sodba sodišča prve stopnje ne upošteva jasno izkazanih dejstev.

Sodišče navaja, da se toženka ni odzvala vabilu, kar pa ni res, saj

je svoj izostanek opravičila in konkretno dodala, kar priznava tudi

sodišče, da ji je bila odtujena tudi dokumentacija. Zgolj

"nabuloznemu" znesku 1.023.266,80 SIT pa seveda ni mogoče ugovarjati,

če ga tožeča stranka noče in očitno ne more korektno utemeljiti. Če

bi bil znesek korektno izračunan, bi ga tožeča stranka lahko

utemeljila in izračun transparentno predstavila. Navaja tudi, naj

pritožbeno sodišče ponovno prouči ugovor zastaranja v smislu 2.

odstavka 327. člena ZOR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek toženke, ki graja

utemeljitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaza z njenim

zaslišanjem, češ da se ni odzvala vabilu, in se pri tem sklicuje na

določbo 2. odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list

RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), češ

da svojega izostanka tudi ni opravičila. Iz podatkov v spisu izhaja,

da sta bila v obravnavani zadevi opravljena dva naroka za glavno

obravnavo, prvi 08.07.2003 in drugi 26.08.2003, obakrat v odsotnosti

pravilno vabljene toženke. Res je v spisu tudi opravičilo toženke z

dne 07.07.2003, vendar se to nanaša na prvi narok z dne 08.07.2003,

na katerem je sodišče šele sprejelo dokazni sklep, s katerim je med

drugim odločilo tudi, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem toženke,

medtem ko je sodišče toženki vabilo na zaslišanje vročilo skupaj z

vabilom na narok dne 26.08.2003 (vročilnica k list. št. 39). Ker se

toženka na pravilno vročeno vabilo na zaslišanje ni odzvala in

svojega izostanka ni opravičila, očitana (relativna) kršitev postopka

ni podana. Po oceni pritožbenega sodišča toženki s tem tudi ni bila

odvzeta možnost obravnavanja v postopku (absolutna bistvena kršitev

iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), saj je bilo toženki

sodelovanje v postopku omogočeno, vendar pa toženka (zaradi lastnega

ravnanja) te možnosti ni izkoristila, je pa sodišče prve stopnje pri

odločanju upoštevalo navedbe, ki jih je podala v pisni obliki.

Obravnavana zadeva se je začela v izvršilnem postopku, kjer je tožeča

stranka (takrat upnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi

verodostojne listine, tj. overjenega izpiska iz poslovnih knjig z dne

28.08.1998 (priloga A1), iz katerega izhaja stanje dolga dolžnikov po

posojilni pogodbi. Ker sta toženca (takrat dolžnika) zoper izdani

sklep o izvršbi ugovarjala, je izvršilno sodišče le-tega razveljavilo

in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem

postopku. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka navedla, da

vtožuje celotno zapadlo obveznost po posojilni pogodbi, ki

predstavlja neplačane obroke od oktobra 1993 dalje in zamudne

obresti, kot dokaz pa je priložila izpis knjigovodskih kartic

posojila (priloga A6). Toženca sta ugovarjala zapadlosti terjatve,

višini (ne)plačanega dolga, višini obresti in zastaranje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da

sta tožeča stranka in toženka sklenili Posojilno pogodbo št. 70404/90

(priloga A2, v nadaljevanju posojilna pogodba), na podlagi katere je

toženka prejela posojilo v znesku 323.481,00 SIT in se zavezala, da

bo posojilo vrnila v šestih letih z začetkom odplačevanja v avgustu

1992, toženec pa se je zavezal, da solidarno jamči za vračilo dolga.

Teh ugotovitev pritožbi ne grajata, oporekata pa nadaljnjim

ugotovitvam prvostopnega sodišča, in sicer višini vtoževane terjatve;

delno ugovarjata številu neplačanih obrokov, saj menita, da so

določeni med njimi zastarali, deloma pa ugovarjata višini neplačanih

obresti od (nezastaranih) obrokov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil na podlagi sklenjene

posojilne pogodbe zadnji obrok plačan oktobra 1993, čemur ne oporeka

nobena od pravdnih strank. Ugovore tožencev glede višine

(ne)plačanega dolga in višini obresti je sodišče prve stopnje

zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka predložila dokaze, iz

katerih so razvidni vsi potrebni podatki za preizkus skladnosti

vtoževane terjatve s posojilno pogodbo, toženca pa nista konkretno

ugovarjala, še manj dokazala nepravilnost izračuna vtoževanega dolga.

