Court dismisses liability for military training injury caused by rain, ruling no duty to stop exercise exists.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem -

obsodilnem delu (točka 1. izreka) spremeni tako, da se tožbeni

zahtevek tudi v preostalem delu, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino 4.550.000,00 SIT

in ji povrniti na znesek 569.380,00 SIT odmerjene pravdne stroške,

oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne

sodbe dalje do plačila, v 15 dneh."

z a v r n e.

Tožnik je dolžan plačati toženi stranki 209.213,00 SIT

(dvestodevettisoč dvestotrinajst tolarjev), stranskemu intervenientu

na strani tožene stranke pa 46.200,00 SIT (šestinštiridesettisoč

dvesto tolarjev) stroškov pravdnega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki

jo je utrpel pri preskakovanju ovir. Treba je vendarle upoštevati, da

je tožnik opravljal vajo kot vojaški obveznik, čigar urjenje in

usposabljanje obsega tudi nekoliko težjo in zahtevnejšo vadbo, ki se

ne izvaja vedno le v idealnih vremenskih razmerah. Smisel vojaškega

usposabljanja je namreč ravno v pripravi vojaških obveznikov v

različnih, tudi težjih pogojih. Zato od tožene stranke tudi ob

upoštevanju običajnih norm v družbi ni mogoče zahtevati, da bi morala

sporno vojaško vajo v primeru dežja prekiniti. Očitana opustitev

tožene stranke torej ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja,

zato tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožena stranka pa ne

more biti odškodninsko odgovorna zgolj zato, ker se je tožnik

poškodoval na služenju vojaškega roka, na katerem je moral ravnati po

ukazih nadrejenih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku

tožnika ter toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v znesku

4.550.000,00 SIT ter na 569.380,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov

tožnika, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe dalje do plačila (1. točka izreka), medtem ko je

višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper obsodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj

napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne,

podredno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da izvajanje vaje, to je

preskakovanje ovir, pri kateri se je poškodoval tožnik, ne

predstavlja nevarne dejavnosti. Tožnik je bil predhodno ogret,

preskoki, ki jih je izvajal, pa so se izvajali na ravnem travnatem

terenu. Šlo je za običajno izvajanje skokov, ki so jih izvajali po

odredbi nadrejenih, vendar nihče od nadrejenih nerodnega skoka ni

mogel preprečiti. Zato ni podana njena krivdna odgovornost, saj do

poškode ni prišo zaradi nedopustnega ravnanja tožniku nadrejenih

oseb. Samo dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri učni uri, pa ni

pravno pomembno za presojo njene odškodninske odgovornosti. Izpodbija

tudi višino na prvi stopnji dosojene odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Čeravno se tožena stranka pritožuje tudi iz razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja, pa iz njenih pritožbenih navedb ni razbrati,

katerih prvostopnih pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev ne

sprejema. Pritožbeni očitki so dejansko naperjeni le zoper

materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča in ker pritožbeno

sodišče na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni

dolžno paziti po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo; ZPP), je v nadaljevanju presojalo le še materialnopravno

pravilnost napadene sodbe (ob uradnem preizkusu namreč ni ugotovilo,

da bi bila podana katera izmed bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka), kot dejansko podlago za odločanje v tej zadevi pa je v

celoti sprejelo prvostopne ugotovitve o pravnoodločilnih dejstvih,

ki so sledeče:

- tožnik se je dne 28.9.1999 poškodoval na služenju vojaškega roka,

ko se je usposabljal v okviru rezervnega sestava policije;

- poškodoval se je pri izvajanju vaje športne vzgoje, in sicer pri

preskakovanju ovir, ki se je izvajala v okviru predpisanega programa;

- vadba se je pričela s tekom na Šmarno goro, ob povratku pa so jo

nadaljevali na nogometnem igrišču z raznimi vajami, nakar je sledila

sporna vaja;

- sporna vaja se je izvajala v deževnem vremenu, na travnatem terenu,

ki je bil zaradi dežja razmočen, blaten in spolzek, udeleženci pa so

čez obleko nosili še šotorska krila, obuti so bili v terenske čevlje;

- izvajala se je tako, da je pet fantov počepnilo, vsak od

udeležencev pa jih je moral preskočiti in potem nadaljevati v

šprintu;

