Appeal allowed; court quashes first instance judgment due to procedural violations regarding evidence assessment.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (2. točka in 3. točka izreka sodbe)razveljavi ter v tem obsegu

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Odklonitev preizkusa alkoholiziranosti je na podlagi določbe 3. člena

Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95, podlaga za

izgubo zavarovalnih pravic. Od odgovora na vprašanje ali je tožnik

zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev je razvidna

iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku) ali ne

(tožnik trdi, da je bil zaradi hudih poškodb dobljenih v nesreči

nesposoben za razsojanje), je odvisna izguba ali neizguba

zavarovalnih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe

in s sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati

odškodnino v višini 4.200.000,00 SIT z obrestmi razvidnimi iz 2.

odstavka njenega izreka. Hkrati mu je dolžna povrniti tudi njegove

pravdne stroške v višini 541.536,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 20.11.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je

uveljavljal odškodnino v višini 4.950,000,00 SIT) je sodišče prve

stopnje zavrnilo. Odločitev, da tožnik, ki uveljavlja odškodnino na

podlagi AO-plus zavarovanja, zavarovalnih pravic ni izgubil in je

zato upravičen do nje, sodišče prve stopnje utemeljuje z

obrazložitvijo, da je tožnik izpodbil domnevo 3. člena Pogojev za

zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Štelo je za dokazano, da

tožnik, glede na njegove hude telesne poškodbe, ni zavestno odklonil

preizkusa alkoholoziranosti.

Proti ugodilnemu delu sodbe (2. in 3. točka izreka sodbe) se je

pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1.

odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da

se pritožuje zaradi odločitve glede zavarovalnega kritja, glede

višine prisojene odškodnine in glede zamudnih obresti.

Izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni

zavestno odklonil preizkusa alkoholiziranosti in mu očita, da tako

stališče temelji le na treh dokazih, ki ji je sprejelo povsem

nekritično. Gre za izpovedbe zaslišanih prič I.K. in S.F. ter

tožnika, ki jih v pritožbi analizira in podaja glede njih svojo

dokazno oceno. Opozarja, da se priča dr. I.K. primera ni spominjal in

je izpovedoval na podlagi dokumentacije, ki jo je prebral ter da je

izjavo glede stanja alkoholiziranosti tožnika pisal na željo tožnika

za postopek pri zavarovalnici. Pričanje policista S.F. je po njenem

nezanesljivo in bi sodišče prve stopnje moralo njegovo izjavo o

stanju tožnika pred šestimi leti (da se tožnik morda ni zavedal, o

čem se pogovarjajo) primerjati z zapisom v zapisniku o prometni

nesreči, (da je tožnik odločno odklonil odrejeni preizkus

alkoholiziranosti kot tudi odvzem krvi za analizo). Tega nasprotja

sodišče ni razčistilo ne na obravnavi in tudi ne ob zaslišanju priče

niti z ustrezno obrazložitvijo v sodbi. Graja, da sodišče ni ocenilo

vseh dokazov, ki jih je sicer izvedlo. Ni se opredelilo do navedb v

zapisniku o prometni nesreči glede odklonitve preizkusa

alkoholiziranosti kot tudi ne glede dejstva, da je bil preizkus

alkoholiziranosti, opravljen dve uri po nesreči, ko se je tožnikova

zavest že zbistrila. Iz sprejemnega lista Novomeške bolnišnice je

namreč razvidno, da je bil tožnik pripeljan v bolnišnico že v

zavestnem stanju. Dr. K. je ob sprejemu zapisal, da je bil pacient

pri zavesti, rahlo odsoten, težje je dajal odgovore na zastavljena

vprašanja. Po prepričanju toženke je tako stanje lahko posledica

pretresa možganov kot tudi posledica alkoholnega opoja. Sodišče prve

stopnje se tudi ni opredelilo do navedb v anamnezi, ko je tožnik

povedal, da je spil nekaj alkohola. Sprašuje se, na kakšni podlagi je

dr. Kotar postavil diagnozo pretresa možganov, saj tožnik ni ne ob

sprejetju v Novomeško bolnišnico, ne kasneje, ob zdravniških

pregledih tožil zaradi tipičnih znakov, ki jih imajo poškodovanci po

taki poškodbi. Nezavest po nesreči, če je sploh bila, je morala biti

kratkotrajna, kar pomeni, da zaradi pretresa možganov, ni bila motena

več kot nekaj minut po nesreči. Dileme glede tega vprašanja bi lahko

odpravil izvedenec nevrolog, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo.

