Court partially allows appeal on costs, affirming liability for fear damages while adjusting cost allocation based on litigation success percentage.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka

spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti

368.479,85 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za

čas od dneva izdaje sodba sodišča prve stopnje do plačila; v

preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem

delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Materialnopravno pravilna je odločitev o odškodnini za strah. Ob

samem škodnem dogodku je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje

utrpel najhujšo obliko primarnega strahu, grozo oziroma smrtni strah,

kar je glede na vse okoliščine primera (padec v globino) življenjsko

logično in razumljivo. Poleg tega pa je bil tudi hudo telesno

poškodovan in je trpel strah za izid zdravljenja ves čas trajaanja

zdravljenja; njegov strah je bil tudi medicinsko utemeljen, saj se je

izkazalo, da poškodbe ni mogoče popolnoma pozdraviti, ampak so ostale

njegove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane ter še vedno

občasno trpi telesne bolečine. V takšni situaciji pa je odškodnina iz

tega naslova v višini 200.000,00 SIT primerna in ni previsoka, kot

zmotno uveljavlja pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je zaposlen pri zavarovancu tožene stranke. Na delu je

25.3.2002 utrpel telesno poškodbo ter je za premoženjsko in

nepremoženjsko škodo s tožbo zahteval 5.197.411,00 SIT odškodnine z

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z uvodoma

navedeno sodbo njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je

razsodilo, da mu je dolžna tožena zavarovalnica plačati 2.967.000,00

SIT odškodnine ter mu povrniti 509.513,00 SIT pravdnih stroškov,

oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do

plačila.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Graja

najprej odločitev o temelju odškodninske odgovornosti in meni, da je

k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik sam vsaj z 25%, ker

ni izbral primernega načina za vzpon na keson kamiona. Priča S. K. je

izpovedal, da so se na kamion vzpenjali po gumi oziroma po blatniku,

kar je pač bilo na razpolago, kar pomeni, da žerjav za dostop na

keson ni uporabljal, saj je bil na kraju dogodka le slučajno. priča

L.V. je izpovedal, da pravil vzpenjanja na keson ni, da pa se lahko

stopi na gumo, se prime za keson in se dvigne, posebnih lestev, da bi

si olajšal vzpenjanje, pa s seboj ne nosi nihče; da bi kdo plezal po

kamnih tako, kot je to storil tožnik, L.V. ni videl, saj zato ni bilo

potrebe. Tožnik se je torej odločil za povsem neobičajen in nevaren

dostop, ki ga dotlej ni uporabil še nihče, tudi tožnik sam ne. Ocena

sodišča prve stopnje, da je tožnikov delodajalec takšno ravnanje

(plezanje po kamnih) dopuščal, je zmotna, razlogov zanj pa ni. Tožnik

za dostop na kamion ni izbral običajne poti preko kolesa oziroma

blatnika kamiona, temveč se je odločil za pot po zloženih kamnih. Iz

katerih razlogov je sodišče prve stopnje takšno pot ocenilo za boljšo

in ustreznejšo, ni pojasnilo. Vsak delavec je dolžan sam zagotoviti

varen dostop; v gradbeništvu je dejansko nemogoče, da bi delodajalec

za vsak primer posebej stal za vsakim delavcem in predpisoval, kako

naj postopa, saj ima zato ustrezno izobrazbo ter tudi opravljen izpit

iz varstva pri delu. Vsak delavec sam ve, da si mora glede na

specifiko situacije znotraj predpisanih okvirov sam urediti varen

dostop, izbrati varno pot, ki ne ogroža ne njega samega in ne drugih.

Podrejeno tožena stranka graja tudi odločitev o višini odškodnine. S

pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. F.D. je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je tožnik utrpel prelom šestega prsnega vretenca, da je

zdravljenje potekalo z mavčnim steznikom in predpisano terapijo, po

zaključenem zdravljenju pa je vretence ostalo posedeno na polovico

normalne višine, natrgane vezi in mišice so se zacelile z biolško

manj vredno brazgotino, izlita kri pa se je deloma resorbirala,

deloma pa se je spremenila v brazgotino. To mnenje je v pretežni meri

oprto na subjektivne navedbe tožnika, ki niso objektivizirane z

medicinsko dokumentacijo, sodišče prve stopnje pa je takšnemu mnenju

nekritično sledilo. Tožena stranka meni, da bi glede na sodno prakso,

medicinsko dokumentacijo ter glede na potek časa in individualizacijo

odškodnin za nepremoženjsko škodo bil tožnik upravičen iz naslova

pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem do

odškodnine v višini 750.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti do 1.275,00 SIT

