Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 1713/2005 ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1713.2005 AI generated

Appeal dismissed; small claims court bound by first instance factual findings in enforcement proceedings.

Case Number VSL sodba II Cp 1713/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Court of Appeal dismissed the tenant's appeal against a first-instance judgment confirming an enforcement order for unpaid heating lease fees. The tenant argued that lease payments had inflated without consent and questioned how a previous buyer settled energy debts, but these claims were deemed unclear and unresponsive. Because the case involved a small monetary value, the appellate court was legally bound to accept the first instance's factual findings and could not overturn the decision without proving a fundamental procedural violation.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku, 1. odst. 443. člen; 2. odst. 339. člen; 1. odst. 458. člen; 353. člen: In small value disputes, the appellate court is bound by the factual findings of the first instance court and may only set aside the judgment for fundamental procedural violations or misapplication of substantive law.

Keywords

AI generated
small value disputes enforcement proceedings appellate review factual findings lease agreement heating costs procedural violations

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

potrdi.

[JEDRO]

V sporu majhne vrednosti je sodišče druge stopnje vezano na dejanske

ugotovitve prvostopnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti obdržalo v

veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo 28.6.1999 pod opr. št. I

99/09940, toženko pa je zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti

11.400,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za

čas od 15.12.2004 do plačila.

Toženka takšno sodbo izpodbija z laično pritožbo. Iz njenih, sicer

nejasnih pritožbenih navedb, je mogoče razumeti toženkino

nezadovoljstvo v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki jih je napravilo

sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o finančnem najemu toplotne

postaje, ki jo je kot pooblaščenec etažnih lastnikv v objektu, v

katerem je bila lastnica enega stanovanja tudi toženka, sklenil A.

P.. Omenja toplotno postajo na ime B., in kazenski postopek v zvezi z

njo, vendar te pritožbene trditve niso razumljive. Končno sodišču

postavlja vprašanja, kako je lahko obrok za leasing, ki je 8.10.1997

znašal 2.181,00 SIT, 10.12.1997 znašal že 6.250,50 SIT oz. po kateri

formuli je narasel za skoraj trikrat, celotni dolg pa naj bi narasel

s 109.050,00 SIT na 373.887,50 SIT in kako je lahko kupovalka njenega

stanovanja S.S. 11.966,50 SIT za dobavljeno energijo Energetiki

Ljubljana poravnala, če ni soglašala oz. potrdila spremembe

lastništva in vstopa v pogodbeno razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi, ki ga

je 28.6.1999 samo izdalo pod opr. št. I 99/09940, v celoti v veljavi,

toženko pa je zavezalo tožeči stranki povrniti 11.400,00 SIT pravdnih

stroškov z zamudnimi obrestmi. S sklepom o izvršbi, ki ga toženka ni

uspela izpodbiti, pa je bila zoper toženko in v korist tožeče stranke

dovoljena izvršba zaradi izterjave 133.581,00 SIT glavnice, ki je

vsota zneskov iz računov za najemnino po pogodbi o finančnem najemu -

leasingu toplotne postaje in za dobavljeno toplotno energijo za

ogrevanje stanovanjskih prostorov ter obračunov obresti za čas do

vložitve predloga za izvršbo ter zaradi izterjave zakonskih zamudnih

obresti od te glavnice in stroškov izvršilnega postopka. Odločitev

sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da so lastniki stanovnaj

v stanovanjski stavbi na naslovu X. v Ljubljani, zastopani po A. P.,

sklenili pogodbo o finančnem najemu za toplotno postajo, da ni

poravnala vseh obveznosti iz najema in da ni dokazala nobene od

okoliščin, ki bi jo lahko plačila razbremenile, prav tako pa ni

izpolnila vseh obveznosti iz pogodbe o dobavi toplote za čas do dne

7.11.1997, ko je tožeča stranka prejela njeno obvestilo, da je

stanovanje prodala S.S..

Ker gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem

postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je

sodišče druge stopnje na te dejanske ugotovitve vezano, saj je mogoče

sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne

vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe

materilanega prava (1. odst. 458. čl. ZPP); pa tudi, če takšne

omejitve ne bi bilo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni razlogov

za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopnega. Glede na te

ugotovitve pa je odločitev materialnopravno pravilna in jo je, ker

tudi ni ugotovilo, da bi bila obremenjena s katero od uradoma

upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

2. odst. 339. čl. ZPP, po zavrnitvi toženkine pritožbe, potrdilo

(353. čl. ZPP).

V zvezi z vprašanji, ki mu jih je v pritožbi zastavila toženka,

sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bil ključ za izračun obroka

po pogodbi o finančnem najemu toplotne postaje natančno določen v 9.

čl. pogodbe, v katerem je v 4. odst. predpisano, kako se določi

višina prvega obroka, v petem odstavku pa, da se najemnina za prvi

mesec revalorizira v višini koeficienta rasti cen na malo, ki je

objavljen v Uradnem listu, pri čemer se upoštevajo dajatve

najemodajalca, ki izhajajo iz naslova dajanja naprav v najem. Na

katero obdobje se nanaša zatrjevano plačilo v višini 11.966,50 SIT s

strani S.S., iz pritožbe V.N. ni razvidno; glede na vsebino spora je

mogoče zgolj predvidevati, da naj bi bilo to plačilo izvršeno prej,

predno je tožeča stranka prejela obvestilo o spremembi lastništva (po

ugotovitvah sodišča prve stopnje 7.11.1997) oziroma pred iztekom

obdobja, za katero je ne glede na prodajo plačilo še vedno bremenilo

toženko. Sodišče druge stopnje lahko zgolj domneva, da je s temi

pritožbenimi trditvami toženka poskušala izpodbijati dejansko

ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila tožeča stranka o

spremembi lastništva obveščena. Vendar je pri tem treba poudariti, da

ne le, da dejanskih ugotovitev v pritožbi v sporu majhne vrednosti ni

mogoče uveljavljati, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ampak je

takšna trditev tudi do take mere nejasna, da pritožbeno sodišče nanjo

ne more odgovoriti.