Appeal dismissed; boundary dispute between public good and private land requires partial determination only.

Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker v obravnavanem primeru predlagateljica zatrjuje mejo med parcelo,

ki v naravi predstavlja pot in je javno dobro, in sosednjimi

parcelami, tej meji pa pritožnika oporekata, med udeleženci obstoji

spor o meji. V primeru spora ima vsak od lastnikov zemljišč, med

katerimi je meja sporna pravni interes za sodno ureditev meje, torej

tudi predlagateljica. Logična posledica pravila, da se v nepravdnem

postopku določi meja, ki je sporna, je nadaljnji sklep, da se določi

meja med sosednjimi zemljišči le v tistem delu, v katerem je sporna,

ne pa tudi v preostalem. Glede na to, da se po določbi 44. člena SPZ

lastninska pravica na javnem dobru ne more pridobiti s

priposestvovanjem, katerega sta posredno uveljavljala toženca s

trditvami o uživanju spornega mejnega prostora, je sodišče prve

stopnje pravilno štelo, da dokazana močnejša pravica predlagateljice,

ki je uveljavljala mejo javnega dobra po katastru. Ureditev meje po

kriteriju zadnje mirne posesti pa glede na pojasnjen vrstni red

kriterijev urejanja meje ne pride v poštev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med

parcelo št. 237, vpisano v vl. št. 572 k.o. T., kot javno dobro in

parcelama št. 1/38 in 1/125, vpisanima v vl. št. 296 k.o. T., v

solasti prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke,

vsakega do 1/2 ter parcelo št. 239, vpisano v vl. št. 254 k.o. T.,

last četrte nasprotne udeleženke, tako da poteka meja od na skici

izmere z dne 24.6.2004, ki je sestavni del sklepa, označene točke L v

ravni liniji do točke M, nato v ravni liniji v dolžini 18,93 m do

točke A, kjer se lomi ter gre nato v ravni liniji v dolžini 3,74 m do

točke B, kjer se ponovno lomi in gre v ravni liniji do točke D.

Vrednost spornega mejnega prostora (10 m2) je določilo na 50.000,00

SIT. Glede skupnih stroškov je odločilo, da morata prvi nasprotni

udeleženec in druga nasprotna udeleženka povrniti predlagateljici

49.766,00 SIT stroškov, četrta nasprotna udeleženka pa 40.718,00 SIT

stroškov, glede drugih stroškov pa, da jih krije vsaka stranka sama.

Proti odločitvi o glavni stvari sta vložila pravočasno pritožbo prvi

nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka. Uveljavljata vse

pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP

(Ur. l. SRS, št. 30/86 - do Ur. l. RS, št. 131/2003) in predlagata

razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov

postopek. Navajata, da predlagateljica dejansko nima pravnega

interesa za sodno določitev meje. V mejnem ugotovitvenem postopku

leta 1996 je geodet B. postavil mejnike v točki C in v točki 60 cm

vzhodno od sedanje točke A. S takšno mejo se nista strinjali tretja

in četrta nasprotna udeleženka, zato bi morali onidve sprožiti ta

postopek. Če se je predlagateljica vmešala v sosedski spor, bi bilo

oportuno, da bi sprožila mejni spor po celi dolžini parc. št. 237, ki

je javno dobro in ne samo v spornem svetu. Katastrska meja je vedno

potekala tako, da se je končala v točki C in v točki 60 cm vzhodno od

točke A. Takšno mejo je v postopku določitve meje označil B. in z njo

so se strinjali vsi, razen tretje in četrte nasprotne udeleženke.