in za pretrpljeni strah do odškodnine v višini 150.000,00 SIT oziroma

skupaj do 2.175.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. V

zvezi s to obliko škode pa je zmotno uporabljeno materialno pravo

tudi s tem, ko je toženi stranki naloženo plačati zakonske zamudne

obresti že za čas pred izdajo sodbe. Zamudne obresti so kazen za

dolžnikovo zamudo. Obseg obveznosti tožene stranke je bil znan šele z

razsojo sodišča prve stopnje, zato tožena stranka pred tem ni mogla

priti v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Nenazadnje ne drži

ugotovitev, da je tožnik višino škode izkazal že z odškodninskim

zahtevkom toženi stranki z dne 3.11.2002, saj se je moralo ne glede

na enako dokumentacijo, kot je bila priložena temu zahtevku, sodišče

s tem vprašanjem še dodatno ukvarjati in izvajati še druge dokaze.

Nadalje je sodišče prve stopnje napačno tožniku priznalo 50.000,00

SIT z zamudnimi obrestmi za čas od 6.11.2002 dalje, kar naj bi

predstavljalo stroške kilometrine, po prepričanju tožene

zavarovalnice pa bi bil tožnik upravičen le do stroškov javnega

prevoza. Zmotna pa je tudi stroškovna odločitev. Napačna je v prvi

vrsti zato, ker v zakonu ni podlage za obračun stroškov tako, da se

upošteva tako temelj kot višino tožbenega zahtevka, saj na ta način

sodišče nepravilno zviša uspeh posamezne stranke v postopku; uspeh

stranke v postopku je le uspeh po višini, saj je v primeru

ugotovljene sokrivde tudi uspeh glede višine ustrezno nižji. Poleg

tega pa je stroškovna odločitev napačna tudi zaradi tega, ker je

sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožniku v celoti povrniti

vse stroške za izvedenca medicinske stroke; pri tem je pojasnilo, da

so bili ti stroški potrebni ne glede na dosojeno višino, za takšno

stališče pa v določbah ZPP ni podlage. Sodišču druge stopnje tako

tožena stranka predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da naj tožniku prisojeno odškodnino zniža na

2.192.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe

sodišča prve stopnje do plačila, pri tem pa uveljavlja tudi povrnitev

stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas

od dneva odločitve o pritožbi do plačila.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, prerekal pritožbene trditve tako

glede temelja, kot glede višine odškodnine ter predlagal njeno

zavrnitev. Poudarja, da je podana tako objektivna, kot tudi krivdna

odgovornost tožene stranke; objektivna zato, ker je do poškodbe

prišlo pri nevarnem delu na višini, krivdna pa zato, ker tožena

stranka ni pravilno shranila kovinske lestve, ki je del žerjava,

temveč jo je pustila nepravilno odloženo na nevidno mesto tri metre

nad tlemi, česar tožnik ni mogel pričakovati. Višina odškodnine pa je

celo nižja od odškodnin, ki jih drugim oškodovancem za primerljive

škode prisojajo sodišča. Vendar pa tožnik pritožbe zaradi višine

odškodnine ni vložil iz razloga, ker je celotna zavarovalna vsota

praktično izčrpana, tožnik pa ne želi, da bi izpostaviti svojega

lastnega delodajalca in se je zato pripravljen zadovoljiti s

prisojeno mu odškodnino, čeprav po višini ni ustrezna.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi svoje odgovornosti za tožnikovo škodo ne

zanika, uveljavlja pa, da ta odgovornost ni izključna, ampak je zanjo

soodgovoren tudi tožnik sam. Meni, da je njegov delež odgovornosti

posledica dejstva, da si je za vzpon na tovornjak izbral pot po

zloženih kamnih (pri tem se je oprijel za vrh kupa položeno lestev,

za katero ni mogel vedeti, da ni pritrjena). Takšen ugovor je po

prepričanju sodišča druge stopnje materialnopravno napačen. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da tovornjak, na katerega so delavci

