Tenant's appeal dismissed; eviction claim lacks legal basis without separate termination lawsuit under tenancy law.

Pritožba se zavrne in se v izpodbjanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče najemno

pogodbo odpovedati samo s tožbo (59. člen SZ). Ker tožeča stranka

najemne pogodbe ni odpovedala na tak način, za zahtevek na

izpraznitev in izročitev stanovanja ni pravne podlage.

2. V spornem razmerju je del tožbe nesklepčen, ker je tožeča stranka

sicer navedla vsa pravno pomembna dejstva, spregledala pa je, da bi

morala proti toženi stranki poleg izpraznitvenega zahtevka naperiti

tudi oblikovalni - odpovedni tožbeni zahtevek. Preciznejši pouk

tožeče stranke, ki ima pooblaščenca kako popraviti nesklepčno tožbo,

zato ni potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da mora

tožena stranka tožeči stranki plačati 158.118,72 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji

obrestni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni

zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja v Ljubljani,

K. 5. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne

stroške.

Proti 3. in 4. točki izreka (izpraznitveni zahtevek in

odločitev o stroških) se je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem

delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno

pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da

je tožeča stranka s samo vložitvijo tožbe izpolnila pogoje

za sodno odpoved najemnega razmerja. Tožba z zahtevkom na

izpraznitev in izročitev stanovanja tožeči stranki po naravi

stvari logično vsebuje tudi zahtevek za odpoved najemne

pogodbe. To pomeni, da poseben oblikovalni tožbeni zahtevek

na odpoved najemnega razmerja ni potreben. Bistvena kršitev

določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve

stopnje tožeče stranke ni pozvalo, naj tožbo popravi v

skladu s 3. odstavkom 318. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP). V posledici je napačna tudi stroškovna odločitev iz

4. točke izreka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvenega gradiva v tožbi izhaja, da tožeča stranka,

čeprav po spremembi lastništva ni prišlo do sklenitve nove

najemne pogodbe med pravdnima strankama, uveljavlja krivdni

razlog iz 3. alineje 1. odstavka 53. člena Stanovanjskega

zakona (Ur. list RS/I, št. 18/91 - Ur. list RS, št. 69/03,

SZ) in z njim utemeljuje odpoved najemne pogodbe. Pravilno

je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče najemno

pogodbo odpovedati samo s tožbo (59. člen SZ). Ker tožeča

stranka najemne pogodbe ni odpovedala na tak način, za

zahtevek na izpraznitev in izročitev stanovanja ni pravne

podlage. Ker je za spremembo oziroma preoblikovanje pravnega

stanja ali pravnega razmerja potrebna oblikovalna tožba, se

odpovedi najemnega razmerja ni mogoče izogniti in neposredno

uveljavljati izpraznitvenega zahtevka. Tožeča stranka se

nekritično sklicuje na podobnost z zadevo opr. št. II Ips

465/94, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, saj

obravnavani primer v bistvenem ni podoben citirani zadevi.

Bistvena razlika je v tem, da SZ v 59. členu kot način

odpovedi izrecno določa tožbo, medtem ko iz 1. odstavka 597.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih ne izhaja, da bi bila

pri odpovedi zakupne oziroma najemne pogodbe potrebna sodna

odpoved. Ker gre za različni pravni razmerji, ne gre za

kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave

RS.

ZPP je pred novelo (Ur. list RS, št. 96/2002) nalagal

sodišču, da mora tožbo v primeru nesklepčnosti vrniti

stranki zaradi poprave (3. odstavek 318. člena ZPP).

Pravilen odgovor na vprašanje, v kolikšni meri mora biti

sklep, s katerim sodišče stranko pozove, naj tožbo popravi,

konkretiziran, ni mogoč brez presoje oblike nesklepčnosti

oziroma vzrokov zanjo v konkretnem primeru. Pri vzrokih za

nesklepčnost razlikujemo situacijo, ko je življenjski primer

sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja zahtevana

pravna posledica, in situacijo, ko je življenjski primer

opisan pomanjkljivo in je to razlog za nesklepčnost. V

spornem razmerju je del tožbe nesklepčen zaradi prvega

vzroka, saj je tožeča stranka sicer navedla vsa pravno

pomembna dejstva, spregledala pa je, da bi morala proti

toženi stranki poleg izpraznitvenega zahtevka naperiti tudi

oblikovalni - odpovedni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče

se strinja s tožečo stranko, da bi moral biti sklep sodišča,

s katerim je pozvalo tožečo stranko na popravo tožbe, v

okviru dolžnega materialnega procesnega vodstva bolj

konkretiziran, če trditveno gradivo ne bi vsebovalo

nekaterih pravotvornih dejstev ali pa bi bila ta nejasna. V

tem primeru bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko na

primeren način spodbuditi, da dopolni svoje nepopolne

navedbe. Drugače pa je, kadar iz sicer popolno zatrjevanega

dejanskega stanja sploh ne izhaja željena pravna posledica.

Materialno procesno vodstvo na področju stvarnih predlogov

ima svoje meje. Poučevanje sodišča tožeče stranke o tem, da

tožbeni zahtevek ni pravilno oblikovan, v pravdi, v kateri

ima kvalificiranega pooblaščenca, ni stvar sodišča, saj

odvetniku ni mogoče odvzeti odgovornosti za ustrezno vodenje

pravde. Ker torej nazornejši pouk tožeče stranke glede na

okoliščine konkretnega primera ni bil potreben (upoštevaje

vzrok za nesklepčnost in dejstvo, da ima tožeča stranka

odvetnika), očitana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 3. odstavkom

318. člena ZPP ni podana.

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti

upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).