Obstajajo bistvena nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe

in vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in vsebino listinskih

dokazov, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega

postopka. Ker sodišče ni uporabilo listinskih dokazov, izjave prič pa

je deloma napačno interpretiralo, je tudi zmotno in nepopolno

ugotovljeno dejansko stanje. Izraža nestrinjanje z višino odškodnine

glede telesnih bolečin v znesku 1.700.000,00 SIT in bi bila po njenem

primerna odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT. Z izvedencem

travmatologom ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in drugih

nevšečnosti prisojene višine odškodnine ne opravičuje. Pritožuje se

tudi zoper odločitev glede zamudnih obresti in nasprotuje stališču

sodišča prve stopnje, da pride v poštev uporaba načelnega pravnega

mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002. Do škodnega dogodka je

prišlo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR) in ne Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Poudarja, da se glede višine nematerialne škode in zamudnih obresti

pritožuje le podrejeno, če sodišče druge stopnje ne sledilo njenemu

stališču, da ni dolžna plačati odškodnine na podlagi zavarovalne

pogodbe.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve izčrpno odgovorila in

ugotavlja, da je tožnik z zadostno prepričljivostjo dokazal, tako z

izjavo, zapisi in zaslišanjem zdravnika dr. K. kot tudi z navedbami

policista, da ni imel nikakršnega vpliva na preizkus oziroma

nepreizkus alkoholiziranosti, ker mu zdravstveno stanje tega ni

dovoljevalo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča

prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 10.4.1996 zaradi

neprilagojene hitrosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil

hudo telesno poškodovan. Zavrnil je preizkus z ustreznimi sredstvi in

aparati ter strokovni pregled, da se preveri, ali ima v organizmu kaj

alkohola. Odklonitev preiskave je, na podlagi določbe 3. člena

Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (šteje se, da

je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne

preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni), podlaga za

izgubo zavarovalnih pravic. Zavarovanec (tožnik) se izgube

zavarovalnih pravic lahko reši, če dokaže neresničnost domneve. Po

trditvi tožnika, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, je v prometni

nesreči dobil take poškodbe, med drugim tudi poškodbo glave, da je

bil nesposoben za trezno razsojanje in se tudi ne spominja, da bi

preizkus alkoholiziranosti odklonil. Od odgovora na vprašanje ali je

tožnik zavestno odklonil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev je

razvidna iz Zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem

zraku 10.4.1996) ali ne, je zato odvisna izguba oziroma neizguba

zavarovalnih pravic, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Gre

za vprašanje, ki, kot utemeljeno opozarja pritožnica, terja odgovor

strokovnjaka. Tožnik, na katerem je dokazno breme, je postavitev

izvedenca nevrologa sicer predlagal, vendar je sodišče prve stopnje

ta dokaz zavrnilo (brez ustrezne obrazložitve). Predlagani dokaz se

nedvomno nanaša na odločilno dejstvo in bi lahko privedel do drugačne

odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje le na podlagi

dokazne ocene izpovedbe zaslišanih prič in stranke. Poškodbe tožnika

so razvidne v medicinski dokumentaciji, zato bi izvedenec ob

upoštevanju, da je do odklonitve preizkusa prišlo najmanj dve uri po

nesreči, ko sta policista zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti

prišla k tožniku v šok sobo, nedvomno lahko podal svoj izvid in

mnenje o vplivu poškodb na tožnikovo sposobnost razsojanja. V

medicinski dokumentaciji je potrjeno, da je tožnik dobil pretres

možganov, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tej

ugotovitvi tudi ni nasprotovala. Pritrditi je zato treba pritožnici,

da je zaradi opustitve izvedbe tega dokaza, ostalo dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno. Ker pa sodišče prve stopnje tudi ni navedlo

razlogov njegovo zavrnitev (zavrnjen dokazni predlog mora biti

ustrezno obrazložen), je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP. Strankam ni omogočilo dialoga s sodiščem prve stopnje in je s

tem ogrozilo njihovo pravico do pritožbe. Zgolj pavšalna navedba

sodišča prve stopnje (4. stran sodbe), da je določitev izvedenca

nevrologa zavrnilo, "saj je bila stvar zrela za razsojo", ne zadošča.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnik ni zavestno odklonil

preizkusa alkoholiziranosti, utemeljilo namreč le na izpovedbah prič

(policista S.F. in dr. I.K.) ter izpovedbi tožnika. Ni se opredelilo

do listinskih dokazov (anamneza ob sprejemu v bolnico - B3, zapisnik

o ogledu prometne nesreče - priloga spisa B2) in teh dokazov tudi ni

ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami prič in tožnika).