zavarovanca tožene stranke nalagali tovor in na katerega se je

nameraval povzpeti tožnik, ko je padel, ni imel pripomočkov za

vzpenjanje in so se morali delavci pri vzpenjanju nanj znajti po

svojih najboljših močeh ter so običajno to počeli tako, da so se

povzpeli na blatnik ali kolo tovornjaka in se od tam zavihteli na

prikolico. Posebnih predpisov ali navodil o načinu vzpenjanja na

kamion ni bilo. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje so

delavci za vzpon na kamion (očitno v primerih, ko je bilo vzpenjanje

nanj potrebno takrat, ko je kamion stal ob skladovnici kamenja, ki

predstavlja balast za obtežitev dvigala) tudi ta način, da so se

vzpenjali po železnih kllinih, ki so omogočali varno vzpenjanje po

navpično zloženem kupu kamnov višine okrog tri metre, saj je bilo

mogoče s te skladovnice stopiti direktno na kamion, kar je nameraval

storiti tožnik tudi v spornem primeru. Sodišče prve stopnje je,

sklicevaje se na tožnikovo izpoved, ugotovilo, da so po kamnih

plezali tudi drugi delavci, delodajalec pa je zato vedel in takšno

ravnanje dopuščal; vendar sodišče druge stopnje ugotavlja neskladje

med sodbenimi razlogi o vsebini tožnikove izpovedi in zapisnikom o

izpovedi tožnika v zvezi s pravkar obravnavano okoliščino: tožnik je

namreč izpovedal, da pred spornim dogodkom sam ni plezal po žerjavu,

drugi delavci pa so plezali po njem le, ko so postavljali stolpe, kar

so v glavnem delali monterji, ni pa videl nikogar, da bi po žerjavu

plezal v skladišču (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Toda ali

je za vzpenjanje na kamion v skladišču pot po skladovnici kamenja

uporabljal še kak drug delavec ali ne, je za odločitev nepomembno.

Nepomembno je zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da način

vzpenjanja ni bil predpisan, po tožniku izbran način pa je bil sam po

sebi nedvomno varen (sodišče druge stopnje kot življenjsko logično

sprejema oceno prvostopnega, da je varneje povzpeti se po skladovnici

kamenja, v katero so vpeti železni klini, ki omogočajo vzpenjanje kot

po lestvi in nato preprosto stopiti na kamion od načina, pri katerem

je treba stopiti na gumo ali blatnik tovornjaka in se nato zavihteti

na keson); nenazadnje tožnik ni padel zaradi vzpenjanja samega, ampak

zato, ker se je oprijel za lestev, ki je bila položena na vrhu

skladovnice in za katero ni vedel in ni mogel vedeti, da ni pritrjena

(predstavlja namreč sestavni del žerjava, a jo je mogoče sneti).

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopnega, da je

zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za tožnikovo škodo,

saj v ravnanju slednjega ni ničesar, kar bi predstavljalo njegovo

soodgovornost. Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve

stopnje, je njegova odločitev o temelju tožnikovega odškodninskega

zahtevka torej materialnopravno pravilna.

Enako velja za odločitev o višini odškodnine. Vrste in obseg

nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v

listinsko dokumentacijo, z vpogledom v pisno izvedensko mnenje

izvedenca medicinske stroke dr. F.D. ter z zaslišanjem imenovanega

izvedenca in tožnika kot pravdne stranke. Ugotovilo je, da je tožnik

pri padcu utrpel sesedeni prelom šestega prsnega vretenca, da je

trpel strah ob poškodbi sami in nato za izid zdravljenja, da je trpel

in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine ter da zato, ker so ostale

njegove splošne življenjske sposobnosti po poškodbi zmanjšane,

duševno trpi. Nedvomno drži, da je pri ugotavljanju nepremoženjske

škode imelo posebno dokazno vrednost pisno izvedensko mnenje, nato pa

še izpoved izvedenca medicinske stroke. Toda pritožbi ni mogoče dati

prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenju

nekritično sledilo, ker se je izvedenec oprl predvsem na subjektivne

navedbe tožnika: iz pisnega izvedenskega mnenja je namreč razvidno,

da je izvedenec proučil tožnikovo zdravstveno dokumentacijo pri

kirurškem oddelku Splošne bolnice v Novem mestu, izvid ortopedske

ambulante kirurškega oddelka Splošne bolnice Novo mesto, odpustno

pismo travmatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani z izvidi

Travmatološke ambulante, obvestilo zdravniku Zdravilišča Šmarješke

Toplice, zdravniško potrdilo o zdravljenju osebnega zdravnika

Zdravstvenega doma Novo mesto, Splošne ambulante Škocjan ter

fotokopijo zdravstvenega kartona, poleg tega pa je pred podajo mnenja

opravil tudi telesni pregled tožnika. Zato ne drži pritožbena

trditev, da je mnenje oprto le na subjektivne navedbe tožnika, ki

niso objektivizirane z izvidi oziroma medicinsko dokumentacijo. Poleg

tega pa tožnik na ta način očitno graja dejanske ugotovitve sodišča

prve stopnje, takšna graja pa mora biti konkretna in obrazložena;

