Court partially allows appeal on default interest start date due to lack of prior demand in lawsuit.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da

mora toženec tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od

zneska 447.439,00 SIT od 21.1.2004 dalje, višji obrestni zahtevek pa

se zavrne.

V preostalem se pritožba toženca zavrne in v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 43.382,00

SIT stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če zahteva uporabnino za stanovanje lastnik tega stanovanja, je treba

njegov zahtevek presojati po določbah 2. odst. 96. čl.

Stvarnopravnega zakonika; če tožnik ni lastnik, pa lahko zahteva

uporabnino po 198. čl. Obligacijskega zakonika v zvezi s 190. čl.

istega zakona. Pravna podlaga: 92. čl. in 1. in 2. odst. 96. čl.

Stvarnopravnega zakonika, 190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženca zavezalo, da

mora tožeči stranki plačati 447.439,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi; navedeni znesek predstavlja uporabnino

za stanovanje št. 26 v Ljubljani, N.5 za obdobje od januarja 2000 do

decembra 2003 in ga sestavlja vsota neprofitnih najemnin za to

stanovanje za vsak posamezen mesec znotraj navedenega časovnega

obdobja. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec

plačati tudi zakonske zamudne obresti in sicer od vsakega mesečnega

zneska neprofitne najemnine, katere ekvivalent predstavlja

uporabnino, za čas od zapadlosti (ki je po tožbenih trditvah

15. dne v mesecu za tekoči mesec, razen nekaj izjem, ko je

zapadost nastopila med 16. in 18. dnem v mesecu) ter ji

povrniti 46.200,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe prve stopnje

do plačila.

Toženec zamudno sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da je tožba glede višine uporabnine za posamezne mesece

nesklepčna, saj v njej ni navedeno, kako je tožeča stranka

posamezne zneske, ki jih vtožuje, izračunala, prav tako pa

tožbi ni priložena nobena listina, ki bi takšen izračun

prikazovala. Zgolj senam odprtih postavk javnega

stanovanjskega sklada MOL z dne 22.12.2003 ne zadošča. Iz

razpredelnice odprtih postavk namreč ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka po višini. V okvir trditvene podlage, ki

opredeljuje sklepčnost tožbe, pa sodi tudi navajanje

dejstev, ki izkazujejo izračun višine vsakokratnega zneska

najemnine oz. uporabnine. Zato je izpodbijana sodba izdana v

nasprotju z določbami, ki urejajo zamudno sodbo in sicer v

nasprotju z določbama 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. Zakona

o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v

nadaljevanju ZPP); zaradi navedenega je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP, zaradi katere pritožnik predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podan,

če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo

zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave ali sodbo na

podlagi odpovedi. Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa ZPP

v 318. členu. Tako je v 1. odst. tega člena določeno, da

izda sodišče, če tožena stranka v roku iz 277. čl. istega

zakona ne odgovori na tožbo, sodbo, s katero ugodi tožbenemu

zahtevku (zamudno sodbo), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1) da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2)

da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP); 3) da izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in 4)

da dejstva, na katera se opira tožbeni zahevek, niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z

dejstvi, ki so splošno znana.

Toženec v pritožbi uveljavlja, da ni bilo pogojev za izdajo

zamudne sodbe, ker da tožba ni bila sklepčna. Takšna

pritožbena trditev pa je po oceni sodišča druge stopnje le

delno utemeljena. Tožba je sklepčna takrat, ko utemeljenost

tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v

tožbi. Ta pogoj za izdajo zamudne sodbe je torej urejen v 3.

tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Tožeča stranka je v tožbi

zatrdila, da je lastnica spornega stanovanja, da je v njem

od januarja 2000 do decembra 2003 živel toženec, ne da bi

zanj sklenil najemno pogodbo, da zanj ni plačeval

uporabnine, pri tem pa je zahtevala, naj ji kot uporabnino

plača toliko, kot bi za to obdobje znašala neprofitna

najemnina, ki jo je navedla za vsak mesec posebej na podlagi

izpisa odprtih postavk javnega stanovanjskega sklada MOL na

dan 22.12.2003. Tožena stranka trditve o nesklepčnosti tožbe

argumentira z okoliščino, da tožeča stranka ni pojasnila in

z listinami izkazala, kako je izračunala višino uporabnine.

Iz takih pritožbenih trditev je mogoče razumeti, da temelja

ne osporava. Ta pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje,

ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), podan in sicer tako po

določbah 198. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št.

83/2001, v nadaljevanju OZ), na katerega se je oprlo sodišče

prve stopnje, kot tudi na podlagi določb 2. odst. 96. čl.

Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS št. 87/2002, v

nadaljevanju SPZ), ki ga je treba po oceni sodišča druge

stopnje uporabiti prvenstveno, ko tožnik uporabnino zahteva

na podlagi svoje lastninske pravice. Po določbah 1. odst.