- vaj jim niso pokazali, pač pa so jih predhodno opisali;

- tožnik se je poškodoval, ko mu je pri seskoku spodrsnilo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje

zaključilo, da objektivna odgovornost tožene stranke sicer ni podana,

saj se tožnik ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti (zato

so pritožbeni očitki v smeri, češ da izvajanje sporne vaje ne

predstavlja nevarne dejavnosti, nerelevantni), da pa je podana njena

krivdna odgovornost, ker je bila v razmerju do tožnika v nadrejenem

položaju in je bil tožnik to vajo, čeravno ni hotel vaditi po mokrem

terenu, prisiljen opraviti, tožena stranka pa bi morala glede na

vremenske razmere, ki niso dopuščale, da bi se vaja varno odvijala,

izvajanje vaje pravočasno prekiniti. Ker torej delavec, ki je vodil

usposabljanja za toženo stranko, tega ni storil, je tožena stranka

tožniku odškodninsko odgovorna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je opisana presoja odgovornosti

tožene stranke pravno zmotna. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot

protipravne je nujno kršitev dolžnostnega ravnanja. Po oceni

provostopnega sodišča naj bi bilo protipravno ravnanje tožene stranke

(oziroma njenih delavcev) podano s tem, ko je dopustila urjenje v

dežju, namesto da bi izvajanje vaje pravočasno prekinila. Po presoji

pritožbenega sodišča pa takšno dolžnostno ravnanje tožene stranke ni

obstajalo. Takšno dolžnostno ravnanje tožene stranke ni predpisano v

posebnih predpisih, niti po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja iz

običajnih norm v naši družbi. Treba je vendarle upoštevati, da je

tožnik opravljal vajo kot vojaški obveznik, čigar urjenje in

usposabljanje obsega tudi nekoliko težjo in zahtevnejšo vadbo, ki se

ne izvaja vedno le v idealnih vremenskih razmerah. Smisel vojaškega

usposabljanja je namreč ravno v pripravi vojaških obveznikov v

različnih, tudi težjih pogojih. Zato od tožene stranke tudi ob

upoštevanju običajnih norm v družbi ni mogoče zahtevati, da bi morala

sporno vojaško vajo v primeru dežja prekiniti. Po povedanem očitana

opustitev tožene stranke ne predstavlja kršitve dolžnostnega

ravnanja, zato tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Na prvi

stopnji pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila protipravnost njenega

ravnanja podana v kakšni drugi okoliščini (temveč je bilo ravno

nasprotno ugotovljeno, da so se vaje sicer izvajale v okviru

predpisanega programa, da so bile predhodno opravljene ogrevalne

vaje, ipd), zato je prvostopni zaključek o protipravnosti njenega

ravnanja pravno zmoten. Kot pravilno opozarja pritožba, pa tožena

stranka ne more biti odškodninsko odgovorna zgolj zato, ker se je

tožnik poškodoval na služenju vojaškega roka, na katerem je moral

ravnati po ukazih nadrejenih.

Tožniku torej ni uspelo dokazati niti prvega elementa civilnega

delikta, zato je treba zaključiti, da tudi subjektivna odškodninska

odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je po

povedanem na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno

uporabilo. Pravilna uporaba materialnega prava terja zavrnitev

tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, zato je bilo treba

pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, to je

obsodilnem delu, ustrezno spremeniti (4. točka 358. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Do povrnitve le-teh je tožena stranka, ki je v pravdi glede na njen

pritožbeni izid v celoti uspela, upravičena na podlagi določbe 1.

odstavka 154. člena ZPP. Te pa je sodišče odmerilo v skladu z

veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 67/2003), ki jo je

uporabilo na podlagi določbe 16. člena Zakona o državnem

pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 20/97) in v mejah postavljenega

stroškovnega zahtevka, vse v obsegu, razvidnem po posamičnih

postavkah iz stroškovnika tožene stranke na list. št. 60 spisa. Vsota

stroškov tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, znaša

209.213,00 SIT. Tožnik pa je skladno z določbo 1. odstavka 154. člena

ZPP dolžan potrebne pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na

46.200,00 SIT (prim. stroškovnik na list. št. 59 spisa) povrniti tudi

stranskemu intervenientu na strani tožene stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena

stranka ni priglasila (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).