zato bi morala tožena stranka v pritožbi pojasniti, katera ugotovitev

sodišča prve stopnje je zmotna ter pavšalni očitek, povzet zgoraj, ne

zadošča.

Odškodnina, kakršno je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, po

presoji drugostopnega ustreza pravnemu standardu pravične denarne

odškodnine oziroma od tega standarda ne odstopa v škodo tožene

stranke.

Za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo

1.000.000,00 SIT denarne satisfakcije. Ugotovilo je, da je ob

poškodbi in neposredno po njej, do prejema protibolečinske terapije v

bolnici, trpel neznosne bolečine, da je nato trpel hude bolečine

kumulativno štiri tedne in sicer konstantno dva tedna po poškodbi,

nato pa še občasno ob pritisku na poškodovano mesto, ob fizikalni

terapiji, pri nekaterih običajnih opravilih (pripogibanje, obračanje

v predelu pasu in podobno); lahke stalne bolečine je trpel dva meseca

po oslabitvi stalnih hudih bolečin, nato pa jih je trpel še občasno,

do zaključka zdravljenja kumulativno v trajanju tri mesece, trpel pa

jih je in jih še trpi tudi nadalje ter jih bo tudi v bodoče na primer

ob spremembah vremena, ob mišični preutrujenosti, pri delu nad

nivojem rok, pri pripogibanju in sunkovitih gibih in podobno. Poleg

telesnih bolečin v opisanem trajanju in intenziteti pa je trpel po

ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi neprijetnosti med zdravljenjem,

ki jih je zelo težko prenašal, kot na primer nepokretnost in

odvisnost od pomoči drugih, dvaindvajset dni hospitalizacije,

izpostavljenost številnim zdravniškim posegom in odvisnost od pomoči

strežnega osebja, opravljanje fizioloških potreb in osebne higiene v

prisotnosti drugih bolnikov ob pomoči negovalnega osebja, dvomesečna

mavčna imobilizacija od ramen do bokov v poletnih mesecih, kar je

povzročalo vnetje kože pod mavsem s srbenjem in pekočimi bolečinami,

petnajst rentgenskih slikanj, šestindvajset zdravniških pregledov,

izvajanje fitioterapevtskih vaj v bolnici in nato doma, jemanje

sredstev proti bolečinam in podobno. Glede na dejstvo, da so bile

tožnikove telesne bolečine dolgotrajne (najprej celo neznosno hude in

nato še ptiri tedne hude), da je trpel številne nevšečnosti med

zdravljenjem in da telesne bolečine občasno še vedno trpi in jih bo

trpel tudi v bodoče in to pri povsem običajnih, v življenju pogostih

aktivnostih in gibih ter še posebej v zvezi s tem upoštevaje dejstvo,

da je toženec po poklicu nekvalificiran fizični delavec in da bo

moral zaradi svoje mladosti bolečine prenašati ob normalnem teku

stvari še dolgo vrsto let, 1.000.000,00 SIT denarne odškodnine

nikakor ne presega pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

Prav tako pravnega standarda pravične denarne odškodnine ne presega

znesek 1.700.000,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo

tožniku za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih

življenjskih sposobnosti. Zaradi pretrpljenega zloma vretenca so

tožnikove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane, saj je njegova

hrbtenica le omejeno gibljiva tako, da predklon lahko izvede le do

sredine goleni, pripogib navzad pa zaradi bolečin komaj da sploh

lahko izvede, njegova delovna sposobnost za delo, ki ga je opravljal

pred poškodbo, je močno omejena, saj je v gradbeništvu malo del, ki

ne terjajo stalnega pripogibanja in dvigovanja bremen, zanesljivo pa

je mogoče pri njem pričakovati predčasno obrabo sklepov med vretenci

prsnega dela, okostenjevanja brazgotin v okolici preloma in postopoma

vedno bolj omejeno gibljivost prsnega predela hrbtenice ter vse

pogostejše bolečine pri pripogibanju in sunkovitih gibih; sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi opisanega duševno trpi,