Pojasnilo tudi ni, zakaj posamezni, sicer izvedeni, a v razlogih

sodbe neocenjeni dokazi, niso pomembni. Načelo proste presoje dokazov

(8. člen ZPP) sodišču prve stopnje sicer dopušča, da se izjasni le

glede dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, vendar pa mora v

primeru, da določenih dokazov ne upošteva, navesti za to ustrezne

razloge. Podati mora tudi analitično oceno dokazov, česar, kot je

bilo že obrazloženo, v obravnavanem primeru ni storilo. Sodišču druge

stopnje se zato ni treba opredeljevati glede pritožbenih trditev, s

katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (oceno izpovedb

zaslišanih prič).

Toženka upravičeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo

do zapisa v anamnezi ob sprejemu v bolnico (B3), "da je tožnik spil

tudi nekaj alkohola" in je verjelo tožnikovi izpovedi, da pred

nesrečo alkohola ni pil, ne da bi to nasprotje razčistilo. Tožena

stranka je na zapis v anamnezi opozarjala že v odgovoru na tožbo

(list. št. 14 spisa), zato je neutemeljeno smiselno zavzemanje

tožnika v odgovoru na pritožbo, da gre za pritožbeno novoto, ki je

pritožbeno sodišče, na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP, ne sme

upoštevati. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju policista S. F.,

(da tožnik ni ravno vedel, o čem odgovarja), ne da bi se opredelilo,

zakaj je isti policist v zapisniku o prometni nesreči napisal, "da je

tožnik odločno odklonil odrejen preizkus alkoholiziranosti in da je

bil odrejen odvzem krvi za analizo, ki ga je prav tako odklonil".

Utemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da v razlogih ni

odgovorilo na (že v odgovoru na tožbo) uveljavljane trditve toženke,

pri katerih vztraja v pritožbi, da je bil tožnik v bolnišnico

pripeljan v zavestnem stanju, da je bila zavest zaradi pretresa

možganov lahko motena le krajši čas in da je bil postopek glede

preizkusa alkoholiziranosti opravljen dve uri po nesreči, ko se je

njegova zavest že zbistrila. Gre za okoliščine, ki vzbujajo dvom v

ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zavestno odklonil

preizkusa alkoholiziranosti glede na njegove težke telesne poškodbe.

Listinska dokumentacija, do katere se sodišče prve stopnje ni

opredelilo, kaže, da je do prometne nesreče prišlo ob 20.20 uri

(zapisnik o ogledu prometne nesreče-B2), da je bil tožnik v

bolnišnico pripeljan ob 21.00 (popis bolezni, priloga B3) in da je

bil preizkus alkoholiziranosti (odklonitev) končan ob 22.40 uri

(zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku - priloga

B2).

S tem je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP, kar je lahko vplivalo

na pravilnost in zakonitost odločitve in zato predstavlja absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena

ZPP.

Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka

in 2. odstavka 339. člena ZPP so narekovale ugoditev pritožbi in

obvezno razveljavitev izpodbijane sodbe že na podlagi 1. odstavka

354. člena ZPP ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev že po temelju

(sporen je obstoj obveznosti tožene stranke za plačilo odškodnine na

podlagi zavarovalne pogodbe), se sodišče druge stopnje glede

pritožbenih trditev, ki se nanašajo na višino odškodnine in vprašanje

zamudnih obresti ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje bo moralo v

ponovnem postopku odpraviti ugotovljene bistvene kršitve. Posebni

napotki glede na že obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje

bo moralo ugotoviti in navesti vsa odločilna dejstva in izvedene

dokaze oceniti v skladu z določbo 8. člena ZPP ter o tožbenem

zahtevku ponovno odločiti.

Posledično, zaradi odločitve o glavni stvari, je sodišče druge

stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških. O pritožbenih

stroških bo moralo sodišče prve stopnje odločati na podlagi 3.

odstavka 165. člena ZPP ob končni odločitvi.