Appeal dismissed; private detective monitoring sick employee's work does not violate privacy rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v znesku 52.140,00 SIT v roku 15. dni, da ne bo

izvršbe.

[JEDRO]

Pravica do zasebnosti je deležna ustavnega varstva. Po določilu 35.

člena Ustave RS je zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti.

Vsebina te pravice je v pravici do lastnega življenja s čim manj

vmešavanji. V obravnavani zadevi ni šlo le za pravico do zasebnosti

in za zbiranje kakršnihkoli informacij iz tožnikove zasebne sfere,

ampak za informacije, ki so v tesni povezavi z tožnikovim delovnim

razmerjem, pa tudi z tožnikovo ustavno pravico do socialne varnosti

(50. člen Ustave RS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen

Ustave RS).

V obravnavani zadevi je tožnikov delodajalec pooblastil toženca, ki

je opravil nadzor, kakršnega bi sicer lahko opravil delodajalec sam,

torej preveritev, ali tožnik v času bolniškega staleža ne opravlja

pridobitne dejavnosti. Pri tem okoliščina, da je toženec zasebni

detektiv, ne more pomeniti, da ima zaradi tega manj pravic pri

opravljanju nadzora, kot naročnik njegovega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni

zahtevek, da naj mu tožena stranka plača denarno odškodnino v znesku

650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožniku še

naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 250.322,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stonje v novo odločanje.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da duševne bolečine,

ki jih je trpel zaradi toženčevega nedopustnega posega v njegovo

zasebnost in njegove osebnostne pravice, niso dosegle take stopnje in

trajanja, da bi bile pravno upoštevne. Meni, da so bili narejeni

videoposnetki, verjetno pa tudi fotografije. Meni tudi, da morajo pri

posegu v eno od najpomembnejših človekovih pravic, kot je to pravica

do zasebnosti, veljati drugačni standardi kot v primeru drugih

odškodninskih zadev. Prepričan je, da zadostuje že zgolj neko

minimalno duševno trpljenje. Dejstvo je tudi, da je tožnik predvsem

zaradi nedopustnega ravnanja toženca in njegovega poročila ostal brez

službe, ki jo je imel sklenjeno za nedoločen čas. Zaradi toženčevega

protipravnega ravnanja je bil deležen raznih zbadanj. Vse to so

duševne bolečine, ki so v direktni vzročni zvezi s toženčevim

protipravnim ravnanjem. Službo je izgubil prav zaradi protipravno

pridobljenih dokazov ter poročila, ki ga je o njem izdelal toženec.

Če tega ne bi bilo, bi tožnik imel še naprej delovno razmerje za

nedoločen čas. Sodišče pa tudi ne more samo ocenjevati stopnjo

oziroma intenzivnosti duševnih bolečin, saj to lahko stori le

ustrezen strokovnjak medicinske stroke, katerega angažiranje je

tožnik predlagal v tožbi.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in

potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da njegovega ravnanja ni

mogoče ocenjevati kot izvajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja

z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, ki so zajeti v 49.

členu Zakona o policiji. Prav tako meni, da si sodišče pravico do

zasebnosti preširoko razlaga. S tem, ko je tožnik opravljal

inštruktorsko dejavnost na javnem kraju, je že izstopil iz sfere

zasebnosti, ki je ustavno zavarovana. Svoboda takšnega ravnanja je

bila tožniku omejena s prepovedjo, da med bolniškim staležem, v

katerem je takrat bil, takšnih stvari ne sme izvajati. Zavedati se je

torej moral, da bo med bolniškim staležem izvajana kontrola. Opozarja

tudi, da je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z zaključkom

Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je v skoraj

identični zadevi ugotovilo, da je mogoče ob medsebojnem tehtanju

ustavne pravice tožene stranke do pridobitve dokazov ter ustavne

pravice do zasebnosti tožnika ugotoviti, da detektiv s svojim

ravnanjem ni posegel v tožnikovo intimno sfero.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je imel

toženec z naročnikom R. d.d. sklenjeno pogodbo o izvajanju

detektivskih storitev, katere predmet je bil nadzor bolniškega

staleža zaposlenih oziroma zbiranje informacij ter dokaznega gradiva

o disciplinskih kršitvah in kršiteljih na podlagi vsakokratnega

konkretnega naročila kontaktne osebe A.K.. Ugotovilo je še, da je

toženec tožnika na skrivaj opazoval oziroma sledil njegovemu

avtomobilu in ugotovil, da je tožnik v času bolniškega staleža

pogodbeno delal kot voznik inštruktor. Ugotovilo je, da je detektivov

ukrep po svoji vsebini tajno opazovanje in sledenje, ki mu kot

zasebnemu detektivu ni dovoljen, saj je njegovo izvajanje omejeno in

pridržano izključno policiji kot državnemu organu za odkrivanje in

preiskavo kaznivih dejanj. Menilo je, da lahko posameznik tudi na

javnih krajih, kot so cesta ali javno parkirišče, ter pri opravljanju

svojega dela in dejavnosti na teh krajih, utemeljeno pričakuje, da ne

bo izpostavljen posegom v svojo zasebnost. Omenjeni poseg po mnenju

sodišča očitno nesorazmerno posega v delavčevo zasebnost. Takšen

poseg ne opravičuje niti delodajalca, ki kot naročnik detektivske

storitve na detektiva ne more prenesti več pravic kot jih ima sam.