Slednji sta na mejo s parcelo 49/2 postavili ograjo. In če bi od

konca ograje potegnili ravno črto, bi se meja končala v točki C, ne

pa v točki B. Iz skice je razvidno, da mejna črta od točke D do B ne

poteka enako kot meja s parc. št. 49/2, po kateri sta tretja in

četrta nasprotna udeleženka postavili ograjo. Meja, kot jo je določil

izvedenec v tem postopku, je napačna in za 60 cm posega v njivo

pritožnikov. O razhajanju med mejo, ki sta jo označila angažirana

izvedenca I. in B., izpodbijani sklep nima razlogov. Določena meja je

za 60 cm zamaknjena in je v nasprotju s katastrsko mejo. Sporni svet

tretja in četrta nasprotna udeleženka uživata od točke D do C, ne pa

od točke D do B. Izpodbijani sklep nima odločilnih razlogov o tem, iz

česa je sodišče sklepalo na obstoj močnejše pravice, in kaj je tisto,

kar je bilo odločilno za odločanje na ta način. Podatkov o meji iz

leta 1972 v spisu ni. Po navedbah B. naj bi bila ta izmera uradna

katastrska izmera, ki bi morala biti osnova za določitev katastrske

meje. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, ali se izmere iz

leta 1972, 1996 in sedanja izmera ujemajo ozirama v čem se razhajajo,

zato ga ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb

postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker lastniki

parc. št. 1/37 niso sodelovali v postopku vse do izdaje izpodbijanega

sklepa, pa bi v skladu z določbo 131. in 132. člena ZNP morali, je

podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP.

Proti tistemu delu sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških

postopka, je vložila pritožbo četrta nasprotna udeleženka. Uveljavlja

vse pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo izpodbijanega

dela sklepa, da bi morala vse stroške plačati prvi nasprotni

udeleženec in druga nasprotna udeleženka, podrejeno predlaga

razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in v tem obsegu vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da

spora glede meje nista povzročili tretja in četrta nasprotna

udeleženka, pač pa prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna

udeleženka, ki sta si začela lastiti javno dobro. Pritožnica in

tretja nasprotna udeleženka sta soglašali z mejo, kot jo je zatrjaval

predlagatelj in je določena. Ker sta sporno razmerje povzročila prvi

nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka, bi morala onadva

trpeti vse stroške postopka, vključno s stroški pooblaščencev

pritožnice in tretje nasprotne udeleženke.

Na vročeni pritožbi noben udeleženec ni odgovoril.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne

udeleženke:

Postopek za ureditev meje (14. poglavje ZNP) je izrazito sporni

nepravdni postopek v dispoziciji udeležencev. Predpostavka za uvedbo

postopka je, da je meja sporna (131. člen ZNP). Ker v obravnavanem

primeru predlagateljica zatrjuje mejo med parcelo, št. 237 k.o.

T., ki v naravi predstavlja pot in je javno dobro, in sosednjimi

parcelami, tej meji pa pritožnika oporekata, med udeleženci obstoji

spor o meji. V primeru spora pa ima vsak od lastnikov zemljišč med

katerimi je meja sporna, pravni interes za sodno ureditev meje, tudi

predlagateljica. Ni relevantno, kdo od udeležencev neuspešno

končanega postopka prenosa posestnih mej parc. št. 237 k.o. T. ni

soglašal s pokazano mejo, pač pa spornost meje. Zato je neutemeljen

pritožbeni očitek, da predlagateljica nima pravnega interesa za ta

postopek.

Logična posledica pravila, da se v nepravdnem postopku določi meja,

ki je sporna, je nadaljnji sklep, da se določi meja med sosednjimi

zemljišči le v tistem delu, v katerem je sporna, ne pa tudi v

preostalem. Ker meja med točkami K-L in D-E-F-G skice izmere, ki je

sestavni del sklepa, ni sporna, pač pa meja med točkami L-M-A-B-C-D

skice izmere, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo, je odveč

govoriti, da bi bilo oportuno v nepravdnem postopku odločiti tudi o

nespornem delu meje po celi dolžini parc. št. 237 k.o. T.. Pritožnica

pa lahko (če meja ni dokončna) predlaga ureditev nespornega dela meje

med parc. št. 237 k.o. T. in delom parc. št. 1/38 ter parc. št. 52,

obe k.o. T., v upravnem postopku ureditve meje (prim. 15., 16. in 17.

