Denationalization claim dismissed because land expropriation agreement was signed after 1968 constitutional amendment.

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako,

da se zavrne zahteva za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 673,

1203, 1205/1 in 738, vse vl. št. 811 k.o. T..

Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka pred

sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je prišlo do sklenitve sporazuma oziroma do

izdaje odločbe o arondaciji na podlagi določil Temeljnega zakona o

izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Ta je v določilu 42. člena vseboval

določbo, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče (nadomestno

zemljišče je dobil kmet, nekmet pa odškodnino), odmerja po

predpisih, ki veljajo za odmero odškodnine pri razlastitvi. Tak

predpis je bil Zakon o razlastitvi, ki pa je bil z določbo Ustave

SFRJ iz leta 1963 o pravični odškodnini usklajen šele s spremembo,

objavljeno dne 7.2.1968 (Ur. l. SFRJ, št. 5/68) z veljavnostjo od

15.2.1968 dalje. Kolikor bi bil torej posel iz 5. člena ZDen sklenjen

pred navedeno uskladitvijo določb o odškodnini z Ustavo iz leta 1963

oziroma pred 15.2.1968, bi bila predlagateljica upravičenka do

denacionalizacije, ob dokazanosti okoličin sklenitve posla iz 5.

člena ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na

zemljiščih parc. št. 673, 1203, 1205/1 in 738, vse vl. št. 811 k.o.

T., vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskega

upravičenca S.Š.. Hkrati je zavrnilo zahtevek za vrnitev nepremičnin

parc. št. 738, 1203 in 1205/1 v posest in še odločilo, da se

zemljišče parc. št. 673 vrne v last in posest pokojnega

denacionalizacijskega upravičenca. Odločilo je tudi, da je zavezanec

za vrnitev nepremičnine druga nasprotna udeleženka in da se

premoženje daje v začasno upravljanje skrbnici I.Š..

Proti takšni odločitvi sta nasprotni udeleženki vložili pravočasni

pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe

materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

bistvene kršitve določb postopka.

Prva nasprotna udeleženka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z

zavrnitvijo predlagateljičinega zahtevka, ki naj ji povrne tudi

nastale stroške postopka. Po njenem mnenju so citirana zemljišča

prešla v družbeno lastnino na podlagi sporazuma, ki predstavlja

veljaven pravni posel. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s

pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v D., opr. št. P 224/98. Sodišču

očita, da je nekritično sledilo izpovedbi predlagateljice, ki je

navedla, da jim odškodnina ni bila izplačana, ter da naj bi bilo pok.

upravičencu ob sklepanju sporazuma rečeno, da mu bodo zemljišča

odvzeta s silo, če ne podpiše sporazuma. Na ta stavek je sodišče

oprlo celotni sklep, pri čemer pa gre le za izjavo predlagateljice,

ki logično izpoveduje sebi v prid. Iz ničesar drugega ne izhaja, da

bi bil pravni posel sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače. Poleg

tega pa je bil pravni prednik prve nasprotne udeleženke, ki je s

pokojnim upravičencem sklenil sporazum gospodarska družba, ne pa

državni organ oziroma predstavnik oblasti. Iz podatkov spisa nikjer

ni razvidno, da bi katerikoli državni organ ali predstavnik oblasti

nad pokojnim upravičencem vršil silo, grožnjo ali zvijačo v zvezi s

sklenitvijo sporazuma.

Druga nasprotna udeleženka predlaga razveljavitev izpodbijanega

sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču

prve stopnje očita, da se je glede ugotovitve, da odškodnina ni bila

plačana, oprlo zgolj na nasprotujočo si izpoved žene pokojnega

upravičenca. S tem, da je sam sporazum kot listina dokaz o plačilu,

se sodišče sploh ni ukvarjalo. Omenjeni sporazum pa je bil tudi

izterljiva listina. Izrecno je treba poudariti, da gre za leto 1975,

ko so bile možnosti glede pravnega varstva strank urejene, kar je

splošno znano dejstvo. Ugotavljanje dejstva plačila oziroma neplačilo

odkodnine pa pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Dokazilo

o dejanskem plačilu kupnine namreč temelji na pravnem poslu -

sporazumu z dne 25.6.1975. Upravičenec je imel po takratnih

obligacijskih predpisih v določenem roku možnost uveljavljati

izpolnitev sporazuma - plačila kupnine, če ta ne bi bila plačana.

Zakon o denacionalizaciji kot specialni predpis pa obligacijskega

roka za uveljavljanje izpolnitve pogodbe - sporazuma, ne podaljšuje,

oziroma ga ne odpira na novo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba stališčema pritožbe o neutemeljenosti zahteve za

denacionalizacijo, vendar ne iz razlogov, ki jih v pritožbi

izpostavljata nasprotni udeleženki. Druga nasprotna udeleženka je v

odgovoru na zahtevo za denacionalizacijo izrecno izpostavila kot

pravno relevantno okoliščino, da čas sklenitve pravnega posla iz leta

1975 denacionalizacijo izključuje. Navedla je, da so podlaga za

denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (v

nadaljevanju ZDen), lahko le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni

v času veljavnosti predpisov, ki so navedeni v 3. in 4. členu ZDen.

Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče,

da podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so

bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4.

členu ZDen (takšno je tudi pravno mnenje občne seje VS RS, objavljeno

v Poročilu o sodni praksi VS RS, št. 1/93, str. 30). Vendar pa je

menilo, da je bistveno v tej zadevi, da je bil pravni posel oziroma

sporazum z dne 25.6.1975 in odločba Oddelka za gospodarstvo in

finance Skupščine občine D. z dne 3.7.1975 sklenjena na podlagi

Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki pa je

naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Takšen zaključek sodišča prve

stopnje pa je materialnopravno pomanjkljiv.

Zakonodajalec je krog upravičencev za denacionalizacijo omejil na

določeno obdobje in sicer obdobje, ko so se dogajale krivice na

podlagi predpisov, katerih cilj je bil vzpostaviev državne oziroma

družbene lastnine in ki so posebej navedeni v 3. členu ZDen. Ker pa

se je pri tem zavedal, da v 3. členu ZDen niso našteti vsi predpisi,

na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno, je v 4. členu

ZDen določil, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe,

katerih premoženje je bilo neodplačno podržavljeno na podlagi

predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRj iz leta 1963, ki ni

naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez

pravnega naslova. Ker zakonodajec ni delal razlik med upravičenci, ki

jim je bilo premoženje odvzeto na različne načine, je v 5. členu ZDen

posebej navedel tudi prehod premoženja s pravnim poslom, ki je bil

sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače predstavnika države. V tem

določilu sicer ni izrecno navedel časovne meje, ki izhaja iz

prejšnjih členov. Toda logična in zgodovinska razlaga po namenu

zakona narekuje, da 5. člen ZDen velja le za tiste pravne posle, ki

so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4.

členu ZDen. Po koncu obdobja, ki izhaja iz navedenih določil, so bili

primeri podržavljenja praviloma zakoniti, legitimni, in v skladu s

standardi v civilizirani demokratični družbi. Po navedenem časovnem

obdobju so splošne družbene razmere namreč prinesle okoliščine, v

katerih podržavljenja (po oceni zakonodajalca) niso bila več krivična

in so družbene razmere omogočale fizičnim osebam uspešno izpodbijanje

pravnih poslov, sklenjenih z napako volje. Ustava SFRJ iz leta 1963

je časovna meja zato, ker je bila po tej ustavi že predpisana

pravična odškodnina za razlastitev premoženja in zagotovljen sodni

nadzor nad upravnim odločanjem. Tej ustavi pa je morala slediti tudi

ustrezna zakonodaja.

V obravnavani zadevi je prišlo do sklenitve sporazuma oziroma do

izdaje odločbe o arondaciji na podlagi določil Temeljnega zakona o

izkoriščanju kmetijskih zemljišč. Ta je v določilu 42. člena vseboval

določbo, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče (nadomestno

zemljišče je dobil kmet, nekmet pa odškodnino), odmerja po

predpisih, ki veljajo za odmero odškodnine pri razlastitvi. Tak

predpis je bil Zakon o razlastitvi, ki pa je bil z določbo Ustave

SFRJ iz leta 1963 o pravični odškodnini usklajen šele s spremembo,

objavljeno dne 7.2.1968 (Ur. l. SFRJ, št. 5/68) z veljavnostjo od

15.2.1968 dalje. Kolikor bi bil torej posel iz 5. člena ZDen sklenjen

pred navedeno uskladitvijo določb o odškodnini z Ustavo iz leta 1963

oziroma pred 15.2.1968, bi bila predlagateljica upravičenka do

denacionalizacije, ob dokazanosti okoličin sklenitve posla iz 5.

člena ZDen. V obravnavani zadevi pa je bil tak posel sklenjen

25.6.1975. Čas sklenitve pravnega posla v obravnavanem primeru torej

izključuje denacionalizacijo. Predlagateljičino zahtevo je bilo zato

treba zavrniti že iz tega razloga. V skladu s 3. točko 365. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o

nepravdnem postopku (ZNP) in 56. členom ZDen, je bilo zato treba

zaradi napačne uporabe materialnega prava sklep sodišča prve stopnje

spremeniti in odločiti kot v izreku te odločbe.

Prva nasprotna udeleženka je zahtevala plačilo stroškov postopka pred

sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka. Po določilu 2. odst.

71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo

predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za

denacionalizacijo. Za postopke, ki jih vodijo sodišča v nepravdnem

postopku, se v skladu s tem zakonskim določilom uporablja določba 35.

člena ZNP. V 1. odst. tega člena pa je postavljeno pravilo, da vsak

udeleženec nepravdnega postopka trpi svoje stroške, razen če zakon ne

določa drugače. Za denacionalizacijske postopke zakon ne določa

drugače. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da prva nasprotna

udeleženka, ki je edina zahtevala povrnitev stroškov, te krije sama.