Hkrati je zaključilo, da kljub omenjeni protipravnosti toženčevega

posega ni nastala pravno priznana škoda, medtem ko duševne bolečine

in strah, ki jih je tožnik navajal v zvezi z negotovostjo zaposlitve

pri novem delodajalcu, niso v vzročni zvezi s toženčevim nedopustnim

ravnanjem, ampak so posledica toženčeve disciplinske kršitve.

Slednjemu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje, zato je pravilna

odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Po

mnenju pritožbenega sodišča pa bi bilo treba tožbeni zahtevek

zavrniti že zato, ker v obravnavanem primeru ni bil podan poseg v

tožnikovo zasebnost oziroma element protipravnosti, ki je ena od

prodpostavk odškodninske obveznosti (154. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih, ZOR).

Pravica do zasebnosti je deležna ustavnega varstva. Po določilu 35.

člena Ustave RS je zagotovljena nedotakljivost človekove zasebnosti.

Vsebina te pravice je v pravici do lastnega življenja s čim manj

vmešavanji. V obravnavani zadevi ni šlo le za pravico do zasebnosti

in za zbiranje kakršnihkoli informacij iz tožnikove zasebne sfere,

ampak za informacije, ki so v tesni povezavi z tožnikovim delovnim

razmerjem, pa tudi z tožnikovo ustavno pravico do socialne varnosti

(50. člen Ustave RS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen

Ustave RS). Korelat vsake od navedenih ustavnih pravic je dolžnost,

ki je v postopanju vsakega po moralnih in pravnih normah. Pravica do

zasebnosti je zato nedotakljiva, vendar pa se nanjo ne more

sklicevati nekdo, ki je kršil moralne in pravne norme oziroma, ki je

zlorabil svojo pravico iz dela in pravico do zdravstvenega varstva.

Če je poskrbljeno za delavčevo zdravstveno zaščito in zaščito pravic

iz dela, je tudi delavec zavezan k določenemu dolžnemu ravnanju, če

hoče upravičiti omenjeno zaščito.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je delodajalec omejen z

delavčevo zasebnostjo, vendar pa to ne velja absolutno. Res so vse

delavčeve aktivnosti, ki jih opravlja zunaj dela, brez omejitev,

vendar pa pod pogojem, da ne posegajo na področje delodajalca.

Delodajalec, ki delavcu izplačuje nadomestilo plače iz lastnih

sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove

bolezni ali poškodbe (3. odstavek 137. člena Zakona o delovnih

razmerjih, ZDR), ima tako kot Zavod za zdravstveno varstvo pravico

organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem te delavčeve

pravice. Ugotovitev, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi

bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil zdravnika ali opravlja

pridobitno delo predstavlja kršitev delovne obveznosti, ki lahko

pogojuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (111. člen ZDR). Delodajalec

torej ima pravico do nadzora, pri čemer ne gre za nadzor npr. samega

zdravstvenega stanja delavca ali za vpogled v zdravstveno

dokumentacijo oziroma kartoteko, ampak zgolj za preverjanje, ali

delavec v času bolniškega staleža ne opravlja pridobitnega dela.

Nadzor opravlja delodajalec sam, ali pa za to, tako kot je to

predvideno tudi za Zavod za zdravstveno varstvo (prim. 266. člen

Pravil obveznega zdravtvenega zavarovanja), pooblasti ustrezno pravno

ali fizično osebo. V obravnavani zadevi je tožnikov delodajalec za to

pooblastil toženca, ki je opravil nadzor, kakršnega bi sicer lahko

opravil delodajalec sam, torej preveritev, ali tožnik v času

bolniškega staleža ne opravlja pridobitne dejavnosti. Pri tem

okoliščina, da je toženec zasebni detektiv, ne more pomeniti, da ima

zaradi tega manj pravic pri opravljanju nadzora, kot naročnik

njegovega dela. Toženec je torej opravil nalogo delodajalca (zbiranje

podatkov, ki so v tesni povezavi z delovnim razmerjem), ne pa naloge,

za katero bi bili pooblaščeni le z zakonom določeni in pooblaščeni

policijski in pravosodni organi v smislu 13. člena Zakona o

detektivski dejavnosti, kot je menilo sodišče prve stopnje. Njegovo

ravnanje torej ne predstavlja posega v tožnikovo zasebnost oziroma mu

ni mogoče očitati protipravnosti.

Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena

nobena kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna

toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v skupnem

znesku 52.140,00 SIT (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo

strošek sestave odgovora na pritožbo in poročila stranki, ne pa tudi

stroška takse za odgovor na pritožbo, saj tožena stranka nastanka

tega stroška ni izkazala.