člen ter nadaljnje tretjega poglavja Zakona o evidentiranju

nepremičnin, državne meje in prostorskih enot - ZENDMPE, Ur. l. RS,

št. 87/02).

V skladu z določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ (Ur. l.

RS, št. 87/02) kriterijev za ureditev meje (močnejša pravica, zadnja

mirna posest, pravična ocena) sodišče ne more izbirati v poljubnem

vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da ob določenih

predpostavkah reši mejni spor predvsem na podlagi močnejše pravice.

Če to ni mogoče, mora mejo urediti po zadnji mirni posesti, na koncu

pa lahko uporabi kriterij pravične ocene. Primarni kriterij je po

prvem odstavku 77. člena SPZ močnejša pravica. Po kriteriju zadnje

mirne posesti (uživanja), ki sta ga predlagala pritožnika, se lahko

določi meja pri vrednosti mejnega prostora, ki ne presega 400.000,00

SIT (obravnavani primer), samo v primeru, če močnejša pravica ni

dokazana (četrti odstavek 77. člena SPZ). V obravnavanem primeru je

tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazana močnejša pravica

predlagateljev. Sodišče je moralo v tem postopku najprej ugotoviti

staro mejo, nato pa, ali za premik meje obstaja pravna podlaga ali pa

je posledica samovoljnega ravnanja enega od mejašev. Pri tem je

sodišče prve stopnje upoštevalo (kot staro) mejo po katastru (ki je

bila vzpostavljana na podlagi podatkov nove katastrske izmere mesta

Brežice iz leta 1970-1972), kot jo je pokazal izvedenec geodetske

stroke I. I. (glej izvedeniško mnenje na red. št. 39 in 62 spisa).

Glede na to, da se po določbi prvega odstavka 44. člena SPZ

lastninska pravica na javnem dobru ne more pridobiti s

priposestvovanjem, katerega sta posredno uveljavljala toženca s

trditvami o uživanju spornega mejnega prostora, je sodišče prve

stopnje pravilno štelo, da je predlagateljica, ki je uveljavljala

mejo javnega dobra po katastru, izkazala močnejšo pravico. Ureditev

meje po kriteriju zadnje mirne posesti pa glede na pojasnjeni vrstni

red kriterijev urejanja meje ne pride v poštev. Izpodbijani sklep

torej vsebuje razloge o tem, zakaj in kako je odločeno po kriteriju

močnejše pravice.

Iz podatkov spisa je razvidno, da se pritožnika s pokazano mejo nista

strinjala v točkah A in B, ampak sta se sklicevala na začasna mejna

znamenja, ki so bila postavljena s strani geodeta S. B. (na skici

izmere točka C in točka, ki naj bi bila od točke A oddaljena 60 cm

proti vzhodu) v neuspešno končanem postopku prenosa posestnih mej za

parcelo št. 237 k.o. T.. Na izrecno vprašanje sodišča, ali predlagata

nove meritve po drugem izvedencu, sta to odklonila (iz česar je

sklepati, da sta s postavljenim izvedencem soglašala) in predlagala

določitev meje po uživanju (glej drugo stran zapisnika o naroku z dne

24.5.2004, red. št. 57 spisa). Če pritožnika s pokazano katastrsko

mejo nista soglašala, bi morala predlagati drugega izvedenca

geodetske stroke. Ker tega nista storila, se po oceni pritožbenega

sodišča neutemeljeno sklicujeta na nepravilno ugotovljeno katastrsko

mejo. Poleg tega so bila mejna znamenja, postavljena s strani geodeta

S. B. v upravnem postopku le začasna, udeleženci z njihovo

postavitvijo niso soglašali in tudi sam S. B. je izpovedal, da je

naknadno drug geodet ugotovil drugačno mejo, kot jo je sam (prim.

prilogo C1, C2, A3, A5 ter izpoved priče S. B. na list. št. 67 in 68

spisa). Iz teh razlogov, in ker je izvedensko mnenje izvedenca I.