še posebej, ker delo v gradbeništvu zahteva telesno aktivnost in

spretnost ter stalno dvigovanje bremen, pri čemer je tožnik pomembno

oviran, teh omejitev pa se dobro zaveda in je zaradi njih prizadet

ter zaskrbljen za nadaljnjo poklicno pot, saj je od fizičnega dela,

ki ga opravlja, eksistenčno odvisen in si ne more privoščiti, da bi

ga odklonil. Poleg tega je ugotovljeno, da je tožnik oviran ne le pri

opravljanju poklicnega dela, ampak tudi v zasebnem življenju, saj

težje stoji, leži, vozi avtomobil in podobno, zaradi česar so

okrnjene njegove možnosti za prostočasne aktivnosti, pa tudi za delo

doma. Odškodnina za to obliko škode, za katero se v pritožbi zavzema

tožena stranka (1.275.000,00 SIT) je glede na vse zgoraj navedeno

prenizka. Znesek, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje pa

ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem

za primerljive škode v škodo tožene stranke.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o odškodnini za strah. Ob

samem škodnem dogodku je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje

utrpel najhujšo obliko primarnega strahu, grozo oziroma smrtni strah,

kar je glede na vse okoliščine primera (padec v globino) življenjsko

logično in razumljivo. Poleg tega pa je bil tudi hudo telesno

poškodovan in je trpel strah za izid zdravljenja, ves čas trajaanja

zdravljenja; njegov strah je bil tudi medicinsko utemeljen, saj se je

izkazalo, da poškodbe ni mogoče popolnoma pozdraviti, ampak so ostale

njegove splošne življenjske sposobnosti zmanjšane ter še vedno

občasno trpi telesne bolečine. V takšni situaciji pa je odškodnina iz

tega naslova v višini 200.000,00 SIT primerna in ni previsoka, kot

zmotno uveljavlja pritožba.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne

bi smelo tožniku priznati 50.000,00 SIT odškodnine za tisto

premoženjsko škodo, ki jo predstavljajo njegovi potni stroški oziroma

kilometrina, češ, da bi bil lahko upravičen le do stroškov javnega

prevoza. Sodišče prve stopnje je tožniku znesek 50.000,00 SIT

prisodilo kot povračilo za potne stroške, ki jih je utrpel zaradi

zdralvjenja, pri tem pa je prepričljiva in življenjsko logična

njegova ugotovitev, da javnih prevoznih sredstev ni mogel uporabljati

ne le zaradi odsotnosti ustreznih prometnih povezav z javnimi

prevozi, ampak tudi zaradi stanja, v katerem se je nahajal in ki mu

je onemogočilo potovanje z javnimi prevoznimi sredstvi; nenazadnje je

bil del zdravljenja celo nepokreten, nato je nosil dva meseca mavec

od bokov do glave. V takšni situaciji je bil nedvomno upravičen do

prevoza z osebnim avtomobilom, v posledici tega pa je upravičen tudi

do povrnitve stroškov, ki so mu v zvezi stem nastali.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zamudnih obresti. Od

odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje jih je

tožniku prisodilo za čas od 1.1.2003 do 27.6.2003 po predpisani

obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero,

vendar pa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija odločitve o višini

obrestne mere zamudnih obresti, ampak le odločitev, da jih mora

plačati že od 1.1.2003 in ne šele od izdaje izpodbijane sodbe dalje.

Po načelnem pravnem mnenju, ki ga je vrhovno sodišče sprejelo na

občni seji dne 26.6.2002 in je objavljeno v zbirki Pravna mnenja

I/2002 (stran 11) se od odškodnine za nepremoženjsko škodo (kar

seveda ne velja za škode, ki so zapadle kasneje) priznavajo zamudne

obresti za čas od 1.1.2000 dalje, vendar samo kot čiste zamudne

obresti brez valorizacije: po zakonu o spremembah in dopolnitvah

Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni

obrestni meri (Uradni list RS št. 109/2001, v nadaljevanju ZPO MZO-1)

so to obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšane

za temeljno obrestno mero, kar je bilo mogoče glede na to, da je

navedeni zakon izrecno ločil tisti del obrestne mere, katerega

funkcija je bila realna ohranitev vrednosti terjatve od tistega dela,

čigar funkcija je bila kaznovalna. Ta ureditev pa je veljala le do

28.6.2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri

(Uradni list RS št. 56/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je prej

opisano ločitev opustil ter imajo zamudne obresti le še kaznovalno

funkcijo, saj zakon zmanjševanja stopnje zamudnih obresti za temeljno

obrestno mero ne predpisuje več. Zato od odškodnine za nepremoženjsko

škodo od 28.6.2003 oškodovancem pripadajo zamudne obresti v višini,

kot jo predpisuje ZPOMZO-1. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da

odškodninska terjatev (tudi za nepremoženjsko in ne zgolj za

premoženjsko škodo) zapade v trenutku nastanka škode (165. člen OZ),

je pa res, da niso redki primeri, ko od nastanka škode do ugotovitve

njenega obsega preteče določeno časovno obdobje, kar pa povzročitelja

škode ne razbremenjuje obveznosti plačila zamudnih obresti. Zato je v

zvezi s tem aktualno še vprašanje, kdaj je nastopila zamuda tožene

stranke. Po določbah 2. odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v

zamudo, če rok za izponitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z

izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen

je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni

obveznost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik takšno

zahtevo toženi stranki podal že pred pravdo in sicer že 3.11.2002,

pri tem pa je upoštevalo še določbe 943. člena OZ, po katerih mora

zavarovalnica zavarovalnino ali odškodnino izplačati v dogovorjenem

roku, ki ne sme biti daljši od štirinajstih dni, šteto od dneva, ko

je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, da pa začne ta

rok v tistih primerih, ko je bil za ugotovitev obstoja obveznosti

zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, teči, ko sta

bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice. Toda

sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zahtevek za izplačilo

odškodnine toženi stranki z dne 3.11.2002 priložila vso tožnikovo

medicinsko dokumentacijo, po prepričanju sodišča druge stopnje pa je

ta dokumentacija zadoščala za ugotovitev obsega nepremoženjske škode

in ne drži pritožbena trditev, da je bilo to mogoče šele v pravdi;

Prav tako po prepričanju sodišča druge stopnje daljši rok ni bil

potreben zaradi ugotovitve načina nastanka tožnikove poškodbe

(okoliščin, v katerih je prišlo do padca), vrednotenje teh okoliščin

pa je že vprašanje materialnega prava.

Pač pa sodišče druge stopnje meni, da je utemeljena pritožba zoper

stroškovno odločitev. Tožnik je namreč v pravdi uspel s 43% svojega

tožbenega zahtevka; v zakonu namreč ni podlage za ugotavljanje uspeha

stranke v pravdi ločeno glede na temelj in glede na podlago, razen v

izjemnih primerih, ko je pomembna večina pravdnih stroškov prav

posledica ugotavljanja temelja odgovornosti tožene stranke. Tega za

konkreten primer vendarle ni mogoče trditi. Uspeh tožene stranke v

pravdi glede na navedeno znaša 57%. V pravilnost odmere stroškov v

izpodbijani sodbi pa sodišče druge stopnje nima pomislekov. To glede

na ustaljeno sodno prakso velja tudi za stroške izvedenca oziroma za

presojo, da je tožnik upravičen do povrnitve celotnega stroška v

zvezi z izvedencem, ker je bil ta potreben ne glede na tožnikov uspeh

po višini. Stroški tožnika, neupoštevaje stroške izvedenca, znašajo

467.940,00 SIT, 43% od tega pa 201.214,20 SIT. K temu znesku je treba

dodati še 187.642,00 SIT stroškov izvedenca, vsota 388.856,20 SIT pa

predstavlja znesek pravdnih stroškov, do povrnitve katerega je

upravičen tožnik.

Stroški tožene stranke znašajo 35.748,00 SIT, 57% od tega, v kolikor

znaša njen uspeh v pravdi pa 20.376,36 SIT. Po pobotu je tako dolžna

tožena stranka tožniku povrniti 368.479,85 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje do plačila (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena

ZPP). Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena

nobena od pravdnih strank: tožena stranka zato, ker njena pritožba

zoper odločitev o glavni stvari ni bila uspešna (1. odstavek 154.

člena ZPP), tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben

(1. odstavek 155. člena ZPP).