92. čl. SPZ namreč lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev

individualno določene stvari, pri tem pa mu je po 1. in 2.

odst. 96. čl. istega zakona tisti posestnik, ki je

nedobroveren, dolžan vrniti vse plodove stvari oz. vrednost

obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot

tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. V primeru, ko je

stvar, ki je objekt lastninske pravice, stanovanje, so njeni

plodovi civilni in jih predstavlja uporabnina. V primerih,

ko tožnik varstva ne zahteva na podlagi lastninske pravice

oz. ga ne izvaja iz nje, pa zahtevka na plačilo uporabnine

ni mogoče graditi na stvarnopravnih, ampak na obligacijskih

predpisih, ki jih je uporabilo tudi sodišče prve stopnje (na

primer imetnik služnostne pravice brezplačnega stanovanja

zoper tistega, ki se je v to stanovanje protipravno vselil

in podobno).

Trditev, koliko bi za sporno stanovanje po posameznih

mesecih znašala neprofitna najemnina, je dejanska trditev.

Sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe pravilnosti

dejanskih tožbenih trditev ne preverja. Zamudna sodba namreč

temelji na tezi, da toženec priznava tožnikove dejanske

tožbene trditve, od te teze pa sodišče lahko odstopi samo,

če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali

z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. 1. odst. 318. čl.

ZPP). V konkretnem primeru takšnega nasprotja ni bilo:

tožeča stranka je postavila trditev o višini neprofitne

najemnine za sporno stanovanje po podatkih javnega

stanovanjskega sklada MOL, v dokaz te svoje trditve pa je

kot dokaz priložila izpis odprtih postavk istega sklada na

dan 22.12.2003. Odločitev sodišča prve stopnje o podlagi

tožbenega zahtevka in o višini glavnice je torej proceso in

materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato v

tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Pač pa je spremenilo (tj. zaradi nesklepčnosti v tem delu -

4. odst. 318. čl. ZPP) odločitev o pričetku teka zakonskih

zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje jih je tožeči stranki

priznalo od vsakega meseca, v katerem je toženec uporabljal

njeno stanovanje, pa zaradi tega zanj ni prejela najemnine,

pa vse do plačila. Pri tem v tožbi ni zatrdila, da bi

toženca v spornem obdobju vsak mesec pozvala k plačilu

uporabnine, kot tudi ne, da bi to sploh kdaj storila pred

vložitvijo tožbe. Po določbah 1. odst. 299. čl. OZ pride

dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je

dololčen za izpolnitev. Tožeča stranka je v tožbi pojasnila,

da najemna pogodba s tožencem ni bila sklenjena in ni

zatrdila, da bi obstajala kakšna druga pravna podlaga za

uporabo stanovanja, v kateri bi bilo določeno, kdaj in

koliko uporabnine mora toženec plačevati. Ker torej ni

trditev o tem, da toženec ni izpolnil obveznosti v roku,

določenem za izpolnitev, je treba uporabiti določbe 2. odst.

299. čl. OZ, po katerih pride dolžnik v zamudo, če rok za

izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno z

izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka,

katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od

njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker tožbene trditve ne

dopuščajo drugačnega zaključka od tega, da je bil toženec k

plačilu prvikrat pozvan z vložitvijo tožbe, je po zadnje

citirani zakonski določbi s tem dnem toženec prišel v zamudo

in ga le od takrat dalje lahko doleti sankcija za zamudo v

obliki zamudnih obresti. Zato je sodišče druge stopnje ob

pravilni uporabi materialnega prava obrestni zahtevek

spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Ker je tožena stranka delno uspela s svojo pritožbo, njen

uspeh pa po oceni sodišča druge stopnje znaša polovico, je

upravičena do takšnega deleža stroškov, ki jih je utrpela v

pritožbenem postopku in jih je sodišče druge stopnje v

okviru priglašenega in po kriteriju njihove potrebnosti

odmerilo po veljavni Odvetniški in Taksni tarifi. Tako je

tožencu priznalo stroške zastopanja in sicer nagrado

odvetniku za sestavo pritožbe (ne pa tudi za konferenco s

stranko, ker je to opravilo zajeto v tarifi za sestavo

pritožbe, v zvezi s katero je bila opravljena konferenca),

za poročilo stranki in 20 % davek na dodano vrednost na

odvetniške storitve; poleg tega je toženi stranki priznalo

stroške za plačilo sodne takse za pritožbo in 2 % (od

uveljavljanih 20 %) za materialne stroške. Sorazmerno s

toženčevim uspehom v pritožbenem postopku je polovico tako

dobljenega zneska naložilo v plačilo tožeči stranki. V

celoti pa je obdržalo v veljavi stroškovno odločitev

prvostopnega sodišča, saj zaradi tistega dela obrestnega

zahtevka, ki po prej navedenem stališču pritožbenega sodišča

ni bil utemeljen, nobeni od pravdnih strank niso nastali

posebni stroški postopka (2. odst. 165. čl. ZPP).