Tako stališče prvostopenjskega sodišča v pritožbi obsežno graja

toženec, vendar so njegovi očitki po oceni pritožbenega sodišče

neutemeljeni. Toženec očita nepravilno uporabo materialnega prava,

češ da je dokazno breme glede obstoja in višine dolga na tožeči

stranki. Ta navedba vsekakor drži in jo je upoštevalo tudi sodišče

prve stopnje, vendar je na podlagi oblikovane dokazne ocene (glede

katere pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov) ugotovilo, da

iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja višina

vtoževane terjatve. Čim pa je tako, je dokazno breme o nepravilnem

izračunu dolga (npr. o številu neplačanih obrokov, o višini obrestne

mere,...) na toženi stranki. Ta je v skladu s pravili o trditvenem in

dokaznem bremenu dolžna podati konkretne navedbe, s katerimi

izpodbija izračun tožeče stranke, ter predlagati izvedbo ustreznih

dokazov. To bi toženca lahko storila tako, da bi predložila svoj

izračun dolga ali pa izpodbijala določene postavke iz izračuna tožeče

stranke in v podkrepitev svojih navedb predlagala dokaze, npr.

izvedenca finančne stroke. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača

pritožbeni očitek toženca, češ da sodišče ni izvedlo predlaganega

dokaza s postavitvijo izvedenca. Izvedenca finančne stroke je v

postopku predlagala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa je

izvedbo dokaza zavrnilo, ker je ugotovilo, da je dokaz nepotreben,

ker je tožeča stranka (ob dejstvu, da toženca nista konkretno

izpodbijala izračuna) višino dolga že dokazala s predložitvijo

listin. Odločitev sodišča prve stopnje je, kot izhaja iz zgoraj

obrazloženega, na mestu, toženec pa ne more očitati sodišču prve

stopnje, da ni izvedlo dokaza, ki ga v postopku sam ni predlagal.

Drugi ugovor tožencev je zastaranje vtoževane terjatve, s katerim je

nujno povezano vprašanje zapadlosti terjatve. V 4. členu sklenjene

posojilne pogodbe je določeno, da posojilojemalec (tj. toženka) in

solidarni plačnik (tj. toženec) vračata posojilo v mesečnih

anuitetah, ki zapadejo v plačilo zadnji delovni dan v mesecu. V 3.

odstavku 9. člena pa so pogodbene (tu pravdne) stranke sklenile še

poseben dogovor, in sicer, kdaj ima sklad (tj. tožeča stranka)

pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred

potekom pogodbenega roka. S tako klavzulo so pogodbene stranke

dogovorile primere, ko celotni dolg zapade pred potekom pogodbenega

roka, med drugim tudi v primeru, če posojilojemalec ne plača treh

zaporednih ali treh nezaporednih mesečnih obrokov (1. alinea 3.

odstavka 9. člena posojilne pogodbe). Tožeča stranka zapadlost

celotne obveznosti temelji ravno na nastopu primera iz 1. alinee,

vendar ni niti zatrjevala tistih dejstev, na podlagi katerih bi lahko

sodišče prve stopnje uporabilo to določbo posojilne pogodbe, tj. da

bi zahtevala vračilo celotnega dolga pred iztekom pogodbenega roka.

Tožeča stranka sama navaja (list. št. 16, zadnji odstavek), da je

predlog za izvršbo vložila 30.11.1998 (predlog je bil dejansko vložen

02.12.1998), vse ostale trditve o pozivanju tožencev k plačilu dolga

(ki so sicer ostale nedokazane), pa se prav tako nanašajo na obdobje

po izteku pogodbenega roka. Ker je bila, kot izhaja iz posojilne

pogodbe, le-ta sklenjena dne 06.08.1992 za dobo šestih let, je

posojilna pogodba prenehala veljati 06.08.1998, do tega dne pa tožeča

stranka ni izkoristila pravice, ki ji jo daje 1. alinea 3. odstavka

9. člena posojilne pogodbe, in zahtevala vračilo celotnega dolga. Ker

je pogodbeni rok iztekel, ne da bi tožeča stranka izkoristila svojo

pravico, navedene določbe posojilne pogodbe ni mogoče uporabiti,

temveč lahko tožeča stranka terja zgolj izpolnitev pogodbe. Ker je

sodišče prve stopnje v navedenem obsegu napačno uporabilo materialno

pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je

pritožbeno sodišče pritožbama tožencev v skladu s 355. členom ZPP

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve

stopnje. V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče

ugotoviti tista dejstva, ki so pomembna za uporabo 4. člena posojilne

pogodbe, nato pa ob upoštevanju določbe o zastaranju občasnih

terjatev iz 2. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

(Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90) ponovno odločiti o utemeljenosti

tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.