Plaintiff dismissed for failing to prove bad faith of second buyer in dual disposition case.

1.Pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov se zavrneta in

se potrdi izpodbijana sodba.

2.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih

stroških (tč. II izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

V primeru dvojnega razpolaganja z nepremičnino mora tožnik dokazati

slabovernost drugega kupca. Javno dobro je lahko samo zemljišče, za

katerega je bil sprejet ustrezen pravni akt in je kot tako vpisano v

zemljiško knjigo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je

darilna pogodba z dne 17.4.1997 sklenjena med pokojnim M.A. kot

darovalcem in toženko kot obdarjenko, ki se nanaša na nepremičnino

parc. št. 56/7 vl. št. 6 k.o. Z., sedaj vl. št. 2019 iste k.o. nična

in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za odpis zgoraj

navedene parcele. V posledici take odločitve je tožeči stranki

naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 480.730,00 SIT.

Zoper tako sodbo sta vložila pritožbo tožeča stranka in stranski

intervenienti iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlagata,

da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da izpodbijana sodba o odločilnih

dejstvih nima razlogov, podane so tudi druge bistvene kršitve določb

postopka. Kupoprodajna pogodba z M.A. z dne 3.10.1983 je bila

sklenjena zaradi gradnje dostopne ceste do individualnih hiš v

zazidalnem otoku MS - 104/1. Kavza pogodbe je bila dogovorjena v

javnem interesu in kupljeno zemljišče predstavlja del današnje ceste

S.. Res je, da je za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v

zemljiško knjigo, vendar temu ni mogoče pripisovati absolutnega

pomena, saj ni brez vsakega pravnega pomena izročitev nepremičnine.

A.M. je s prodajo in izročitvijo izgubil pravico do dejanskega

razpolaganja z nepremičnino (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 215/85

in 216/86). Zaradi tega je kasnejša darilna pogodba nična, čeprav

kupoprodajna pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Kaj je

javno dobro, je dejansko vprašanje in se tožeča stranka pri tem

sklicuje na takrat veljavne predpise ter po stališču tožeče stranke

na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Da gre za javno dobro

izhaja iz tega, da se sporna parcela uporablja za javno cesto.

Stranski intervenienti navajajo, da je sodišče prve stopnje v

nasprotju s členom 286 ZPP v dokazni sklep povzelo listine, dopis ZIL

z dne 7.9.1984 in menjalno pogodbo z dne 16.4.1982, ki jih je tožena

stranka predložila na zadnji glavni obravnavi. Nadalje navajajo, da

sodišče ni ocenilo dokazov, saj je utemeljitev le na določilih člena

33 in 34 ZTLR premalo za pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Po

sklenjeni kupoprodajni pogodbi pokojni M.A. ni več prejemal

uporabnine za sporno parcelo. Da je M.A. prejel kupnino, izhaja iz

zaslišanja prič. Sodišče bi ob upoštevanju zaslišanih prič in listin

ugotovilo, da je darilna pogodba nična, saj je šlo za dvojno

razpolaganje z nepremičnino, ki je bila že izročena pravnemu predniku

tožeče stranke in tudi komunalno opremljena. Ob sporni parceli je

šest hiš za katere je velika verjetnost, da jim toženka zapre dostop,

čeprav imajo po tej parceli, ki predstavlja dovozno cesto dostop do

svojih hiš.

Odločitev o pravdnih stroških izpodbija tožena stranka, ki v pritožbi

navaja, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj iz

obrazložitve izhaja, da je sodišče toženi stranki priznalo več

stroškov kot izhaja iz izreka (v izreku 480.730,20 SIT, obrazložitev

631.900,00 SIT). Poleg tega pa tudi ni bilo odločeno o zahtevanih

zamudnih obrestih od pravdnih stroškov.

Toženka je na pritožbi odgovorila in predlagala potrditev sodbe

sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke in stranskih intervenientov je neutemeljena,

pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških pa

utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov:

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb

postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da

izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer ne

konkretizira katera so ta odločilna dejstva. Ob preizkusu izpodbijane

sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 350 ZPP) pritožbeno

sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, niti ni sodišče

prve stopnje zagrešilo druge kršitve postopka, na katere pritožbeno

sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja

ničnost darilne pogodbe, s katero je pokojni M.A. podaril toženki med

drugim tudi sporno parcelo 56/7 k.o. Z. (darilna pogodba z dne

17.4.1997), katero naj bi prodal pravnemu predniku tožeče stranke s

kupoprodajno pogodbo z dne 3.10.1983, ki pa zemljiškoknjižno ni bila

izvedena zaradi dvojne odsvojitve in zaradi tega, ker naj bi sporno

zemljišče predstavljalo javno dobro. Glede na uveljavljeno ničnost

zaradi tega ni odločilno, da se tožeča stranka ni vknjižila v

zemljiško knjigo in da zaradi tega ni pridobila lastninske pravice

(člen 33 ZTLR), kot v razlogih navaja sodišče prve stopnje in v tem

delu utemeljeno grajata odločitev tako tožeča stranka kot stranski

intervenient. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje materialno

pravilna, saj je zavrnilo zahtevek tudi iz drugih razlogov. Glede na

to, da je šlo za dvojno razpolaganje s sporno nepremičnino, bi bila

lahko darilna pogodba nična, če bi tožeča stranka dokazala slabo vero

toženke kot obdarjenke. Tega pa tožeča stranka v postopku pred

sodiščem prve stopnje ni dokazala, niti se v pritožbi sklicuje na to,

da je bila toženka v slabi veri. Samo v takem primeru bi tožeča

stranka uveljavljala ničnost (enako pravno mnenje Vrhovnega sodišča

RS - Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/87). Tožeča

stranka se pri tem sicer sklicuje na navedeno pravno mnenje s

citiranjem odločb Vrhovnega sodišča II Ips 215/86 in II Ips 216/86,

ki sta bili podlaga za sprejem pravnega mnanja, vendar kot že

omenjeno, to pravno mnenje izhaja iz predpostavke, da je drugi

pridobitelj v slabi veri, kar pa v konkretnem primeru tožeča stranka

ni dokazala. Res je, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, da javno

dobro ni v pravnem prometu in bi bil tudi to lahko razlog za ničnost

sporne darilne pogodbe ob nadaljnem pogajanju, da bi bila sporna

javna parcela javno dobro. Da določeno zemljišče pridobi status

javnega dobra, ni pomembna njegova dejanska uporaba in namen, temveč

mora o tem obstajati tudi ustrezen pravni akt. Ker tožeča stranka

trdi, da sporna parcela predstavlja dovozno cesto, bi moral pristojni

organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasiti za

javno cesto (druga točka 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih

cestah). Ker iz dopisa tožeče stranke, na katerega se sklicuje

sodišče prve stopnje izhaja, da sporna parcela št. 56/7 k.o. Z. ni

kategorizirana cesta niti kaj takega ne izhaja iz zemljiške knjige (v

zemljiški knjigi je sporna parcela še vedno vpisana kot travnik), je

neutemeljena in brez pravne podlage trditev v pritožbi, da sporno

zemljišče predstavlja grajeno javno dobro. Vse ostale okoliščine, ki

jih tožeča stranka in stranski intervenient opisujeta v pritožbi, v

ničemer ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in

so zaradi tega neutemeljene. Sodišče prve stopnje je res zaslišalo

celo vrsto prič, vendar njihovo zaslišanje za utemeljenost tožbenega

zahtevka ni bistveno glede na to, da so priče izpovedovale o tem ali

je pokojni M.A. prejel kupnino in o dejanski uporabi sporne

nepremičnine, kar za odločanje v tej zadevi ni bistvenega pomena,

glede na zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka. Neutemeljena je

nadaljna trditev stranskega intervenienta, da je sodišče v nasprotju

z določbo člena 286 ZPP izvedlo dokaz z vpogledom v dopis ZIl in

vpogledom v menjalno pogodbo in bi lahko v tem primeru šlo za

relativno kršitev, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve,

saj sodišče prve stopnje na ta dva dokaza ni oprlo svoje odločitve,

saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov.

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke in stranskega

intervenienta zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi

stranki prisodilo 480.730,20 SIT pravdnih stroškov, iz obrazložitve

pa 631.900,00 SIT. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega

odstavka člena 339 točka 14 ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in

obrazložitvijo in je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in

odločitev o pravdnih stroških razveljaviti in v tem obsegu zadevo

vrniti v ponovno odločanje (člen 365 točka 3 ZPP). V novem odločanju

bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno nasprotje in

odločiti tudi o zamudnih obrestih od pravdnih stroškov.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi člena

166 ZPP.