I. prepričljivo, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo katastrski

meji, kot je pokazal izvedenec I. I.. Razloge v zvezi s tem, zakaj je

sledilo izvedencu I. I. in ne S. B., je pojasnilo na četrti strani

izpodbijanega sklepa. Ne glede na to, da v spisu ni izmer iz leta

1970-1972, se izpodbijani sklep da preizkusiti. Iz izvedenskega

mnenja izvedenca I. I. je namreč razvidno, da je mejo vzpostavil prav

na podlagi teh izmer. Sodišče pa tako ali tako nima znanja, da bi

samo opravljalo primerjavo geodetskih izmer.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za določitev meje med parc. št.

237 in 239. k.o. T. ni relevantno, kako poteka meja med parc. št. 239

in 49/2 k.o. T., ne glede na to, če je na meji teh dveh parcel

postavljana lesena ograja, in če bi se ograja, ki bi se nadaljevala v

ravni liniji od postavljene ograje, končala v točki C in ne v točki B

skice izmere. Gre namreč za mejo med parcelama, ki se ne ureja v tem

postopku.

Izkaže se, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno

ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče

prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb

postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37.

členom ZNP. Izpodbijani sklep namreč vsebuje vse razloge o odločilnih

dejstvih, torej o tem, zakaj je sodišče štelo, da sta predlagatelja

dokazala močnejšo pravico, pa tudi o tem, zakaj je upoštevalo mejo,

ki jo je pokazal izvedenec geodetske stroke I. I., nima pa tudi

drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče

preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve

določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s

37. členom ZNP. Solastniki parc. št. 1/37 (M.L., J.P., M.P. Z.P in

T.T.), ki se dotika v tem postopku določene meje, so namreč

sodelovali v postopku. To je razvidno iz zapisnika o naroku z dne

11.12.2003 (red. št. 52 spisa) in zapisnika o naroku z dne 24.5.2004

(red. št. 57 spisa). Nasprotne pritožbene trditve so protispisne.

O pritožbi četrte nasprotne udeleženke:

Postopek ureditve meje je praviloma v interesu vseh udeležencev. Zato

velja v tem postopku glede skupnih stroškov posebno pravilo, po

katerem udeleženci praviloma skupne stroške trpijo v sorazmerju z

dolžino svojih meja (prvi stavek 139. člena ZNP). O skupnih stroških

lahko sodišče izjemoma odloči drugače, če to narekujejo nesorazmerni

stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega

udeleženca za nastanek spora o meji, ali drugi tehtni razlogi (drugi

stavek 139. člen ZNP). Pritožbeno sodišče ne sledi pritožnici, da bi

bilo treba o skupnih stroških odločiti po načelu krivde. Pritožnica v

postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla dejstev, iz katerih bi

izhajalo, da sta za nastanek mejnega spora izključno kriva prvi

nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka. Poleg tega pa v

postopku prenosa posestih mej parcele št. 1/37 k.o. T. (glej prilogo

C1) tudi sama pritožnica ni soglašala s tedaj pokazano mejo,

in je očitno, da je bila meja sporna že pred tem postopkom. Ureditev

meje je torej tudi v pritožničinem interesu in posledično odločitev o

kritju skupnih stroškov v sorazmerju z doložino meja, pravilna.

Pritožbeni očitek, da bi ji morala prvi nasprotni udeleženec in druga

nasprotna udeleženaka povrniti stroške zastopnja, pa je neutemeljen

že iz razloga, ker pritožnica povrnitve teh stroškov ni zahtevala

(prvi odstavek 163.člena ZNP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker ni po uradni dolžnosti

upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37.

členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo

sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37.

členom ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila

četrta nasprotna udeleženka, je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi

njene pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s

prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP.