Appeal dismissed; defamation claim upheld where false allegations of animal cruelty were made without factual basis.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženčev prispevek v časopisu G. predstavlja kritiko, kritika pa

največkrat vsebuje tudi negativne vrednostne sodbe oziroma so

dejansko njihov nujni sestavni del. V takšnih primerih je treba vedno

iskati pravilno ravnovesje med obema navedenima pravicama. Vendar pa

bi lahko bila negativna vrednostna sodba v koliziji s svobodo

izražanja le v primeru, če bi se nanašala na resnična dejstva.

Vprašanje omenjene kolizije bi bilo torej relevantno, če bi tožnik

zares vzgajal noje. V obravnavanem primeru pa je šlo za neresničen

očitek tožniku, saj se ta s tem nikoli ni ukvarjal. Tu torej ne more

iti za kolizijo ustavnih pravic, ampak le za negativno vrednostno

sodbo, ki je posegla v čast in dobro ime tožnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu

zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku denarno

odškodnino v znesku 200.000,00 SIT (zahtevano 500.000,00 SIT) z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 124.581,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od dneva sodbe dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno

pritožbo, v kateri poudarja, da je bil članek spontana

reakcija na dnevno mučenje živali na farmi nojev in da ima v

skladu s slovensko ustavo pravico do svobode izražanja.

Navedel je še, da oseba, ki naj bi se prepoznala v

inkriminiranem članku ni bila imenovana osebno, zato meni,

da je prizadel osebo, ki se je želela prepoznati. Pritožnik

je še poudaril, da je načelen človek in da se bo vedno

zavzemal za trpinčenje živali ter ne bo plačeval

satisfakcije ljudem, ki bolečine posredno ali neposredno

povzročajo tako živalim kot ljudem.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja s tožbo denarno odškodnino za prestane

duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti,

ki jo je povzročila toženčeva objava prispevka z naslovom

"Tiščanje glave v pesek" v G. dne 13.4.1999. Pritrditi je treba

ugotovitvi sodišča prve stopnje, da objavljeno besedilo posega v

zavarovano sfero tožnikove osebnosti, ko mu očita nehumano in

dobičkonosno rejo nojev, pri čemer pa se tožnik s tem nikoli ni

ukvarjal. Z rejo nojev se ukvarja podjetje Misti, katerega solastnik

je tožnikov brat, v članku pa je govora o "početju bratov K.". Ker je

tožnik eden od obeh bratov, se toženec neutemeljeno sklicuje na

okoliščino, da ni bil osebno imenovan.

Ugotovljeni poseg v čast in dobro ime kot osebnostni pravici

pomeni civilni delikt, za katerega je kršitelj odškodninsko

odgovoren. Za odškodninsko zavezo pa morajo biti izpolnjene

vse splošne predpostavke - nastanek škode, nedopustnost

ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim

ravnanjem ter odgovornost povzročitelja (154. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Toženec

izpostavlja s sklicevanjem na pravico do svobode izražanja

vprašanje nedopustnosti njegovega ravnanja. Uveljavlja torej

kolizijo med pravico do osebnega dostojanstva in svobodo

izražanja.

Toženčev prispevek v časopisu G. predstavlja kritiko, kritika pa

največkrat vsebuje tudi negativne vrednostne sodbe oziroma so

dejansko njihov nujni sestavni del. V takšnih primerih je treba vedno

iskati pravilno ravnovesje med obema navedenima pravicama. Vendar pa

bi lahko bila negativna vrednostna sodba v koliziji s svobodo

izražanja le v primeru, če bi se nanašala na resnična dejstva.

Vprašanje omenjene kolizije bi bilo torej relevantno, če bi tožnik

zares vzgajal noje. V obravnavanem primeru pa je šlo za neresničen

očitek tožniku, saj se ta s tem nikoli ni ukvarjal. Tu torej ne more

iti za kolizijo ustavnih pravic, ampak le za negativno vrednostno

sodbo, ki je posegla v čast in dobro ime tožnika.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je navedeni poseg

tožniku povzročil duševne bolečine. Pri tem je treba

poudariti, da je treba pri posegih v osebnostno sfero

upoštevati kot duševne bolečine vsako intenzivnejše psihično

neugodje, ki ga je povzročil nedopusten poseg. Toženec sicer

same višine odškodnine, ki mu je bila naložena v plačilo,

izrecno ne izpodbija, vendar pa pritožbeno sodišče v okviru

presoje materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst.

350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno upoštevalo vse subjektivne okoliščine na strani

tožnika oziroma stopnjo in trajanje bolečin (1. odst. 200.

člena ZOR), pravilno pa je tudi upoštevalo pomen prizadete

dobrine in namen te odškodnine (2. odst. 200. člena ZOR).

Glede na navedeno in po ugotovtvi, da je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku

tudi ni bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst.

350. člena ZPP), je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti

kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).