Inheritance court must suspend proceedings regarding protected farms until administrative status is determined.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem in tretjem

odstavku izreka razveljavi, v prvem odstavku izreka pa spremeni tako,

da se doda besedilo: "do odločitve upravnega organa o statusu

kmetije, ki je predmet dedovanja". V ostalem se pritožba zavrne in v

nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Po oceni pritožbenega sodišča mora zapuščinsko sodišče, ko naleti na

vprašanje statusa kmetije, ki je predmet dedovanja, po uradni

dolžnosti opraviti poizvedbe o tem pri pristojnem upravnem organu, in

če je o statusu kmetije že odločeno, je zapuščinsko sodišče na takšno

odločbo upravnega organa vezano, če pa upravni organ o statusu

kmetije še ni odločil (obravnavani primer), pa mora zapuščinski

postopek prekiniti do odločitve pristojnega upravnega organa (prvi

odstavek 13. člena v zvezi s 1. točko 206. člena ZPP in 163. členom

ZD). Ker je treba vprašanje statusa kmetije rešiti neodvisno od

obstoja spora med dediči (tudi če spora ni), po oceni pritožbenega

sodišča ne gre za situacijo, ki jo ureja 210. člen ZD in posledično

napotitev dediča na upravni postopek po določbi prvega odstavka 213.

člena ZD ni potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski

postopek in dediča A.B. napotilo, da v roku 30 dni sproži upravni

postopek zaradi preveritve, če kmetija, ki je predmet dedovanja, še

izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih

gospodarstev.

Proti navedenemu sklepu se pravočasno pritožuje dedič A.B. iz vseh

pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04-drugo uradno prečiščeno

besedilo, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS

št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 73/04). V pritožbi navaja, da je sodišče

prve stopnje ugotovilo, da je Upravna enota K. šele 28.11.2000 izdala

odločbo št. 32103-313/00-611, s katero je ugotovila, da kmetija

izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Glede na to, da je J.P. umrl

5.1.1995, kar je pred izdajo upravne odločbe, je po njegovem mnenju

jasno, da kmetija ob uvedbi dedovanja ni bila zaščitena. Zaradi tega

bi bilo treba uporabiti splošna pravila o dedovanju, ne pa pravila

Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih

gospodarstev. Opozarja, da je bilo z odločbo Upravne enote K., št.

032-4/2004 z dne 12.7.2004 odločeno, da se odločba št.

32103-313/00-611 z dne 28.11.2000 odpravi, iz zemljiške knjige

izbriše zaznamba zaščitene kmetije ter kmetija izbriše iz registra

zaščitenih kmetij. Glede na to meni, da je ugotavljanje pogojev za

zaščiteno kmetijo brezpredmetno, napotitveni sklep pa nepotreben.

Sodišče lahko in mora odločiti na podlagi razpoložljivih podatkov. Ni

sporno, da kmetija ob smrti zapustnika ni bila zaščitena in da tudi

danes ni zaščitena.

Pritožba je delno utemeljena.

Vprašanje, ali je kmetija, ki je predmet dedovanja po pok. J. P.

zaščitena kmetija, je v tem postopku prejudicialno vprašanje (prvi

odstavek 13. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Za dedovanje

zaščitenih kmetij namreč velja poseben režim dedovanja, ki se

razlikuje od splošnega, zlasti zaradi izpeljave načela nedeljivosti

kmetij, ki prihaja najbolj do izraza v določbi, da deduje zaščiteno

kmetijo praviloma samo en dedič in načela, da se dediču zaščitene

kmetije omogoči prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne

obremenjujo. Dedovanje zaščitenih kmetij je urejeno v Zakonu o

dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG (Ur. l. RS, št. 70/95 -

54/99), tako, da se splošni predpis - ZD uporablja samo za tista

vprašanja, ki v ZDKG niso (ali niso drugače) urejena. Odločanje o

statusu zaščitene kmetije sodi v pristojnost upravnih organov (4.

člen ZDKG in prehodna določba 25. člena ZDKG). Po oceni pritožbenega

sodišča mora zapuščinsko sodišče, ko naleti na vprašanje statusa

kmetije, ki je predmet dedovanja, po uradni dolžnosti opraviti

poizvedbe o tem pri pristojnem upravnem organu, in če je o statusu

kmetije že odločeno, je zapuščinsko sodišče na takšno odločbo

upravnega organa vezano, če pa upravni organ o statusu kmetije še ni

odločil (obravnavani primer), pa mora zapuščinski postopek prekiniti

do odločitve pristojnega upravnega organa (prvi odstavek 13. člena v

zvezi s 1. točko 206. člena ZPP in 163. členom ZD). Ker je treba

vprašanje statusa kmetije rešiti neodvisno od obstoja spora med

dediči (tudi če spora ni), po oceni pritožbenega sodišča ne gre za

situacijo, ki jo ureja 210. člen ZD in posledično napotitev dediča na

upravni postopek po določbi prvega odstavka 213. člena ZD ni

potrebna. Pritožbeni očitek, da napotitev na upravni postopek ni

potrebna, je torej utemeljen.

Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o dedovanju

kmetije odločiti po splošnih predpisih in da prekinitev sploh ni

potrebna, pa ni utemeljen iz razloga, ker o statusu kmetije očitno še

ni odločeno. Iz sklepa Upravne enote K., št. 32103-8/2004 z dne

20.8.2004 (list. št. 82a in 82b) namreč izhaja, da postopek

preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo po določbi 25.

člena ZDKG še ni zaključen. Ker torej vprašanje izpolnjevanja pogojev

zaščitene kmetije po 2. členu ZDKG (in ne po določbah v času uvedbe

dedovanja veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in

zasebnih kmetijskih gospodarstev - ZDKZKG, Ur.l. SRS, št. 26/73 z

nadaljnjimi spremembami, na katerega se sklicuje pritožba) na

matičnem področju še ni rešeno, je izpodbijani sklep v delu o

prekinitvi zapuščinskega postopka pravilen (prvi odstavek 13. člena v

zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP in 163. členom ZD).

Zmotna uporaba določb 210. in 213. člena ZD predstavlja relativno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339.

člena ZD. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in

izpodbijani sklep razveljavilo v drugem in tretjem odstavku izreka, v

prvem odstavku pa spremenilo, tako da je trajanje prekinitve

zapuščinskega postopka omejilo do odločitve upravnega organa o

statusu kmetije (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V

ostalem je, ker so drugi pritožbeni očitki neutemeljeni in ker ni po

uradni dolžnisti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v

zvezi s 163. členom ZD), pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in

nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).